Letošnji maj definitivno ni mesec vremenskih presežkov. Pa tudi zdravstvenih ne. Na začetku meseca me je po koncu dopusta za nekaj časa onesposobil nadležen virus in mi pobral kar nekaj energije. No, še "k sreči", da vreme ni bilo preveč lepo. Tako je bil prisilni počitek malenkost manj boleč. Vseeno pa se je v tem mesecu nabralo nekaj prav luštnih dogodivščin s prijatelji. 

Drugi vikend v maju smo skupaj z Alino, Mojco, Nikotom, Acotom, Nito in Manujem preživeli v Kranjski Gori. Sobotno popoldne smo izkoristili za sprehod po kranjskogorskih gozdovih in ogled novega bike trail-a, večer pa je minil v znamenju degustacije Limbay gina (hvala Mojca in Niko) in spontanemu spremljanju Evrovizije, kar je pomenilo, da v nedeljo zjutraj nismo bili prav zgodnji. Za lažji začetek dneva je poskrbel Niko, ki je za zajtrk pripravil pravo malo kulinarično mojstrovino s šparglji v glavni vlogi. Po zajtrku smo se v okrnjeni zasedbi (Aco je obležal v postelji z vročino) odpravili na kratek sprehod na Visoki Mavrinc in po preostanek dneva preživeli ob jezeru Jasna. Dokler nas  nista pregnala lakota in dež. 

Foto: Katarina Veselič 

Foto: Katarina Veselič 

Preteklo soboto je bilo vstajanje že lažje. Po mojem službenem "teambuildingu" in Acotovem nogometnem turnirju v Kranjski Gori so slabe tri ure spanca zadostovale, da sva se nekaj čez tretjo uro zjutraj odpravila proti Pokljuki. Pot do tja so nepričakovano podaljšala dela na cesti, tako da sva do izhodišča na Planini Zajavornik potrebovala dobro uro in pol. Zapodila sva se proti Blejski koči na Lipanci in od tam naprej proti Debeli peči. Nekje na pol poti so naju ujeli prvi sončni žarki in uživala sva v prečudovitih prizorih, ki jih je popestrilo morje megle pod nama. Na vrhu Debele peči sva dobri dve uri posedala v miru in jutranji svetlobi ter čakala preostale "putke" (beri: Alino, Anjo, Katarino, Nino in Nito), da prikorakajo na vrh Debele peči. Nekaj pred deveto zjutraj so se v daljavi slišali znani glasovi in ni dolgo trajalo, da se je pri nama na vrhu znašla prva putka - tista s štirinožnim pogonom, kmalu pa so se nama pridružile še ostale. Prav nikamor se nam ni mudilo in zato smo kar nekaj časa posedali na vrhu in lovili sončne žarke. Ker pa smo vsi po vrsti tapravi hribovci, dje (haha), nam zgolj en vrh ni zadostoval. Malo po svoje smo v nekaj minutah po prvenstveni smeri (punce, rabimo še ime) osvojili še Brda (sarkazem: off). Na vrhu nas je pričakala megla in ker v razgledih nismo mogli več uživati, je sledil nadaljevalni tečaj akro joge. Počasi so svoj glas povzdignili naši želodčki. Kaj pa bi? Mehiška Lesce! Tako je Nina vzela v roke telefon in rezervirala mizo za 6. Vse ostalo je zgodovina.
Le kaj bo prinesel junij?  

Prvo (dopustniško) polovico februarja sem preživela v pancarjih, zato je bila v nadaljevanju meseca sprememba več kot nujna. Nazaj h koreninam torej - v gojzarje! Snežne in vremenske razmere za nas "vikend bojevnike" so bile preostanek februarja vseeno bolj naklonjene pancarjem. Veliko oblakov, veliko snega in bolj malo sonca. Pa nič zato. vseeno se je nabralo nekaj lepih dogodivščin. 

