​Stala sem že na 1000 pa na 2000, tudi na 3000 in celo na 5000 metrih nadmorske višine, nikoli pa nisem bila na kakšnem 4000 metrov visokem vrhu. Prejšnji teden se mi je ponudila priložnost, da v enem vikendu stopim kar na dva! Z Acotom sva se pridružila Alpskemu društvu Stratus s Silvotom na čelu na izletu v Švico. Cilj sta bila Breithorn (4164 metrov) in Alallinhorn (4027 metrov). 

Tako se v petek po službi odpravimo na neskončno pot preko italijanske ravnine proti Centralnim Alpam. Po več kot 8ih urah vožnje in nekaj urnim postankom za kvazi spanje, v soboto zjutraj prispemo v Tasch, od koder se z vlakom odpeljemo do Zermatt-a, ki je izhodišče prve ture - Breithorn-a. Prvih 2200 višinskih metrov opravimo ekspresno in brez pretiranega naprezanja (beri: z gondolo). Na zgornji postaji gondole, ki nas pripelje na Mali Matterhorn na višini 3800 metrov, se oborožimo z zimsko opremo in navežemo v ledeniške naveze ter se spopademo še z zadnjim delom vzpona. Naša vodnika Silvo in Miranda se vzpona lotita kar na smučeh. Od Malega Matterhorn-a do vrha Breithorn-a je sicer le dobrih 300 "višincev", kar pa zaradi velike nadmorske višine le ni tako zelo malo. Nebo je bilo brez oblačka in ob neverjetnih razgledih, ob katerih človek pozabi na neprespanost in občutno pomanjkanje kisika, smo se v dobrih dveh urah in pol privlekli na vrh 4164 metrov visokega Breithorn-a. Na vrhu smo si vzeli kar precej časa za uživanje v razgledu, ki zajema praktično vse najvišje vrhove Alp. Najbolj izstopata pogorje Monte Rose na jugovzhodu in Matterhorn na severozahodu. Kar s težavo se spravimo spet na pot proti gondoli in nazaj v Zermatt. Največ težav mi je predstavljala hoja v navezi - s "štriki" se res ne znajdem najbolje. V Zermatt-u sledi še nekaj obveznega fotografiranja značilnih prizorov z Matterhornom v ozadju, nato pa se preko Tascha odpravimo proti kampu, ki se nahaja v kraju Saas Almagel, malo pod smučarskim središčem Saas Fee, ki je izhodišče naše nedeljske ture - Allainhorn-a. Silvo nas v kempu na kratko pouči še o ledeniški tehniki, nato pa nas hitro premaga utrujenost in poskrijemo se v svoje šotore.

V nedeljo se najprej z avtobusom zapeljemo do Saas Feeja, od koder nas dve gondoli in podzemna železnica pripeljejo do zgornje postaje Mittelalallin na višini dobrih 3500 metrov. Vreme je ponovno že na meji dobrega okusa, bilo pa je tudi občutno topleje kot v soboto. Pravzaprav je bilo vroče. Prevroče. Čuti se, da smo že bolje aklimatizirani kot prvi dan, ter tudi bolj naspani, tako da kar poletimo preko prvega dela poti, ki poteka čez smučišče. Za tem se navežemo v ledeniške naveze in kmalu dosežemo točko, kjer pot preči večjo ledeniško razpoko. Tukaj pa se naša pot proti vrhu Alallinhorn-a nepričakovano tudi konča. (Na srečo) namreč ugotovimo, da je snežni most, kjer poteka edina pot čez razpoko, v zelo slabem stanju, in po tehtnem premisleku ocenimo, da bi bilo ob tako visokih temperaturah prečkanje preveč tvegano. Dejstvo, da vrha ne bomo osvojili, nam ne pokvari razpoloženja. Miranda in Silvo "za tolažbo" pripravita tudi demonstracijo reševanja iz ledeniške razpoke. Za tečajem se odpravimo nazaj proti zgornji postaji zobate železnice, kjer si privočimo še pivo v vrteči panoramski restavraciji, nato pa sledi le še povratek v dolino in najbolj mučno opravilo celotnega vikenda - pot domov. 

Na obeh turah sem prvič preizkusila svoje nove La Sportiva Trango Tower pohodne čevlje - nov model čevljev, katerega odlika sta zlasti vsestranskost - je nepremočljiv in ima nastavek za polavtomatske dereze - hkrati pa je zelo lahek in sodobno oblikovan. Idealen za hitre vzpone in za mešane razmere. 

Hvala vsem udeležencem ture za nepozabno doživetje in prijetno družbo, predvsem pa Mirandi in Silvotu za odlično vodenje. Posebna zahvala pa gre tudi Alenki, ki nama je posodila šotor.

Do naslednjič!

