|
Oh Mici Mici. Ti lenoba. Ne bom izgubljala besed z opravičevanjem, zakaj tretjega dela bloga s popotovanja po Kirgiziji nisem objavila že prej, ampak bom kar prešla k bistvu. Vrnitev s prvega treka nazaj v civilizacijo ni ponudila kaj dosti časa za počitek. Po prihodu nazaj v Karakol (in vsaj polurnem tuširanju v hotelu) je sledil ogled mesta, večerja in spanje v čisto pravi postelji. Naslednji dan je bila na sporedu celodnevna vožnja v Naryn, ki bo izhodišče za ogled Tash Rabata. Na poti do Naryna sta bila predvidena dva daljša postanka - eden za kopanje v jezeru Issyk-Kul in drugi za ogled tradicionalnega lova z orli.  Priznam, da me običajno stvari, kot je npr. ogled lova ne navdušujejo kaj preveč, se mi je pa zdelo zelo zanimivo, da orlica (tako je, orlica in ne orel) lahko ujame celo volka! Seveda je bilo posebno doživetje tudi držati to čudovito žival na roki.  Prizor ob jezeru Issyk-Kul. Naslednji dan je bil na vrsti ogled Tash Rabata, lepo ohranjenega karavanseraja (dobesedno sredi ničesar) iz 15. stoletja, ki je nudil zatočišče pred slabim vremenom in roparji trgovcem na Svilni cesti. Ker je bilo vreme lepo in časa dovolj, je sledil vzpon na bližnji "hribček" na nadmorski višini približno 3600 metrov, kjer so se odprli prečudoviti pogledi na zeleno pokrajino. Za konec dneva je sledila t.i. stalnica pri družini, ki je najdla svoj košček zemlje pod soncem v bližini karavanseraja.     Potem pa - hiiiii konjiček! Dva dneva užitka na konjskem hrbtu in prejahanih 40 kilometrov v prečudovitem vremenu. Umirjenemu "blondincu", ki me je dobrovoljno prenašal na hrbtu sem nadela ime Miško. Sporazumevala sva se s "ču ču" in "dr dr". Galop se mu ni zdel pretirano zanimiv, veliko raje je s tal trgal bele planike, ki so na določenih območjih dobesedno zamenjale travo. Cilj treka s konji je bilo še eno v seriji spektakularnih jezer v Kirgiziji - jezero Song-Kul. Tam se je kirgiška dogodivščina tudi počasi zaključila. Z njo pa je odšlo tudi moje zdravje. Na srečo nič, kar ne bi mogla dodobra pozdraviti škatlica antibiotikov.        Do naslednjič!
0 Comments
|