Prva podopustniška dogodivščina se je zgodila že takoj naslednji vikend. Vremenska napoved za vikend ni kaj dosti obetala; nekaj možnosti za sonce je ponujala le sobota. Kljub slabi napovedi sem uspela prepričati mojega kirgiškega sopotnika Gregorja, da bo sobota idealna za opazovanje sončnega vzhoda v hribih. Ker tudi sama sebi nisem verjela, sem predlagala, da greva - kam le? Na Viševnik. Hoja na 2050 metrov visok vrh je zanemarljiva in tako ne bo prevelikega razočaranja, če z vzhodom ne bo nič. Z Rudnega polja sva štartala še v trdi temi. Med počasnim vzpenjanjem po smučišču in ponavljanjem "za kaj je že tega treba", sva se občasno ozirala v nebo. Nikjer nobenih zvezd. Ko se je začelo daniti, nama je bilo hitro jasno, da nebo zakriva debel pokrov oblakov. Tempo je bil vremenu primeren - zaspan. Ko sva se že bližala vršnemu delu pa naju je kar naenkrat obsijala neverjetna svetloba. Ker je bilo na vzhodu jasno, je sonce pokukalo izpod oblaka in pričaralo res neverjetne prizore. Za tem se je celo delno razjasnilo, a veselje ni trajalo dolgo časa. Na vrhu Viševnika naju je pričakala megla, zato sva hitro pobegnila nazaj na Rudno polje. Šele ob sestopu sva srečala tudi prve so-obiskovalce Viševnika tega dne. In ni jih bilo malo. ​

Z Gregorjem sva skupaj pohajkovala tudi na zadnji februarski vikend. Tokrat je bila vremenska situacija ravno obratna - oblačna sobota in delno jasna nedelja. Zato sva jo v soboto mahnila na Roblek (za kondicijo) v nedeljo pa na Jerebikovec, ki ga Gregor še ni obiskal. Na koncu vikenda se je izkazalo, da sva dejansko opravila kar tri vzpone. V nedeljo sva se na Jerebikovec namreč povzpela (skoraj) dvakrat. Prvi poskus se je končal približno 200 višinskih metrov pod vrhom, na koncu strme grape. Da sva tam pristala, je bila kriva predvsem najina naivnost, saj sva sledila fantu, ki sva ga srečala na začetku označene poti in ki je dajal vtis, da pozna "zimsko varianto" oziroma bližnjico do vrha. Ko je bilo po neskončnem gaženju jasno, da "poti" do vrha, ki bi jo zmogli, ni, sva se z Gregorjem obrnila in pridričala nazaj do začetka označene poti. Kaj pa sedaj? Časa je bilo še dovolj in gorenjska trma v meni je brez pomisleka vzkliknila: "Greva še enkrat do vrha!" In sva šla. Tokrat po označeni poti. Noge so že pošteno pekle in sapa je bila težka, a niti enkrat nisva pomislila, da bi odnehala. Na vrhu sta naju pričakala čudovit razgled na dolino Krme in mrzel veter. Po kratkem fotografiranju, sva se hitro odpravila nazaj proti Mojstrani in na več kot zasluženo kosilo. Ta dan sva zabeležila več kot 1600 višinskim metrov vzpona. 

Do naslednjič! 

