Ker smo sredi zime in ker je bila ena izmed mojih novoletnih zaobljub, da se v letošnjem letu bolj sistematično in ciljno usmerjeno lotim tekaških treningov (za kar je poskrbel Uroš Kožar iz KinVital-a), sem se odločila, da z vami delim svojo kolekcijo toplejših tekaških pajkic. Trenutno imam v omari pet parov toplejših tekaških pajkic (od tega sta dva para isti model) dveh outdoor znamk, La Sportiva in Craft. Predstavila jih bom v zaporedju od manj toplih do najtoplejših. Spomladi in jeseni jih, odvisno od temperatur, nosim tudi za v hribe (od tam tudi večina fotografij spodaj; med tekom se namreč težko fotografiram, haha), pozimi pa jih v hribih vedno obvezno zamenjata "base layer" in zimske pohodne hlače. Naj zaradi transparentnosti omenim še to, da objava ni plačana, vse pajkice pa sem od znamk prejela brezplačno v test.  

1. LA SPORTIVA SUPERSONIC (klik)

Najtanjše med toplejšimi pajkice v moji kolekciji. Imam jih v dveh barvnih kombinacijah, in sicer black/slate in black/pacific blue. So zelo udobne in mehke, na notranji strani tudi rahlo krtačene. Imajo žep za ključe, velike odsevnike in zadrgo pri gležnju. Pas je zelo elastičen. Sicer nimajo vrvice za dodatno zategovanje, a to niti ni moteče, ker se pajkice res lepo prilagodijo pasu. V kolikor iščete take, ki vas bodo dobro "stisnile", model Supersonic verjetno ni prva izbira, saj je na prvem mestu udobje. Deklarirane so sicer kot zimske tekaške pajkice, a jih sama jih praktično nosim skozi celo leto, še najmanj pa pozimi; spomladi in jeseni jih nosim predvsem za v hribe. 

Naj omenim še to, da so številke dokaj velike. Običajno pri pajkicah nosim številko M, te pa so mi v velikosti S popolnoma prav. Trenutno so na voljo v petih barvnih kombinacijah. 

2. LA SPORTIVA PIRR (klik)

Najlažje bi jih opisala kot nadgradnjo modela Supersonic. Tako kot slednje so izjemno udobne in na notranji strani rahlo krtačene, na kolenu so dodatno ojačane s tkanino SoftShell za dodatno zaščito pred hladnim zrakom. Imajo dodatni stranski mrežasti žep za shranjevanje (YAS za žepe) in zadnji žep na zadrgo. Zadnji žep je opremljen z vodoodbojno tkanino, kar nudi zaščito pred mokroto. Prav tako imajo veliko odsevnih črt za boljšo vidljivost. Za razliko od Supersonic malenkost bolj tudi "stisnejo". Tudi pri tem modelu nosim številko S. Trenutno so na voljo v štirih barvnih kombinacijah. Sama jih imam v kombinaciji black/hibiscus. V teh dneh, ko temperature niso ravno ekstremno nizke, najpogosteje tečem prav v njih. 

3. CRAFT ADV ESSENCE WARM

So še toplejše od La Sportivinih predhodnic in med vsemi v kolekciji, tudi najbolj univerzalne oziroma minimalistične. Ker so res neverjetno udobne in prijetne za nošenje, sem jih nosila praktično celo jesen (ko temperature še niso bile tako nizke) za pohajkovanja po naši hribih naše občine. Imajo visok in udoben pas z možnostjo dodatnega zategovanja, žep za ključe in odsevnike. V primeru hudega mraza bi krasno služile tudi kot base layer pod pohodnimi oziroma smučarskimi hlačami.

Trenutno na spletni strani MojSport.si niso na voljo, na voljo pa je upgrade-ana opcija z dodatno zaščito na kolenih (klik). Številke so realne - sama nosim številko M.

4. CRAFT SUBZ PADDED (klik)

Najtoplejše pajkice v moji kolekciji. Sprednji del je dodatno ojačan in prešit. Imajo širok udoben pas z vrvico in zadrgo pri gležnjih. Poleg tega imajo pa tudi zadnji žep z zadrgo. Idealne so tudi za tek na smučeh pri temperaturah krepko pod ničlo. 

Kadar je res mraz, skupaj z njimi uporabljam tudi športno krilo Lumen Subz (klik). Krilo nudi dodatno zaščito pred mrazom občutljivega predela ženskega telesa. Ima dodatno vrvico v pasu, zadnji žep z zadrgo in odsevnike. Do pred nekaj let nisem bila pretirana oboževalka športnih kril, s časom pa sem ugotovila, da so dejansko res priročna zadeva za šport. 

Pajkice imam v številki M, krilo pa v številki S. 

Craft ADV Essence warm in Craft Subz padded. 

Pajkice lahko kupite preko uradnih strani blagovnih znamk, La Sportiva je poleg tega v Sloveniji na voljo v Iglu športu, Craft pa najdete na MojSport.si in v Intersportih. Do naslednjič!

Ko je v sredini oktobra spet "zadišalo" po zaostrovanju ukrepov zaradi "ronce", sem pred vsemi možnimi vladnimi odloki zapakirala računalnik, prepoln interventne zakonodaje in nekaj najljubše športne opreme ter se za nedoločen čas preselila nazaj domov na Jesenice. Ker že cel čas delam od doma, je bilo to k sreči izvedljivo. Sprva je kazalo, da bomo omejeni samo na regije, nato pa so se nam v novembru zopet zgodile občine. Jeseniška občina sicer ni ravno med večjimi, vključe pa del Karavank in Pcakes na Blejski Dobravi, haha (kdor ne ve, o čem govorim, naj Pcakes hitro pogugla) in to je konec koncev vse, kar človek v teh časih potrebuje in za kar je lahko hvaležen.

Tako sem, zahvaljujoč nenavadno lepemu novembrskemu vremenu, kar 5 zaporednih vikendov (in en dan dopusta) po dolgem in počez prehodila severno mejo jeseniške občine, ki sega od Hruškega vrha pa vse do Vajneža, ki je z 2104 metri najvišji vrh pogorja Belščice in s tem tudi občine. V občini se mu družbo dela še en vrh, ki presega mejo 2000 metrov, in sicer Mali vrh (2017 metrov). Največkrat sem se znašla kar na Golici. Enkrat sem se nanjo odpravila kar peš iz stanovanja, enkrat pa čez (sedaj že nekaj časa neobratujoče) smučišče Španov vrh. Najlepši prizor pa sva na Golici z Acotom doživela prav na zadnjo novembrsko nedeljo. Gosta in visoka oblačnost ni obetala, da bova na Golici pokukala ven iz nje. Kljub mrazu in vetru sva kar nekaj časa postopala na vrhu in končno za nekaj sekund zagledala modro nebo. To naju je prepričalo, da se splača še malo zmrzovati na vrhu. In res se je. Vrhnja plast oblakov se je razkadila in pod nama se je odprlo belo morje. Čez sedlo med Golico in Krvavko pa se je valil pravcati megleni slap. Ob teh nepozabnih prizorih lahko vsaj za nekaj časa pozabiš na vse bolezni ravninskega sveta tam spodaj pod pokrovom megle.

Drugače pa nas kaj obiščite, ko se spet odprejo občinske meje. Lahko tudi izven sezone narcis. Do naslednjič in pa srečno!

Lockdown 2.0 je končno prinesel še zadnji del lanskoletnega popotovanja po Islandiji. Ker še nič ne kaže, da bomo v prihodnje šli kam dalje od svoje občine, mogoče kmalu zberem še utrinke s Sicilije in smučanja v Dolomitih. 