​​Pred dobrim mesecem sem prejela prijazno sporočilo slovenske predstavnice francoske kozmetične znamke Melvita, če kot ljubiteljica narave želim preizkusiti nekaj izdelkov omenjene znamke. Ker tudi sicer za nego kože in las uporabljam izključno certificirano kozmetiko naravnega izvora, sem bila nad idejo navdušena. Tako me je kmalu na pošti pričakal čudovit paket, ki je vseboval Melvitine "prodajne uspešnice": 
- certificirano organsko Cvetno vodico damaščanske vrtnice,
- certificirano organsko Intenzivno vodico vrtnica, 
- certificirano organsko Lepotilno olje Argan, 
- certificirano organsko Izjemno zlato olje L'Or Bio, 
- certificirano organsko Pomirjujočo kremo za roke Nectar de miels in 
- certificirano organsko Arganovo maslo za telo. 

Melvita se lahko pohvali z več kot 30 let znanja in izkušenj na področju organske kozmetike, ki ne vsebuje parabenov, sintetičnih dišav ali barvil, izdelkov petrokemičnega izvora, parafina in silikona. 

In moji prvi vtisi? Vsekakor sta trenutno moja favorita Izjemno zlato olje L'Or Bio (ki diši božansko in je kot nalašč za poletne dni) in Lepotilno olje Argan. Prvega uporabljam za nego telesa, drugega pa za obraz. Obe olji se izjemno lepo vpijeta in ne puščata mastnega občutka. Naj omenim še, da je moja koža sicer "normalna" in da nimam težav z mozoljčki. Lepotilno olje Argan je zlasti primerno za ljudi, ki imajo bolj suho kožo. 

Več o izdelkih si lahko preberete na www.melvita.si. Na spletni strani lahko izdelke tudi naročite. Do 9.7.2017 pa imate s kodo "MICIMELVITA" tudi 20% popust na celoten nakup. 

​Ob prvem »izvidniškem« obisku Chamonixa lansko jesen, sem takoj vedela, da se tja želim čim prej vrniti. Želja se mi je povsem nepričakovano izpolnila v začetku meseca junija. Pred dobrim mesecem sem namreč prejela sporočilo predstavnice francoskega proizvajalca športne opreme Millet, ki me je povabila na promocijski dogodek imenovan »Millet Base Camp«, ki bo potekal začetek junija – kje druge kot - v Chamonixu. Veliko razmišljanja ni bilo – hitro sem vprašala Acota, če gre zraven, napovedala svojo odsotnost v službi in predstavnici podjetja Pauline potrdila svoj prihod. 

Na prvi junijski dan, okoli pol pete ure zjutraj, se z Acotom odpraviva na zdaj že kar dobro znano pot proti najvišjemu predelu Alp. Vožnja po neskončni (in zelo ravni) italijanski avtocesti mimo Benetk in Milana poteka brez posebnosti in vse kaže, da bova prišla v Chamonix še pred poldnevom. 
 
A brez kančka drame ne gre. Zanjo je poskrbela nesreča v predoru pod Mont Blancom, zaradi katere smo pred njim čakali kakšno debelo uro in pol. Tudi ta nevšečnost nama ni preveč pokvarila razpoloženja, in okoli dveh sva s pomočjo Google navigacije prispela pred hotel, kjer je potekal dogodek. Malo sem bila v skrbeh glede rezervacije, saj Pauline od mene ni zahtevala nobenih osebnih podatkov, zato se odločiva, da za mirne živce poskusiva kar takoj opraviti »check in«. Receptor rezervacije na moje ime seveda ne najde, zato mu pomagam pri iskanju po tabeli in ugotovim, da sem prijavljena pod imenom Mici in priimkom Mala. To zadostuje, da dobiva ključ od sobe in raztovoriva prtljago.
 
​Ob treh se začne Millet-ov program, in sicer najprej s kratko predstavitvijo podjetja in njihove filozofije ter izdelkov iz aktualne kolekcije. Kot se je izkazalo ob predstavitvi udeležencev, smo med povabljenimi v glavnem instagramerji iz različnih koncev Evrope in pa nekaj novinarjev. Sama predstavitev je dala vtis, da imamo opravka s podjetjem, ki resnično daje poudarek razvoju tehnološko dovršenih in inovativnih izdelkov za alpinizem, pohodništvo in plezanje. Poleg nove kolekcije nahrbtnikov me je zelo navdušila tudi linija gorsko tekaške opreme, ki je pri nas še nisem zasledila. Po predstavitvi smo se pod vodstvom članov združenja vodnikov (Compagnie des guides de Chamonix) odpravili na ogled mesta in sedeža vodniške organizacije. Kakor smo izvedeli, je Millet že nekaj časa glavni opremljevalec gorskih vodnikov iz Chamonixa, letos pa so odločili sodelovanje proslaviti tudi s posebno kolekcijo oblačil z logotipom Compagnie des guides de Chamonix. Program smo nadaljevali v pooblaščeni prodajalni, kjer smo bili priča, uradni predstavitvi prej omenjene kolekcije, nato pa smo si vzeli nekaj časa za občudovanje resnično široke palete produktov. 
​
Sledilo je nekaj odmora, med katerim sva si z Aleksandrom privoščila zasluženo pivo, nato pa smo se vrnili v hotel, kjer smo si izbrali aktivnost za naslednji dan ter tej aktivnosti primerno opremo. Na izbiro smo imeli »alpinizem« na ledeniku Mer de glace, »fast alpine track« do jezera Lac Blanc ter plezanje na Aguille d'Argentiere. Brez večjih pomislekov izberem ledenik. Čeprav je Aleksander prišel le kot moj spremljevalec, so ga organizatorji obravnavali kot polnopravnega udeleženca dogodka, in jim je bilo samoumevno, da se nam bo tudi on pridružil na izletu. Res zelo prijazno. Kljub temu, da imava vso potrebno opremo, sva se odločila da preizkusiva ponujeno testno opremo, in sicer sva si izbrala vsak svoj nahrbtnik in pohodne čevlje. Poleg testne opreme bom preiskusila še hlače, ki sem jih dobila kot darilo. Pred prihodom sem si namreč lahko izbrala kar lepo število izdelkov iz aktualne kolekcije. Zaključek dneva je predstavljala skupna večerja, kjer smo se ob okusni hrani in pijači nekoliko pobliže spoznali z nekaterimi od udeležencev. Hitro smo poiskali drug drugega na Instagramu in ugotovili, da se nekateri preko slik že poznamo. Kljub prijetnemu druženju sva z Acotom hitro odšla v sobo, saj je bil dan res dolg in naporen, zjutraj pa bo ura neusmiljeno zazvonila že pred 6.00. 