Ne, to ne bo objava namenjena kuharskim receptom, niti ne bo reklama za avtomobile. Z Acotom sva se (KONČNO) odpravila na smučarski dopust. Za cel teden! Po dolgotrajnem premlevanju, kam sploh iti, sta na koncu ostala dva finalista - Tignes v Franciji in Cervinia v Italiji. Brez večjih pomislekov je zmagal slednji - smučanje pod slovitim Matterhornom, pica in testenine v izobilju ter nekaj ur krajša vožnja kot v Francijo - kaj več si lahko zimskih dogodivščin željan človek želi?
Prva stvar je na primer vozen avto, ki te bo varno pripeljal do cilja. Ker si skrben in ničesar ne prepustiš naključju, avto nekaj dni pred tem daš na servis in urediš asistenco v tujini. Na pot sva se odpravljala v soboto. V petek po službi je v pravi snežni apokalipsi, ki je zajela Ljubljano, Aco šel iskat avto na servis. Na poti s servisa se je nekdo nekje tam zgoraj odločil, da bo pot do dolgo pričakovanega smučanja še dodatno otežil. Tako so konec vzeli sprednji brisalci. Z nedelujočimi brisalci seveda ne moreš iti na pot. In kaj sedaj? Mrzlično sva iskala servis, ki bi avto vzel v popravilo v petek popoldne, pa ga seveda nisva našla. Po manjšem histeričnem izpadu, razbitemu kozarcu za vino in posušenih solzah, se je oglasil glas razuma (moja mami) in rekel: "Pokliči Grega." Grega je moj "brother from another mother", in čeprav se v zadnjem času ne vidiva ravno velikokrat, je ena tistih oseb, ki jo resnično lahko pokličeš kadarkoli in ti bo vedno pomagala (če to bereš, hvala Grega). Tako nama je Grega s “svojimi lovkami” hitro priskrbel nadomestni avto. In sva šla. Midva in pet parov smuči. Po začetni dozi adrenalina in vožnji slaloma med tovornjaki na zasneženi primorski avtocesti, sva se hitro znašla v sončnem Milanu, in v daljavi se je že vidilo pogorje Monte Rose. Naj na tem mestu napišem še nekaj besed o najini smučarski destinaciji. Cervinia je italjansko smučarsko središče, ki se nahaja v dolini Aoste, pod ostenji Matterhorna. Ima zelo dobro povezavo s švicarsko stranjo in tako ponuja res ogromno možnosti za alpsko in turno smučanje. Bivala sva v skromnem, a zelo čistem apartmaju, do katerega se je dalo neposredno prismučati. Odločila sva se za nakup mednarodne  smučarske karte, ki nama je omogočala smučanje tudi v Švici (za 6-dnevno karto sva odštela 316 EUR), kar se je izkazalo za odlično izbiro, saj je bilo vreme v Švici večinoma sončno, za razliko od italjanske strani, kjer se je nekaj dni zadrževala megla. Dopust je nato potekal po načelu "sleep - ski - eat - repeat". Da odhod domov le ne bi bil preveč miren, je poskrbel Aco. Tako se mu je predzadnji dan iz žepa smučarske jakne izmuznil GoPro, ki ga nisva več našla. Po enem tednu smučanja sva se v soboto  zjutraj odpravila nazaj proti Sloveniji. Preostal nama je še en dan dopusta, ki pa ni šel v nič. Da ne bi zapravila prelepe nedelje, sva se s turnimi smučmi odpravila še na Vršič. Po enem tednu se je tako nabralo obilo lepih spominov na bele strmine in kar nekaj žuljev na nogah. 

Leto 2017 je bilo milo rečeno - noro. Od novih poznanstev, krajev in doživetij (med katerimi mi bosta najbolj ostala v spominu Milett-ov Base Camp v Chamonixu in pa popotovanje po Kirgiziji) pa do manj prijetnih trenutkov in ovir, ki nam prekrižajo pot v življenju. Zaradi vsega skupaj sem se resnično veselila dopusta ob koncu leta. Začel se je že v petek pred božičnimi prazniki. Z Alino sva si privoščili sprehod in kosilo v Tamarju, nekaj malega hišnega žganja (luštrek je zakon), povratek v Planico na lopatkah (rezultat katerega je bil boleč hrbet v prihodnjih dneh) in prijetno savnanje v Gozd Martuljku. 

V soboto sva se z voluharčkom s turnimi smučmi odpravila na Vršič. Da izkušnja ne bi bila preveč prijetna, sva se večino časa prebijala skozi gozd in učila obračanja smuči na strmem terenu. Na vrhu se je že čutila odjuga. Ljudi presenetljivo ni bilo veliko, čeprav je bila cesta do vrha splužena. Izlet sva, kot se spodobi,  zaključila na kosilu pri Tonki. 