​7. dan 

Zbudila sva se v lepo jutro v Djupivogurju. Pred check out-om sva naprej sva izkoristila še možnost tuširanja in se vsak v svojem tempu odpravila na tek, saj je bil konec meseca na sporedu Kranjska Gora trail run. Ko sva se končno spokala, sva se odpravila proti soteski Stuðlagil, znano po bazaltnih stolpih in svetlo modri barvi ledeniške reke. Moja šlamparija pri navigiranju naju je pripeljala na napačno stran soteske, kjer se je nahajala samo razgledna točka, ni pa bilo moč priti so same reke. Poleg tega naju je namesto modre barve pričakala blatno rjava deroča voda. Poleti se namreč pretok vode zaradi taljenja ledu močno poveča. Jezna na svojo "šlamparijo" sem hitro dosegla, da sva se zapeljala nekaj kilometrov nazaj in prišla do pravega izhodišča, od koder sva morala - tokrat v klasičnem islandskem vremenu - prehoditi še 5 km v eno smer. Soteska je bila sicer lepa, a vseeno ne vem, če je bilo ravno smiselno, da sva tam izgubila pol dneva. Nadaljevala sva svojo pot proti Laugarju, kjer sva imela rezervirano prenočišče v prijetnem apartmaju Natura. Na poti do tja sva nevede zgrešila še enega izmed izjemnih slapov Islandije oziroma kar Evrope, in sicer Dettifoss, sva pa zaradi tega ujela magične barve geotermalnega območja Hverir ob sončnem zahodu. Po še enem napornem dnevu sva prispela do najinega (ogromnega) apartmaja, kjer nama je lastnik v hladilniku pustil celo dve pivi. Osvežujoča sprememba ob špagetih za večerjo, haha. 

8. in 9. dan 

Zadnja dva dneva najinega potovanja sta minila predvsem v znamenju vožnje nazaj do Reykjevika. Ker potovanja po Islandiji nisva podrobno vnaprej planirala, sva se na tej točki odločila, da jo bova za prvič pač kar obvozila. Glede na informacije, ki sva jih našla na internetu, je zgledalo, da gre za del Islandije, ki je mogoče manj zanimiv kot jug, a se je na poti vseeno našlo nekaj zanimivosti. 

Prva je bil definitivno Godafoss, še eden izmed izjemnih slapov Islandije. Do njega sva prispela relativno zgodaj zjutraj, tako da nisva občutila kakšne pretirane gneče. Po kratkem sprehodu in ogledu slapu, sva pot nadaljevala proti mestu Akureyri-ju, drugemu največjemu mestu Islandije in središču severnega dela otoka. Medtem, ko se je Aco osredotočal na vožnjo, sem sama brskala po internetu, kaj bi tam lahko počela. Kot najbolj popularna (in relativno draga) opcija se je ponudilo opazovanje kitov. Po nekaj vzdihovanja "Joj, kita pa res še nisva videla." "No kaj pa bova drugega počela?" je ideja hitro prešla v realizacijo. Po prihodu v mesto sva hitro odšla do družinsko vodene agencije Elding, ter povprašala, kdaj je naslednji odhod ladje za ogled. Agencijo Elding sva izbrala zato, ker nudi odgovoren ogled, saj se živalim približajo samo na določeno razdaljo in nikoli na način, ki bi žival vznemiril v njenem naravnem okolju (spoštujejo t.i. no head on approach zone). Poleg tega vodijo evidenco kitov grbavcev, ki jih opazijo in tako pridobivajo informacije o gibanju in življenju teh živali. In kako se živali identificirajo? Glede na njihovo repno plavut. Ta je namreč identifikacijski znak vsakega kita grbavca. 

Odhod je bil čez približno eno uro, hkrati pa sva izvedela, da se je zjutraj v zalivu nahajal kit grbavec, ter da obstaja velika verjetnost, da ga bo možno videti tudi ob najinem ogledu. Lažja za približno 160 EUR, sva se odpravila na sprehod po mestu, da bi čas hitreje minil. Pred odhodom sva se še dobro oblekla, se nato vkrcala na ladjo in že smo bili na poti. Ni dolgo trajalo, da smo kita opazili. Na površje je nato prišel nekje na vsakih 5 do 10 minut. Po dobri uri opazovanja, smo se odpravili nazaj proti mestu. 

Pot sva nadaljevala proti Varmahlid-u, kjer sva našla prijeten guest house, ki je poleg prenočišč nudil tudi hot tub in pa na Acotovo veliko veselje, jahanje islandskih konj. Popoldne sva si privoščila krajše namakanje in malo daljši počitek ter rezervirala jahanje za naslednje jutro. 

Naslednji dan sva se takoj po zajtrku odpravila na ježo. Res bi bilo škoda, da na Islandiji ne bi doživela jahanja islandskega konja. Islandski konji so majhni, a močni in vzdržljivi. Skozi stoletja so se razvijali praktično v osami, dobesedno ločeni od ostalega sveta. Že od leta 1100 namreč na Islandiji velja poseben zakon, ki ne dovoljuje uvoza konj in konjske opreme na Islandijo. Vsak islandski konj lahko Islandijo sicer zapusti, nikdar pa se ne sme več vrniti. Zaradi navedenega dejstva veljajo islandski konji za izjemno čisto pasmo, ki nima veliko dednih bolezni. 

In še fun fact: na Islandiji imajo tudi v hlevih, kjer izposojajo konje za ježo, POS terminale in možnost plačila s kartico, haha. 

Sledila je vožnja proti Reykjaviku. Med potjo sva se ustavila še pri vulkanskih kraterjih Grabrok in se po njih tudi sprehodila. Po prihodu v Rejkjavik sva se odpravila na, lahko bi temu rekli, "kulinarični" ogled mesta. Našla sva kiosk Baejarins Beztu Pylsur, kjer naj bi človek dobil najboljši hot dog na svetu. Slavo je požel leta 2004, ko ga je obiskal Bill Clinton in mu nadel zvenečo titulo. A bolj kot hot dog je moje zanimanje dobila pekarna Braud & Co. Po priporočilu sva šla poskusit njihove cimetove rolice. Bile so BOŽANSKE. To je bil tudi edini kulinarični presežek celotnega potovanja. 

10. dan 

Prišel je dan odhoda. Zjutraj sva se zbudila v tisto pravo islandsko vreme, ki nama ga (na srečo) med potovanjem ni bilo potrebno doživeti. Močno je deževalo, poleg tega pa je pihal še močan veter.  Zjutraj sva dokončno spakirala stvari in si v hotelu privoščila še zadnji islandski zajtrk. K sreči sva prespala blizu letališča, tako da se nama v neznosnem vremenu ni bilo potrebno voziti daleč. Na letališču sva najprej oddala avto, nato pa je sledilo še nekaj urno čakanje na let. Vsa poklapana sva opazovala odhode letal in sanjala o naslednji destinaciji. Najbolj naju je pritegnil napis Nuuk. "Kaj pa, če kar kupiva karte in podaljšava potovanje?" Na žalost je tokrat ostalo samo pri sanjah. 

Do naslednjič! 

Prej je svet doživel pandemijo koronavirusa, kot pa nadaljevanje mojega islandskega bloga, haha. Po nekaj tehničnih težavah in pomanjkanju motivacije je blog nazaj, upam, da spet uspem malo bolj redno objavljati. 