Dan D se je začel z zajtrkom, pri katerem ni manjkalo francoskih rogljičkov in podobnih dobrot, potem pa je hitro sledil odhod na izbrano dogodivščino. "Alpinisti" smo odšli do zobate železnice, ki vodi na Montevers, razgledišče nad slovitim ledenikom Mer de glace. Vreme je bilo na naše veliko navdušenje (in v nasprotju z vremensko napovedjo) brez oblačka in kar težko je bilo odvrniti pogled od bleščeče belih vrhov med katerimi je seveda izstopal Mont Blanc. Ob iztopu iz železniške postaje nas je pričakal čudovit prizor, ko je sonce ravno posijalo izza impozantne špice imenovane Les Drus, zato smo se hitro zapodili v lov za čim lepšimi fotografijami. Tudi sam pogled na ledenik je bil kot vedno čudovit, čeprav je ledenik žalostno zdelan od klimatskih sprememb.

Po ukazu vodnikov naj si nadenemo plezalne pasove in čelade, je sledil spust po številnih "lojtrcah" na ledenik. Začetni del poti po ledeniku je bil še povsem prekrit s peskom, zato ni bilo potrebe po zimski opremi. Ob pogovoru z enim od vodnikov, ki je dobro poznal nekatere slovenske plezalce, smo hitro prišli do pravega ledu, kjer smo si nadeli še dereze in v roke vzeli cepine. Sledilo je nekaj lekcij iz hoje po strmem ledenem pobočju in prečkanje ledeniškega potoka, nato pa smo prišli do ledenih "pečin", kjer so vodniki napeljali vrvi, da smo se lahko preizkusili v lednem plezanju. "Pikanje" po zmehčanem ledu je bilo pravi užitek. Sonce je vse bolj pripekalo in mehčalo led, tako da smo se počasi odpravili na pohod nazaj proti izhodišču. Tokrat smo namesto poti po "lojtrah" izbrali kombinacijo stopnic in gondole. Pred vzponom po stopnicah smo si z velikim veseljem ogledali še ledeno dvorano - ne toliko zaradi ledenih skulptur, pač pa zaradi prijetnega hladu, ki je vsaj malo ohladil naše od sonca pregrete glave. Hoja po neskončnih stopnicah z zimsko opremo in v težkih zimskih čevljih (ki so bili sicer glede na količino opore in izolacije, ki jo nudijo, presenetljivo udobni) je bila kar mučna, ampak nekako smo le prisopihali do vrha. Ob hoji smo žalostno opazovati table, ki so označevale, do katere višine je ledenik segal v (ne tako oddaljeni) preteklosti.

Prijetno utrujeni smo se odpeljali nazaj proti hotelu, kjer nas je čakalo še zasluženo kosilo. Ob dobri hrani, pivu in premlevanju vtisov  s pravkar končane pustolovščine je kar prehitro napočil čas za slovo. Srčna zahvala gre organizatorjem na čelu s Pauline in vodnikom za pester program ter predvsem izjemno gostoljubje. In pa seveda vsem ostalim udeležencem za prijetno družbo. 

Z zaključkom "base campa" pa užitkov v dolini pod Mont Blancom vendarle še ni bilo konec, saj sva z Acotom bivanje (tokrat v kraju Les Houches, nekaj minut stran od Chamonixa) podaljšala še do nedelje. Tudi ta dva dneva pa sta ob raziskovanju okolice in občudovanju naravnih in drugih lepot minila kot bi trenil, in sledila je le še dolga pot proti domu, ki sva si jo krajšala s kovanjem načrtov za naslednji obisk, ki bo - upajmo, nekoliko daljši kot prva dva.

Nekaj slikovnih utrinkov se nahaja še v spodnjih slikah. Kaj več o izdelkih, ki sem jih prejela pa v naslednjih objavah.