Potem pa je prišla pomlad. No, nedelja. Ker lepega dneva res nima smisla preživeti doma, se odločim za nabiranje kondicije na relaciji Dovje - Dovška Baba. Pred kočo na Dovški Rožci se je brez težav dalo posedati v kratkih rokavih, pa tudi na vrhu Dovške Babe ni bilo dosti hladneje. Pri povratku se je vedno bolj "oglašal" moj hrbet, kar mi ni bilo prav nič všeč. Ja, lopatkanje je lahko nevaren špas.. :) 

Glede na to, da sem bila že tri dni v pogonu in da sem se zjutraj komaj skotalila iz postelje, ker me je tako bolel hrbet, ponedeljek ni obetal veliko. Ko je prijel protibolečinski tablet, sva se z Acotom začela spraševati: "Kam greva?" "Greva na sprehod na Zelenico?" In sva šla. Na parkirišču sva "za vsak slučaj" v svoja nahrbtnika dala še dereze in čeladi, nanju pa pritrdila vsak svoj cepin. Kljub bolj previdnemu koraku zaradi bojazni pred bolečinami v hrbtu, sva bila kar hitro pri koči. V miru sva spila kavo in se odločila, da greva še malo naprej proti Centralni grapi Begunjščice. Razmere so bile dobre, presenetljivo pa je bilo dejstvo, da sva v grapi sama. Tudi bolečina je k sreči izginila in kmalu sva se znašla na vrhu Begunjščice, kjer pa se nisva dolgo zadržala. Udobno sva sestopila po Šentanskem plazu in se odpravila proti še bolj udobni domači postelji. 

V naslednjih dneh je bilo vreme kot nalašč za daljše spanje, pospravljanje in ogled Harry Potter maratona. Napoved za petek je ponovno obetala sonce, tako da smo se skupaj z Acotom in Jurijem že zgodaj zjutraj srečali pred tretjim ovinkom vršiške ceste. Fanta sta jo s smučmi mahnila proti Kriški steni, jaz pa na Vršič. 

V soboto je sledil vrhunec celotnega dopusta, in sicer odhod na Komno oziroma natančneje do koče Majerica na planini Za krajem, kjer bomo (velikaaaaa zahvala za povabilo in organizacijo silvestrovanja gre Urši) preživeli konec starega in začetek novega leta. Plan je bil sprva zelo enostaven: na parkirišču pri Koči pri Savici bomo natovorili zaloge hrane in pijače ter drugo kramo na tovorno žičnico in se smučmi sprehodili do doma na Komni, nato pa bomo nekoliko bolj otovorjeni odšli še do našega približno 15 minut oddaljenega bivališča. Da stvar ni bila tako enostavna, pa je poskrbelo nedavno neurje z močnim vetrom in dežjem oziroma sneženjem, ki je povzročilo, da na Komni na dan našega prihoda ni bilo elektrike. Ni elektrike, ni tovorne žičnice, ni elektrike v naši koči. Kljub tem dejstvom se ni nihče pretirano sekiral. Kar bo pač bo. Do zadnjega kotička smo napolnili nahrbtnike z najnujnejšimi dobrinami in se tako otovorjeni podali na dolgo pot proti Komni. Živce mi je dodobra načela zelo neravna gaz, ki ni bila preveč primerna za hojo s smučmi. Ko mi je počasi že zmajkovalo volje, sem se znašla na Komni in sledilo je samo še kratko prečenje ter spust do naše koče. Kakšno olajšanje! Dodatno veselje je povzročilo tudi dejstvo, da se je do našega prihoda vrnila tudi elektrika. Prvi večer smo relativno hitro popadali v postelje in zjutraj tudi kar dolgo spali. Zbudili smo se v čudovit (a žal zelo topel) zadnji dan v letu. Kar se je dalo hitro, smo se spravili na smuči raziskovat okolico. Po nekaj urah smo se spet nabrali pred kočo in začeli s pripravami na najdaljšo noč v letu. Čas je ob igranju družabnih iger hitro tekel in kar naenkrat znašli v letu 2018. Sledila je še tombola z glavno nagrado - konzervo Surströmming-a. :) Vse besede o nadaljnem poteku dogodkov so popolnoma odveč. Naj vseeno omenim še to, da je bil povratek v dolino vsaj toliko (če ne še bolj) zanimiv kot sam prihod. Sestopali smo sicer z malenkost lažjimi nahrbtniki, ampak v dežju. Celo pot. Viva la GORE-TEX! 