4. dan (ali verjetno najboljši dan na celem potovanju)

Če sva imela prve tri dni točno takšno vreme, kot si ga za Islandijo ponavadi predstavljamo – večinoma oblačno s kakšnim sončnim žarkom in dežno ploho za popestritev vmes – pa sva se četrti dan zbudila v popolnoma nov svet. Nebo je bilo sprano in brez oblačka, zato sva takoj po sončnem vzhodu (sonce v tem času vzhaja okoli 6.00 in zahaja okoli 20.30) po hitrem postopku spakirala (oziroma zmetala) stvari v avto in odhitela novim dogodivščinam nasproti. Pred nama je bil del potovanja, ki sva se ga najbolj veselila – južni del otoka z gorami in ogromnimi ledeniki, zato sva bila izjemno vesela sončnega vremena in tudi obetavne napovedi za naslednje dni. Prenočišče za četrti dan sva imela rezervirano v mestecu Skogar na južni obali, do koder naj bi bilo dobri dve uri vožnje, zato je bil plan tak, da med potjo proti dnevnemu cilju nekoliko skreneva z glavnih (asfaltnih) cest in dan izkoristiva za kakšen malo daljši sprehod, daleč stran od najbolj obleganih turističnih atrakcij. Odločila sva se, da zavijeva proti pokrajini imenovani Thorsmork (v prevodu Thorova dežela), ki naj bi bila sodeč po informacijah s spleta raj za pohodništvo in tudi začetna točka za večino popotnikov, ki se odpravljajo na večdnevne trekinge po islandskem višavju. Gre za nekakšno dolino »ujeto« med tri ledenike – Eyjafjallajökull, Mýrdalsjökull in Tindfjallajökull. Pri planiranju poti je bila velika uganka za naju, kako daleč v to dolino se lahko pripeljeva z najinim Dusterjem. Vse ceste ki peljejo na to območje so namreč na zemljevidu označene kot »F roads«, to so stranske makadamske ceste, za vožnjo po katerih je uradno predpisano, da mora imeti vozilo pogon 4x4, glavna težava pri teh cestah pa je, da pogosto prečkajo manjše ali večje reke.

Z glavne ceste št. 1 sva torej zavila levo na cesto št. 261, ki se nato nadaljuje kot F261, in upala, da nama prekmalu poti ne prekriža voda ali kakšna druga prepreka. Že praktično od začetka poti tega dne sva lahko v daljavi občudovala bleščeče bele kape ledenikov, ki sva se jim vse bolj približevala. Kmalu po odcepu z glavne ceste se je asfalt končal in sva nadaljevala po makadamu, ki pa je bil v primerjavi s cestami, ki vodijo da glavnih hribovskih izhodišč v Sloveniji (kot npr. Krma ali Vrata) gladek kot svila. Razgledi so bili že s ceste ves čas fantastični (najbolj sva bila fascinirana nad barvnimi kontrasti – črna, popolnoma ravna z lesketajočimi se rečicami prepredena in na straneh s fluorescentnimi zelenimi in rdečkastimi travami obarvana ravnina se nadaljuje v zelena pobočja, ki višje izginejo pod neskončnim belim pokrovom – ter neštetimi slapovi ki padajo po zelenih pobočjih), midva pa sva iskala primeren hrib(ček), na katerega bi se lahko povzpela, da bi dobila še boljši pogled na to čudovito pokrajino. Kmalu nama je v oči padel vrh na levi strani ceste, na katerem je bil nekakšen oddajnik in je izgledal ravno prav visok za pretegnit od vožnje že nekoliko otrdele noge. Dobra lastnost islandskih hribov je ta, da praktično nikjer ni gozda in da so večinoma vsa pobočja dokaj položna in poraščena s travo, tako da se praktično na vsak vrh lahko brez težav vzpneš, tudi če ni nobene poti. Parkirala sva torej ob cesti na mestu, kjer je bilo videti, da proti izbranemu vrhu, vodi nekakšna stezica (kasneje se je izkazalo, da je šlo pravzaprav za kolesnice) in se zagrizla v dokaj strmo pobočje. Razgledi so bili vedno lepši in kmalu sva bila na vrhu strmine pri stavbi, ki sva jo opazovala od spodaj. Od tam sva se sprehodila še do pravega vrha, ki je bil, kot se je izkazalo, kar daleč, pravzaprav pa je šlo le za najvišjo točko nekakšne planote, tako da razgled ni bil nič posebnega, oziroma precej slabši kot z roba pri oddajniku. Tako sva se hitro vrnila nazaj do roba, kjer sva kar precej časa uživala v dokaj toplem soncu (v nasprotju s prejšnjimi dnevi je bilo tudi popolno brezvetrje). Šele malo preden sva prišla nazaj do izhodišča se je spodaj po cesti pripeljal prvi avto, prej pa v celem dnevu nisva nikjer videla žive duše. Naužita miru in čudovitih razgledov ter prijetno utrujena sva se vsedla v avto in se odpeljala nazaj proti bolj obljudenim krajem in naprej proti dnevnemu cilju.

​Kmalu po nadaljevanju poti sva se ustavila pri zanimivem slapu, ki je imel na sredini »ovinek« skozi luknjo v skali. Slapov je na Islandiji res nebroj in ogromno jih je praktično ob cesti in zelo lahko dostopnih, tako si ves čas v skušnjavi, da bi se ustavil in šel kakšen slap pogledat čisto od blizu, ampak kmalu ugotoviš, da tudi če izbiraš samo tiste največje, ne prideš nikamor. Kljub temu sva se tisti dan ustavila še pri enem slapu, in sicer pri slapu Seljalandsfoss. Gre za slap, ki je podoben našemu Peričniku, saj se lahko sprehodiš za njim, s tem, da je seveda precej večji. Ta slap je tudi eden turistično najbolj obleganih, saj se nahaja neposredno ob glavni cesti. Po prijetnem tuširanju in malo manj prijetnem prerivanju med množico pretežno azijskih in ameriških turistov, sva nadaljevala pot in kmalu prišla do najinega cilja. Nad lokacijo naselja Skogar (kot pri večini »naselij« na južni obali Islandije gre pravzaprav le za nekaj turističnih hišk) sva bila takoj navdušena, saj leži v neposredni bližini mogočnega slapu Skogafoss, ki je (vsaj po najinem mnenju) res eden najlepših na Islandiji. Ker je bilo še dokaj zgodaj in ker v Skogar-ju ni nobene trgovine, sva se odločila, da pot podaljšava še do mesteca Vik, kjer sva se okrepčala na bencinski črpalki in obnovila zaloge v diskontu (na južni obali sicer nikjer ni Bonusov, sva pa ugotovila, da obstaja še Kronan, ki je bil prav tako cenovno sprejemljiv). Celotno pot do Vika sva lahko občudovala ledenike na eni strani in neskončne črne plaže na drugi strani. Na poti nazaj sva se ustavila še na najbolj znani od teh plaž, imenovani Reynisfjara, kjer pa se zaradi obilice turistov nisva prav dolgo zadržala. Tako sva okoli štirih popoldne opravila check-in v najinem hotelu v Skogarju (ena boljših nastanitev na potovanju), nato pa sva se odločila da je bil jutranji sprehod premalo in da morava še malo potrenirat za prihajajoči Kranjska Gora trail, zato sva se vsak po svoje odpravila raziskat pot ki se začne s stopnicami ob slapu in naprej ob soteski reke Skogar. Gre za priljubljeno trekersko pot, saj preko prelaza med ledenikoma Eyjafjallajokul in Myrdalsjokull povezuje južno obalo z dolino Thorsmork. Aco je želel teči do prelaza, ampak se po dobrih enajstih kilometrih v eno smer malo pod prelazom zaradi pomanjkanja časa obrnil. Kot sva hitro ugotovila, je problem islandskih hribov ta, da so večinoma (vsaj v primerjavi z našimi) zelo položni, tako da je do vrha ponavadi veliko dlje kot izgleda. Ko sva se malo po sončnem zahodu vrnila v hotel pa že tako izjemno dolgega in pestrega dne niti slučajno še ni bilo konec. Za ta dan je bila namreč napovedana velika verjetnost, da se bo na južni obali dalo opazovati severni sij. Te priložnosti kljub utrujenosti nikakor nisva želela zamuditi, zato sva se, ko se je popolnoma stemnilo, odpravila ven preverit, če se na nebu kaj dogaja. In se je! Na nebu je bila vidna premikajoča se zelena svetloba. Zapodila sva se po stopnicah ob slapu, da bi prišla na pohodniško pot, kjer ni bilo luči, tako da je bi severni sij še bolj viden. Ura je bila že čez polnoč, midva pa sva še vztrajala, saj je resnično težko odmakniti pogled od nečesa tako neverjetnega in čudovitega. Ker naju je že pošteno zeblo, sva se odločila, da je nekje potrebno potegniti črto in odnehati. Med potjo nazaj proti hotelu sva doživela še verjetno najlepši prizor izmed vseh, ko se je intenzivna zelena barva sija začela prelivati še v vijolično. Za minuto sva nemo obstala in zrla v nebo nato pa to vzela kot znak, da je dokončno čas za spanje. 