Po vseh zgoraj opisanih dogodivščinah je prišel še zadnji dan dopusta. Ker ni bilo denarja na tem svetu, ki bi me pol dneva po spustu s Komne spravil nazaj v pancarje, sva z Acotom sklenila kompromis in se odpravila na Pokljuko proti Blejski koči na Lipanci. On seveda s smučmi, jaz pa kar v svojih ljubih La Sportiva Nepal Cube gojzarjih. S težkim srcem priznam, da se mi je vmes malo kolcalo po smučeh, a kaj ko je lenoba v meni zmagala. 

Leto 2018 se je začelo lepo. Naj bo tako za vse nas tudi v nadaljevanju!
​Do naslednjič! Srečno! 

Dobra stran vročih poletnih mesecev je vsekakor daljši dan, kar omogoča krajše pohode v hribe tudi po službi. Slednji so mi ljubi, ker na poti oziroma na vrhu zelo redko koga srečaš - tudi sicer popularni vrhovi med tednom bolj kot ne samevajo. 

Prvi pogoj za izvedbo popoldanske ture je stabilno vreme. Tudi v primeru, da je vremenska napoved dobra, so popoldanske nevihte prej pravilo kot izjema. Zato pred načrtovanim odhodom vedno spremljam radarsko sliko padavin Agencije Republike Slovenije za okolje in pa spletne kamere v okolici cilja. Oblaki so sicer super, bežanje pred nevihto pa ni ravno ultimativna sprostitev po službi. 

Pri popoldanskih poslužbenih turah se rada držim načela "fast and light", torej hitrejše gibanje z manj tovora na hrbtu. Kljub temu v nahrbtniku nikoli ne manjka vetrovka, rezervna majica, tekočina, energijske tablice, rokavice, trak, čelna svetilka in majhna polnilna baterija za telefon. 

V zadnjem mesecu sva skupaj z Acotom naredila kar nekaj zelo lepih tur: z Ambroža pod Krvavcem na Zvoh in nazaj, z istega izhodišča na Vrh Korena pa nato čez greben Ježa na Zvoh in nazaj na izhodišče, večkrat sva se odpravila z Matizovca na Kofce gora in na Veliki vrh (štruklji na Kofcah so lahko enkratna večerja), enkrat pa sva si privoščila še malo daljšo vožnjo na Pokljuko in skočila na Viševnik.

Nekaj utrinkov z omenjenih popoldanskih tur... 

Pogled s Kofce gora proti Velikem vrhu. 

Čez greben Ježa proti Zvohu, pogled nazaj proti Vrhu Korena. 

Sonce zahaja za Triglavom. 

Viševnik in Mali Draški vrh. 

Sestop s Viševnika.

Planina Dolga njiva s Kalškim grebenom v ozadju. 

Proti Velikemu vrhu. 

Lov zadnjih sončnih žarkov. 

Pot pod noge!

Utrinek s Kofc. 

Greben Košute. 

Lahko noč. 

​Ob prvem »izvidniškem« obisku Chamonixa lansko jesen, sem takoj vedela, da se tja želim čim prej vrniti. Želja se mi je povsem nepričakovano izpolnila v začetku meseca junija. Pred dobrim mesecem sem namreč prejela sporočilo predstavnice francoskega proizvajalca športne opreme Millet, ki me je povabila na promocijski dogodek imenovan »Millet Base Camp«, ki bo potekal začetek junija – kje druge kot - v Chamonixu. Veliko razmišljanja ni bilo – hitro sem vprašala Acota, če gre zraven, napovedala svojo odsotnost v službi in predstavnici podjetja Pauline potrdila svoj prihod. 