6. dan 

Takoj zjutraj sva se odpravila proti Jökulsárlón-u, ledeniški laguni, kjer sva imela rezervirano vožnjo s čolnom. V njegovi neposredni bližini se nahaja še t.i. Diamantna plaža (ang. Diamond beach), ki je znana po svojem črnem pesku in kosih ledu, ki se odlomijo z ledenika Vatnajökull in jih reka naplavi na obalo. Ker sva zaradi mojega strahu pred zamujanjem prispela eno uro pred napovedanim odhodom, sva imela dovolj časa, da sva se sprehajala po plaži in občudovala ledene diamante. Verjetno bi tam brez težav preživela cel dan. A ura je hitro minila in že sva se znašla v popolni bojni opremi na Zodiak čolnu, ki je drvel po ledeniški laguni. Na čolnu nas je bilo skupaj 9, od tega smo bili 4 seveda Slovenci, vodič pa je imel hrvaške korenine, haha. Spretno smo vijugali med ledenimi gmotami in izvedeli mnogo zanimivih dejstev o islandskih ledenikih. Po končani vožnji sva imela plan, da greva na (baje) najboljše škampe na celi Islandiji, a sva se na koncu premislila, ker jih jaz ne maram, Aco pa se je že pred odhodom sprijaznil, da to ne bo kulinarično popotovanje, haha. Rekla sva, da si bova namesto tega privoščila še kakšno doživetje v prihodnjih dneh (sama sem navijala za jahanje islandskih konj, haha). Še preden sva dodobra nadaljevala pot proti severu, sva ob cesti opazila tablo za "natural pools". "A zavijem?" "Ja, dej!" Med 50 kg prtlljage sva izbrskala kopalke in brisačo in si privoščila vsaj enourno namakanje v vroči vodi. Toliko, da lahko rečeva, da sva bila na morju, haha. Zadnja postaja pred najinim prenočiščem je bila plaža Stokksnes (imenovana tudi Vestrahorn), nad katero se dvigajo t.i. "Batman mountains". Za dostop do plaže je bilo potrebno plačati 5 EUR vstopnine in kar lahko rečem je, da je bil to verjetno najbolje porabljen denar na potovanju. Plaža je izjemno slikovita, kar pa naju je najbolj razveselilo je to, da sva bila na plaži praktično sama. Soglasno sva prišla do zaključka, da mora biti pogled na njo še lepši, kadar so okoliški vrhovi pokriti s snegom. V želodcu nama je vedno bolj krulilo, pa tudi ura je neusmiljeno tekla, zato sva nadaljevala vožnjo proti Djupivogurju, kjer sva imela (dobesedno sredi ničesar) rezervirano prijetno sobico v edinem guest house-u daleč naokoli. 

Malo črnega humorja: upam, da bo tretji del bloga prehitel drugi val epidemije. 
​Srečno! 

S pisanjem vtisov popotovanja po Islandiji sem odlašala toliko časa, da sem bila vmes že na Siciliji in na smučanju v Dolomitih. Skrajni čas torej, da poskusim napisati nekaj besed o tem prečudovitem koščku sveta. 

Po Islandiji sva se z Acotom potepala med 29. avgustom in 7. septembrom. Odločitev, da greva na Islandijo, je spontano padla v začetku avgusta, za kar se gre zahvaliti predvsem mojemu jamranju v smislu "spet ne bo dopusta", "jst bi nekam šla", "že celo večnost nisem nikjer bila", haha.

​Po pregledu letalskih povezav z bližnjih letališč, se je kot časovno najboljša in tudi najcenejša opcija pokazal odhod z avtom do Dunaja in nato let z letalsko družbo Wizz Air, ki nudi direktno povezavo z Reykjavikom. Cene letalskih kart sem spremljala približno en teden, dokler moja ženska intuicija ni ocenila, da ceneje ne bo šlo in pritisnila "kupi" gumb. Povratni letalski karti in 53 kg prtljage (don't ask) sta tako skupaj prišli nekaj čez 400 EUR. Potrebno je bilo rezervirati še parkirišče na dunajskem letališču in rent-a-car na Islandiji. Aco je našel cenovno ugodno parkirišče Panda Parken, ki je sicer od letališča oddaljeno približno 3 minute vožnje, a te kadarkoli v dnevu neposredno na letališče in z njega pripelje njihov voznik v njihovem vozilu, tako da ni nobene živčne vojne s parkiranjem in nošenjem prtljage, avto pa ves čas potovanja ostane varno parkiran na njhovem varovanem parkirišču. Glede rent-a-car-ja na Islandiji ni bilo nobene dileme. Tako kot verjetno 90% obiskovalcev Islandije, sva se tudi midva odločila za Dacio Duster 4x4. Najela sva jo pri lokalni agenciji Cars Iceland. Pri najemu avtomobila sva verjetno naredila največjo napako na celotnem potovanju. Nepozorno sva že doma preko interneta obkljukala tip zavarovanja, ki na koncu ni bil označen na potrdilu rezervacije, tako da sva na licu mesta doplačala še dodatno avtomobilsko zavarovanje. Nekaj dni pred odhodom sva rezervirala še prvo nočitev na Islandiji, in sicer kar v Reykjaviku. Na Islandiji sva namreč pristala popoldne in po izkušnjah sva vedela, da prvi dan nima smisla nikamor hiteti, ampak je bolje malo spoznati okolje in narediti načrt za naprej. Drugega planiranja pred odhodom ni bilo. In kako je potekalo najino potovanje po Islandiji? 

1. dan 
​
​Kot že omenjeno, naju je pot vodila preko Dunaja do Reykjavika. Let je potekal brez posebnosti in po 3 urah in pol (tenstanja na letalu) smo pristali v vetrovnem Reykjaviku. Po pristanku sva se najprej odpravila po avto, kjer sva doživela hladen tuš z doplačilom zavarovanja. Ker sva bila preutrujena in ker sva ocenila, da tako ali tako ne bova nikamor prišla z prerekanjem glede že plačanega zavarovanja, sva pravnika v naju dokončno poslala na dopust in se sprijaznila z doplačilom dodatnih 100 EUR. Če je bila to cena za nepozabno potovanje, pa naj bo! Ko sva končno dobila avto, sva se najprej odpeljala do najbližjega Bonusa. Pred potovanjem sva se o Islandiji namreč naučila dve stvari:
1. Ne potrebuješ gotovine, ker povsod lahko plačaš s kartico (tudi v hlevu, ko najameš konja za uro ježe).
2. Ne kupuješ nikjer drugje, kot pa v Bonusu, haha. Bonus je diskont, kjer dobiš vse kar potrebuješ (razen piva) za preživetje in kjer za razliko od preostalih trgovin (ki sicer ponujajo enake stvari) ne bankrotiraš. Kulinarika definitivno ni stvar, zaradi katere bi človek želel obiskati Islandijo. Midva sva si večino časa kuhala sama (testenine ftw), če pa nama ni zneslo, sva si na njihovih bencinskih črpalkah (ki so nekako kar center vsega dogajanja, haha) privoščila kakšen burger. Na mojo srečo so povsod imeli tudi vegi opcijo. 

Ko sva se založila z nekaj hrane, sva se odpravila proti hotelu, kjer sva na hitro odložila stvari in se odpravila na sprehod proti centru Reykjavika. Iskreno povedano, so me v Reykjaviku navdušili samo grafiti, stolnica Hallgrimskirkja in pa pekarna Braud & Co., kjer prodajajo verjetno najboljše cimetove rol'ce na svetu, ki bi jih sicer skoraj spregledala, če ne bi bilo Petre in njenega sporočila, da morava to pekarno nujno obiskati. Sporočilo sva sicer dobila, ko sva naslednji dan Reykjavik že zapustila, a sva imela popravni izpit, saj sva se v Reykjavik vrnila še na poti domov. En velik hvala Petra! ​

2. dan 
​
Odločila sva se, da se bova najprej odpravila proti zahodu Islandije. Na poti do tja sva se "zataknila" že nekaj kilometrov ven iz Reykjavika. Aco je namreč ugotovil, da se morava nujno povzpeti na Mount Esja, ki je nekakšna Šmarna gora Reykjavika (ne da bi se bilo na Šmarno goro nujno povzpeti, haha). Prav veliko ljudi na poti nisva srečala, družbo nama je delal samo veter. Pot na vrh se je le počasi vzpenjala, le pod vrhom je postala bolj strma in zavarovana z verigami. Na vrhu sva bila v megli, ki pa se je k sreči na trenutke razkadila, tako da sva lahko občudovala prekrasen razgled. Kljub lepemu razgledu sva se hitro odpravila nazaj k avtu, saj naju je čakalo še kar dosti vožnje proti polotoku Snaefellnes, kjer sva v kraju Hellissandur rezervirala prenočišče. V bližini se nahaja tudi gora Kirkjufell (ang. Church mountain), ki naj bi bila sodeč po informacijah s strica Google-a, največkrat fotografiran motiv na Islandiji. Ker vreme ni bilo najboljše, sva se odločila, da greva preverit, če je njen sloves upravičen. Kot že zjutraj, sva se na tudi poti do Kirkjufella zataknila pri enem od (kar se je kasneje izkazalo) 35643532 slapov na Islandiji, imenovanem Grundarfoss. Ker Grundarfoss ni eden izmed tistih slapov, ki uživajo internetno slavo, sva ga lahko imela samo zase. Ko sva končno nadaljevala  pot  proti Kirkjufellu, sva v daljavi opazila nekakšen štrcelj, ki je bil podoben motivom s fotografij. "A misliš, da je to to?" "Nekam majhno zgleda." Na koncu se je izkazalo, da je bil štrcelj iz daljave Kirkjufell in da je bil tudi od blizu bolj kot ne štrcelj.  Ker gre za bolj opevano znamenitost je bilo ob vznožju nekaj ljudi, hude gužve pa ni bilo, verjetno zahvaljujoč dejstvu, da je bilo glavne turistične sezone konec in da vreme ni bilo prav lepo. Naredila sva par korakov po sprehajalni poti in hitro prišla do tiste famozne fotografske točke, s katere nastanejo vsi posnetki. Tudi midva sva jih nekaj naredila, potem pa sva se (vsaj jaz) kar malo razočarana odpravila proti najinemu prenočišču. ​

Končno je napočil čas za najbolj pričakovan gorskotekaški dogodek leta (še preden mi je uspelo skupaj spraviti blog z Islandije, haha) Kranjska Gora Trail Run, ki ga je v soboto, 21. septembra, premierno organizirala ekipa KinVital-a. Približno 1100 tekmovalcev se je podalo na 4 različne trase: 10 km Funny trail, ki je po poti zbral približno 300 višinskih metrov, 15 km Speed trail, ki jih je zbral okoli 500, 30 km Sky trail, ki jih je zbral nekaj čez 1600 in 60 km Ultra SkyTrail z 3200 višinskimi metri.

Moja tekaška cona udobja se giblje nekako od 15 km pa tja do 21 km. To so tudi razdalje, ki jih v zadnjem času tečem. In tako kot zlajnan instagram pregovor pravi, da v coni udobja nič ne zraste, je bila edina prava izbira prijava na 30 km preizkušnjo. Bolj kot višinci (v breg bo že nekak šlo), so me skrbeli ravninski kilometri, ki pa jih ni bilo malo, saj je celotna trasa (po mojem skromnem vedenju) precej tekaška.

Kar se tiče samih "priprav": Dejstvo je, da če bi se zadeve hotela lotiti bolj resno in na dober rezultat, bi morala precej več in bolj sistematično trenirati. Tako pa sem nekako ohranjala tako formo, ki mi je omogočala, da tako razdaljo pretečem kar se da "varno" (tako, da s pretiravanjem ne škodujem svojemu telesu). Še bolj kot fizična pripravljenost, je bila uganka zame moja psihična pripravljenost (sama s sabo) preteči tako dolgo razdaljo. In kot se je na koncu izkazalo, tudi to se da.

V Kranjsko Goro sva se z Acotom odpravila že v petek po službi, da sva lahko v miru opravila registracijo in prevzela štartni številki. Pred odhodom iz Ljubljane sva še enkrat preverila obvezno opremo, ki je bila predpisana s strani organizatorja in ugotovila, da sva pozabila na piščalki. Po domač povedan, fajn. Zdelo se mi je, da jo moj tekaški nahrbtnik Osprey sicer ima, pa je nisem najdla. Zato sva naredila postanek v Kranju in v eni od naših športnih trgovin našla še zadnji dve (ne preveliki) piščalki. Pot od Kranja do Kranjske Gore sem izkoristila za koncert in na piščalko zapiskala venček slovenskih zimzelenih popevk, kar me je skoraj stalo prevoza do cilja, haha.

Center dogajanja v Kranjski Gori je bila dvorana Vitranc. Poleg prostora za registracijo so bile v njej tudi številne stojnice ponudnikov športne opreme in tekaških dogodkov. Pred dvorano sta bila tudi štart in cilj vseh preizkušenj. Kljub pestremu dogajanju v dvorani se tam nisva prav dolgo zadržala. Raje sva se odpravila na (še eno, haha) večerjo in po hitrem postopku spat. Štart je bil namreč že ob 8.00 zjutraj.

Zjutraj sva si vzela precej časa za zajtrk, tako, da ga je skoraj zmanjkalo za pripravo opreme (noben od naju ni ravno vesten pri pripravi opreme en dan prej), nato pa sva odtekla do štarta. Zunaj je bilo komaj nekaj stopinj nad ničlo. Med ogrevanjem se je našel čas še za kakšno fotko, potem pa je šlo zares. Mimo Pišnice do jezera Jasna, skozi Tofov graben do Gozd Martuljka, od tam pa mimo Jermanovega slapu do Srednjega vrha, kjer se začne vzpon preko Grajščice na najvišjo točko traila, Trupejevo poldne. Do vznožja Trupejevega poldeva sem se počutila kar dobro, čeprav mi je bilo že takrat žal, da nisem imela palic, ki bi mi na strmih delih prihranile kar nekaj energije. Na zadnjih višinskih metrih pod vrhom pa se je začela moja prva agonija. Kar naenkrat so noge postale težke in zgrabila me je panika. Kot, da bi mi neka navidezna sila hotela preprečiti uresničitev cilja, da tekmo dokončam. Nekajkrat sem globoko vdihnila, pogledala na uro, ki je pokazala, da je za mano že 20 kilometrov in se prepričala, da je potrebno zgristi samo še nekaj metrov in potem me čaka samo še tek navzdol, ki je nakako moja paradna disciplina (kdor me je že videl v živo, ve da imam konstitucijo za drsenje, haha). Dosegla sem vrh in kar naenkrat se mi je povrnila vsa energija. Na poti do Blekove planine sem zmazala še en gel (predvsem po sebi in oblekah), tam pa sem si prvoščila daljši postanek na okrepčevalnici (prisežem, da čokolada in kokakola še nista imeli boljšega okusa). Začel se je spust proti Srnjaku in na tem delu sem se počutila osvobojeno vseh skrbi in tegob, osvobojeno vse "svinjarije" s katero se, tako kot marsikdo, soočam v življenju. Počutila sem se svobodno. Spomnila sem se na mojega prvega fanta Nejca, ki sem ga pred 10 leti izgubila zaradi možganskega tumorja in ki bi bil v tistem trenutku name neizmerno ponosen. Tudi zaradi njega sem se naučila, kaj je v življenju tisto, kar je res pomembno. 

Na zadnji okrepčevalnici se nisem ustavila, povprašala sem le, koliko je še do konca. 5 kilmoterov, mi je odvrbila prijazna punca, kar se mi je zdelo zelo čudno, saj je ura kazala 30 km, dan pred tem pa smo se pogovarjali, da bo trasa zaradi varnosti v resnici dolga dobrih 32 km. Ko sem pritekla do Kranjske Gore mi je bilo ob pogledu na tekače pred mano takoj postalo jasno, da bo treba odteči še častni asfaltni krog okoli Kranjske Gore. To so bile najdaljše minute na tekmi. Ko sem nekako le prišla do glavnega trga so mi v oči že silile solze. Pred ciljem sem zagledala še Acota in se z zadnjimi močmi sem se privlekla čez ciljno črto, nato pa so me dokončno premagale solze. 

Ko sem prišla k sebi sem najprej spila eno pivo, haha, odpešačila nazaj do apartmaja pod tuš in nazaj na prizorišče, kjer smo ob pivu in hrani (Rok je poskrbel za največje presenečenje po tekmi, saj mi je na svoji stojnici pustil celo škatlo njegovih novih slastnih praženih mandljev) počakali na podelitev. Med moškimi je na naši razdalji zmagal (kdo drug kot) raketa Luka Kovačič, Aco pa je bil skupno četrti in celo prvi v kategoriji do 40 let (samooklicani najhitrejši dedek Kranjska Gora traila, haha), med ženskami pa je slavila Barbara Trunkelj. Moja malenkost pa je s časom 4 ure in 56 minut med skoraj 100 udeleženkami končala na 31. mestu. Se že veselim naslednje izdaje Kranjska Gora trail-a (Kin Vital, samo prosim spustite zadnji krog po Kranjski, haha ;)). 

V nedeljo je bil naš zadnji dan druženja. Po obilnem zajtrku v hotelu smo se odpravile na kratek pohod nad mesto, kjer nam je bivša nemška free style smučarka Caja Schoepf pripravila polurni motivacijski govor na temo "empowerment-a" (slovenski izraz za empowerment je opolnomočenje, po domače rečeno krepitev moči) in z nami delila svoje izkušnje s svoje profesionalne športne poti. Sporočilo njenega govora je bilo, da si je v življenju potrebno postavljati cilje, vztrajati in da je potrebno včasih pogledati širšo sliko in se ob slabih dnevih vprašati, ali je res tako hudo, kot se morda v tistem trenutku dozdeva. Nato je bilo pred nami še sklepno dejanje našega druženja pred povratkom v Slovenijo: zadnje kosilo v bližnji koči (in za sladico dvojna porcija šmorna, haha). 

​Do naslednjič! 

Jemo pa radi, ane? Že tako odlična hrana postane še bolj okusna, kadar je vanjo vključen še ščepec dobrodelnosti. Krovna mreža slovenskih nevladnih organizacij ali na kratko CNVOS, ki združuje več kot 1200 različnih zvez in posameznih društev, zavodov in ustanov, letos organizira prav poseben dogodek, imenovan Ta dobra večerja.

​Ta dobra večerja ne bo samo ena, ampak jih bo kar osem, skuhale in pojedla pa se bodo na isti dan in ob isti uri, in sicer v sredo 29. maja ob 19.00. Takrat bo osem ljubljanskih restavracij (Angel, Evergreen, Kavarna Tiskarna, Libanonske meze in drugi užitki, Majmun, Park Žibert, Strelec in Taman Organic) svoje obiskovalce razvajalo z dobrodelnimi meniji, od katerih bodo polovico zneska namenile osmim nevladnim organizacijam in njihovim projektom (Planinska zveza Slovenije, Tačke Pomagačke, Zveza Sožitje, Terra VeraZveza Prijateljev Mladine Slovenije, Zavod Vozim, Ekologi brez meja, Petka za nasmeh). Vsaka izmed restavracij bo podprla eno izmed nevladnih organizacij in njen projekt.

Na povabilo CNVOS sva z Acotom imela priložnost preizkusiti dobrodelna menija restavracije Angel, ki bo del izkupička namenila Planinski zvezi Slovenije za obnovo planinskih poti. Planinska zveza Slovenije skupaj s 289 planinskimi društvi namreč skrbi za mrežo 2.002 planinskih poti, v skupni dolžini 10.064 kilometrov, ki jih je potrebno redno obnavljati. 

Restavracija Angel se nahaja v Mercator centru Šiška in kljub temu, da je del nakupovalnega središča, ne pušča takega vtisa. Ponuja namreč miren in prijeten ambient, in kar je najpomembnejše, izvrstno hrano. V sklopu Ta dobre večerje bosta na voljo dva menija, mesni in ribji. Menija bosta sestavljena iz predjedi, glavne jedi, sladice in pijače, cena enega menija pa bo 22 EUR. 

Na najini testni večerji si je Aco privoščil mesni meni, jaz pa ribjega in oba sva bila nad izbiro navdušena. Piko na i je dodala sladica, ki je skupna obema menijema - angelska panna cotta z jagodno kremo, svežimi malinami in borovnicami. Njam! 

Podrobne opise obeh menijev (skupaj z navedbo alergenov) si lahko preberete na tej povezavi (klik), kjer lahko opravite tudi rezervacijo. Ta je namreč za udeležbo na dogodku obvezna. Menije preostalih restavracij in opise projektov nevladnih organizacij, ki jih bo Ta dobra večerja podprla, najdete na tej povezavi (klik). 

Spodaj prilagam še nekaj fotk z najine testne večerje, ki jih je posnela Nada Mihajlović (CNVOS). 
Pa dober tek! 

Kako najlažje povoziš virozo? Najprej čez njo zapelješ z BMW-jem, nato pa še s smučmi, ker "zihr je zihr". In to niti ni daleč od resnice. Zadnje dni marca sva z Acotom na povabilo BMW Slovenije in Obertauern-a preživela v tej dobro znani smučarski vasici, ki slovi po enormnih količinah snega. Smučanje je tam običajno mogoče kar šest mesecev na leto, od novembra do začetka maja. "Snežna garancija" v Obertauern-u je bila celo dokazana v znanstveni študiji, ki jo je leta 2016 objavil strokovnjak za smučarski turizem Günther Aigner. Povprečna debelina snežne odeje znaša namreč kar 264 cm. Obertauern bi morala obiskati že v začetku januarja, vendar je ta del Avstrije ravno takrat doživljal pravo snežno apokalipso, ki je ohromila promet in povzročila nemalo nevšečnosti s snežnimi plazovi. 

A kdor čaka dočaka. Tokrat sva bila prepričana, da prav nič ne more iti narobe (prejšnje leto nama je dan pred odhodom na smučarski dopust v Cervinio zagodel avto) in da bova končno lahko uživala nekaj prekrasnih smučarskih dni. Letos, zahvaljujoč BMW Slovenija, ki nama je priskrbel BMW X1, avto ni bil problem. Zagodlo nama je zdravje. Že 14 dni pred odhodom sva bila vsak svojo bitko s prehladom in zamašenimi sinusi ter na koncu razglasila kapitulacijo. Ko je že kazalo na bolje, pa je vikend pred odhodom nova viroza napadla mene, nato pa še Acota, ki je ob visoki vročini postavil rekord v spanju. Z manjšimi presledki je skupaj spal kar 36 ur. 

Kljub vsem težavam, sva bila v sredo zjutraj v kompletni bojni smučarski opremi pripravljena na odhod. Ker sva štartala z Jesenic, sva v Obertauern prispela v dobri uri in pol. Na najino veselje naju je ob prihodu pozdravilo sneženje. Nastanjena sva bila v hotelu Enzian, ki se, tako kot veliko nastanitev ob smučišču, ponaša s ski-in-ski out opcijo. Kljub temu, da je bil že konec marca, je bilo snega v izobilju, tako da sva samo odložila prtljago, si obula pancarje, stopila skozi vrata in si zapela smuči ter izpred hotela odsmučala do prve žičnice. Po manjšem komunikacijskem šumu (in štamfanju nazaj po smučišču), smo se dobili s predstavnikom turistične organizacije, ki nama je izročil tridnevno smučarsko karto in na kratko predstavil Obertauern. Čeprav je kar močno snežilo, sva se odločila, da čas do kosila preživiva na smučeh in raziščeva čim več prog. Po kosilu v koči Flubachalm se je vidljivost še dodatno poslabšala, in ker vseeno še nisva operirala s polno močjo, sva se odločila, da najdeva progo, do katere bova lahko prismučala direktno do hotela. Ko sva se z gondolo pripeljala na vrh proge, naju je pričakala gosta megla in posledično popolna belina. Po nekaj kletvicah, Acotovem "smučat je treba znat v vseh razmerah" in mojemu "ti ne veš kako je, če vidiš tako slabo kot jaz", sva se le privlekla do hotela. Aco ne bi bil Aco, če ne bi šel sam odpeljat še dve furi, jaz pa sem se odpravila direktno v sobo in pod vroč tuš. Preostanek popoldneva sva preživela ob dobri hrani in zvečer sva se lahko samo še skotalila v posteljo in zaspala kot ubita. 

Naslednji dan se je sonce na žalost še vedno skrivalo, a nama je vsaj megla prizanesla. Dopoldne sva smučala, popoldne pa naju je čakalo nekaj povsem novega: snowbiking! Učne ure nama je nudil gospod Hermann Koch, ki ima v lasti kar pet Guinessovih rekordov v snowbiking-u. Za začetek nama je razložil osnove, nato pa sva na mini strmini poskušala narediti dva zavoja. "You two are very talented" in že smo s kolesi sedeli na sedežnici. Na začetku proge nama je pokazal še nekaj vaj, proti koncu pa sva po progi že precej suvereno drvela sama od sebe. Ko sva že mislila, da smo z našim druženjem zaključili, naju je gospod Hermann presenetil z "do you know gamsmilch". V "jajčka" Zehnerkarbahn smo napokali snowbike in sebe ter se odpeljali proti Gamsmilchbaru, ki stoji na vrhu proge številka 1a. Ker ne poznam avstrijske smučarske folklore, se mi ni sanjalo, kaj je to Gamsmilch. Še preden bi lahko povedala, da ne pijem živalskega mleka, sem pred sabo dobila zvrhan kozarec mleka s kakavom in rumom. Ob prijetnem klepetu sva izvedela, da gospod Hermann kar dobro pozna Slovenijo. Z veliko vnemo nama je razložil, kako se je s kolesom spustil z vrha Kepe. Ja, gospod ni od muh. Po popitem gamsmilch-u je bila vožnja s snowbike-om še toliko bolj prijetna (#mehkakolena, haha). Ker smo se pošteno zaklepetali, sva za komaj še ujela vožnjo z Zehnerkarbahn-om. Gamsmilch naju ni prepričal do te mere, da bi si privoščila še enega, ampak sva raje odžejala s Skiwasser. Ker se je med tem vreme izboljšalo, sva naredila nekaj fotk in se nato po praznem smučišču odpeljala proti hotelu. Ker je bil v najinem hotelu tudi SPA center, sva se odločila, da hitro skočiva pogledat še tja. V savno si zaradi komaj prebolelih viroz nisva upala, sva pa zaplavala v bazenu. Za celi dve minuti, haha. 

Zadnji dan je končno posijalo sonce. Po tem, ko sva se takoj po zajtrku odjavila iz hotela in spakirala stvari v avto, naju je čakal še cel dan smučanja. Kljub temu, da je temperatura čez dan hitro rasla, je sneg ostal v dobrem stanju presenetljivo dolgo časa. Za konec sva si privoščila še kosilo v znani koči Hochalm (baje se tam odvijajo hude žurke) in čas je bil, da se odpraviva nazaj proti Sloveniji. Obljubiva, da se vrneva! 

Spodaj se nahaja še nekaj fotoutrinkov in pa angleški prevod zapisa. 

How do you get rid of the cold and viruses? First, you ran over them with a BMW, and then with your skis, because you need to be sure that they are gone, haha. And this is not far from the truth. In the last days of March, me and Aco were invited by BMW Slovenia and Obertauern, to spend a few days in this well-known ski village in Salzburger Land, which is famous for enormous amounts of snow. Skiing there is usually possible up to six months a year, from November to early May.The guarantee of snow in Obertauern has been proven in a scientific study published by ski tourism expert Günther Aigner in 2016, who evaluated the snow quantity data collected by the National Hydrographic Institute of Austria. With a mean maximum snow depth of 264 centimetres, Obertauern is by far the best ranking location.

We were meant to visit Obertauern in early January, but at that time, this part of Austria was experiencing a real snow apocalypse, which has paralyzed the traffic and has caused a lot of inconveniences with snow avalanches.

But patience is the key. This time, we were convinced that nothing could go wrong (previous year, one day before the departure for a skiing holiday in Cervinio, our car decided to stop working) and that we could finally enjoy some beautiful ski days. This year, thanks to BMW Slovenia, which provided us with the BMW X1, the car was not a problem. Our health became the problem. 14 days before our departure, we were both battling with viruses and clogged sinuses. We proclaimed capitulation and had to rest at home for a few days. When it seemed like things are getting better, a new virosis attacked, first me and then Aco, just a few days before our trip. Due to being sick and having a high body temperature, Aco broke his sleeping record. All together, he slept for 36 hours with small intervals of being awake. 

Despite all the difficulties, we were ready for departure on Wednesday morning, dressed in complete skiing equipment. Since we started our trip in Jesenice, we only had a good hour and a half drive to Obertauern. We were greeted by snowflakes on our arrival. We were staying in Hotel Enzian, which, like most accommodations in Obertauern, has a ski-in-ski out option. Although it was already the end of March, there was still plenty of snow, so we just put off the luggage in the hotel and put our skiing boots on, took the skies and skied out right from the door of our hotel. After a smaller communication noise (and walking back up the ski slope with our skis on), we met with a representative of a tourist organization Obertauern, who gave us a three-day skiing pass and briefly presented Obertauern to us. Even though it was snowing, we decided to spend the time until lunch on skis and explore as many slopes as possible. After delicious lunch at the Flubachalm hut, the visibility became even worse, and since we did not yet operate at full power, we decided to find the route that would take us directly to the hotel. When we took the cableway to the top of the slope, we were greeted by dense fog and pure whiteness. After cursing a bit because I couldn't see a thing, Aco's words of wisdom "you have to learn how to ski in all circumstances" and my "you do not know how it is, if your sight is as bad as mine", we finally got back to the hotel. Aco would not be Aco, if he did not go for two more rides. I went straight to the hotel room and under a hot shower. We spent the rest of the afternoon surrounded with good food, and the only thing we could do in the evening, was to crawl into the bed and fall fast asleep.

The next day, the sun was still hiding, but at least the fog gave us a break. We were skiing in the morning, and in the afternoon we were in for something completely new: snowbiking! The lessons on snowbiking were given to us by Mr. Hermann Koch, who owns not one, not two, but five Guiness records in snowbiking! At the beginning, he explained all of the basics, and then we tried to make two turns on a mini slope. "You two are very talented" and before we knew it, we were already sitting on a chairlift with the snow bikes. At the beginning of the slope, he showed us some more exercises, and in the end, we were already kinda killing it. We thought that was the end of our snowbiking course, but Mr. Hermann surprised us with "do you know Gamsmilch". We took the Zehnerkarbahn and headed towards Gamsmilchbar, which stands at the top of the slope 1a. Since I don't know the Austrian ski folklore well, I had no idea what Gamsmilch is. Even before I could tell anyone, that I did not drink animal milk, I got a glass of milk with cocoa and rum in front of me, haha. During our conversation, we learned that Mr. Hermann knows Slovenia quite well. With great enthusiasm, he explained to us how he biked from the top of Mt. Kepa. Yes, Mr. Hermann is the man. After drinking Gamsmilch, snowbiking was even more enjoyable (#softknees, haha). Time flies when you are having fun, so we hardly cought one of the last rides with the Zehnerkarbahn. We skipped the Gamsmilch this time and rather had a big glass of Skiwasser. The weather improved a bit, so we made some photos and then skied back to the hotel. Because it was late, we had the whole ski slope just for ourselves. Since Hotel Enzian also has a SPA center, we decided to have a quick look. Sauna was not an option at that time, because we still didn't feel 100% healthy, but we had a swim in the pool. For two full minutes, haha. 

The last day of our trip was finally a "blue bird" day. After checking out of the hotel and packing our things into the car, we were in for a whole day of skiing. Despite the high temperatures, the snow remained in good condition surprisingly long. To end our trip in style, we had lunch at the well-known Hochalm hut (where all the big parties take place) and then it was time to go back to Slovenia. We promise to come back, Obertauern! 

Letošnja zima ni ravno postregla z obilnimi količinami snega. In kadar na sončni strani Alp ni veliko snega, se pri meni običajno porajata dve vprašanji.
1. Kam v hrib grem še vedno lahko v supergah?
2. Kam v hrib grem lahko, da mi ne bo treba stopiti na kopno?
Letos je odgovor na drugo vprašanje precej preprost. "Najbolj komot" je it nekam nad Zelenico, saj iz parkirišča praktično takoj stopiš na sneg. No, bodimo iskreni, bolj led. In res. V roku dveh tednov, sem se kar dvakrat znašla tam. 

Pred dobrima dvema tednoma sva se tja najprej odpravila z Acotom, brez kakšnega posebnega cilja. Ker so bile temperature že čisto spomladanske, nihče od naju ni bil preveč motiviran, da bi šla do Suhega Rušja in na Vrtačo. Kar nekaj poti je namreč treba prehoditi po soncu in misel na moker sneg pod nogami se je obema upirala. Tako, da sva zavila v senčnega "Centralca" Begunjščice. Na najino srečo je bil, kljub množičnemu obisku Zelenice, pred nama v grapi samo en par, tako da ni bilo treba hoditi počasi in v koloni. Grapa je ravno prav strma za dober trening tačk. Na vrhu naju je pričakala kar velika skupina tečajnikov, ki pa se je kmalu odpravila proti dolini in tako sva lahko na vrhu kratek čas uživala sama. Strinjala sva se, da kosilo v koči na Zelenici zaradi gneče nima smisla, zato sva opravila še kratek sprehod po grebenu in ekspresno sestopila po Šentanskem plazu. 

Za pretekli vikend smo bili z Alino in Acotom zmenjeni, da gremo en dan nekam skupaj, če bo le vreme solidno. Bolj obetavna je bila napoved za nedeljo. V soboto sva se z Acotom sredi dneva odpravila nabirat kondicijo na relaciji  Gozd - Tolsti vrh - Kriška gora - Gozd. Od avta do Tolstega vrha sem trpela debelo uro in dvajset minut, pri čemer sem sigurno izgubila vsaj minuto s pisanjem sms sporočila Acotu, da se nikamor ne premaknem in da umiram na obroke, haha. Na vrhu se nisva zadržala dolgo, ampak sva se raje odpravila proti koči na Kriški gori na zaslužen ričet. Na poti proti Ljubljani sva se ustavila še na obisku pri Patriciji in Nejotu. #KavaBo 

V nedeljo sva že pred sedmo uro zjutraj pobrala Alino v Kranju in odpravili smo se proti Tržiču. Na Zelenici je ravno na ta dan potekalo državno prvenstvo v turnem smučanju Zelenica Ski Raid, tako da je bilo zjutraj na parkirišču že kar nekaj avtomobilov. Nekateri so si prišli ogledat tekmo, ogromno pa je bilo tistih, ki so zavili proti Begunjščici. Mi smo svojo pot nadaljevali proti Suhemu Rušju. Aco se je odločil, da s sabo vzame smuči, kar ga je upočasnilo vsaj toliko, da ni hodil en kilometer pred nama z Alino. Od koče naprej smo presenetljivo uživali v samoti. Kasneje sta nas sicer dohiteli še dve punci, a smo kmalu zavili vsak po svoje. Aco je ocenil, da bo najbolje, da gremo gor kar po Levi grapi. In smo šli. Kljub temu, da smo bili v grapi sami, pa tišine ni bilo. Z Alino sva Acotu postregli z jodlajnjem in venčkom domačih, na play listi se je znašel celo Damjan Murko s svojo prehlajeno ritko. Na vsake par minut je odmeval še glasen "Acko, Acko, Acko". Ob obilici smeha smo se hitro znašli na grebenu. V grapi so bile razmere dobre, na grebenu pa je bila zaradi močnega sonca zgodba drugačna. Sneg se je že pošteno ojužil, vmes ga je na nekaj koncih celo zmanjkalo, a nam to ni povzročalo težav. Pri "desnem" izstopu iz grape smo srečali še dve planinki, ki sta se po njej vračali. Po kratkem klepetu z njima smo nadaljevali proti vrhu. Z veseljem smo ugotovili, da je situacija na Vrtači, kjer nas je bilo v času našega prihoda samo sedem, precej drugačna kot tista na Begunjščici. Z vrha Vrtače so se namreč lepo videle skupine mravljic, ki so se počasi pomikale proti vrhu Begunjščice. Ker je na vrhu pihalo in ker se nam je močno zahotelo  kave (in špičk, haha) v koči, smo hitro naredili nekaj fotk in se odpravili proti dolini. Razmišljali smo o sestopu po južni grapi oziroma južnem pobočju, kjer bi Aco najbrž imel boljše smučanje, midve pa mokro notranjost čevljev, a smo se na koncu odločili, da sestopimo kar po grapi Y. Že zelo kmalu pod vrhom grape, kjer je bilo še kar strmo, je na njeni sredini ven kukala skala. Pred skalo sva se z Alino ustavili in počakali, da se Aco spravi čez. "Jst tega ne morm gledat!" "Jst tud ne!" Prepričana sem, da sva njegovo "premagovanje ovir" doživljali bolj dramatično, kot je v resnici bilo. Aco je odsmučal do Suhega Rušja, kjer je vsaj za nekaj minut lahko užival v tišini, midva pa sva si vzeli še nekaj časa za fotkanje in klepet. Hitro smo bili nazaj pri koči in si izborili tri ležalnike, Aco nam je prav kavalirsko priskrbel tisto težko pričakovano kavo in pivo, tako da nam ni preostalo nič drugega, kot da se naslonimo nazaj in uživamo v trenutku. Prav nikamor se nam ni mudilo. 

​Do naslednjič!