Na prvi junijski dan, okoli pol pete ure zjutraj, se z Acotom odpraviva na zdaj že kar dobro znano pot proti najvišjemu predelu Alp. Vožnja po neskončni (in zelo ravni) italijanski avtocesti mimo Benetk in Milana poteka brez posebnosti in vse kaže, da bova prišla v Chamonix še pred poldnevom. 
 
A brez kančka drame ne gre. Zanjo je poskrbela nesreča v predoru pod Mont Blancom, zaradi katere smo pred njim čakali kakšno debelo uro in pol. Tudi ta nevšečnost nama ni preveč pokvarila razpoloženja, in okoli dveh sva s pomočjo Google navigacije prispela pred hotel, kjer je potekal dogodek. Malo sem bila v skrbeh glede rezervacije, saj Pauline od mene ni zahtevala nobenih osebnih podatkov, zato se odločiva, da za mirne živce poskusiva kar takoj opraviti »check in«. Receptor rezervacije na moje ime seveda ne najde, zato mu pomagam pri iskanju po tabeli in ugotovim, da sem prijavljena pod imenom Mici in priimkom Mala. To zadostuje, da dobiva ključ od sobe in raztovoriva prtljago.
 
​Ob treh se začne Millet-ov program, in sicer najprej s kratko predstavitvijo podjetja in njihove filozofije ter izdelkov iz aktualne kolekcije. Kot se je izkazalo ob predstavitvi udeležencev, smo med povabljenimi v glavnem instagramerji iz različnih koncev Evrope in pa nekaj novinarjev. Sama predstavitev je dala vtis, da imamo opravka s podjetjem, ki resnično daje poudarek razvoju tehnološko dovršenih in inovativnih izdelkov za alpinizem, pohodništvo in plezanje. Poleg nove kolekcije nahrbtnikov me je zelo navdušila tudi linija gorsko tekaške opreme, ki je pri nas še nisem zasledila. Po predstavitvi smo se pod vodstvom članov združenja vodnikov (Compagnie des guides de Chamonix) odpravili na ogled mesta in sedeža vodniške organizacije. Kakor smo izvedeli, je Millet že nekaj časa glavni opremljevalec gorskih vodnikov iz Chamonixa, letos pa so odločili sodelovanje proslaviti tudi s posebno kolekcijo oblačil z logotipom Compagnie des guides de Chamonix. Program smo nadaljevali v pooblaščeni prodajalni, kjer smo bili priča, uradni predstavitvi prej omenjene kolekcije, nato pa smo si vzeli nekaj časa za občudovanje resnično široke palete produktov. 
​
Sledilo je nekaj odmora, med katerim sva si z Aleksandrom privoščila zasluženo pivo, nato pa smo se vrnili v hotel, kjer smo si izbrali aktivnost za naslednji dan ter tej aktivnosti primerno opremo. Na izbiro smo imeli »alpinizem« na ledeniku Mer de glace, »fast alpine track« do jezera Lac Blanc ter plezanje na Aguille d'Argentiere. Brez večjih pomislekov izberem ledenik. Čeprav je Aleksander prišel le kot moj spremljevalec, so ga organizatorji obravnavali kot polnopravnega udeleženca dogodka, in jim je bilo samoumevno, da se nam bo tudi on pridružil na izletu. Res zelo prijazno. Kljub temu, da imava vso potrebno opremo, sva se odločila da preizkusiva ponujeno testno opremo, in sicer sva si izbrala vsak svoj nahrbtnik in pohodne čevlje. Poleg testne opreme bom preiskusila še hlače, ki sem jih dobila kot darilo. Pred prihodom sem si namreč lahko izbrala kar lepo število izdelkov iz aktualne kolekcije. Zaključek dneva je predstavljala skupna večerja, kjer smo se ob okusni hrani in pijači nekoliko pobliže spoznali z nekaterimi od udeležencev. Hitro smo poiskali drug drugega na Instagramu in ugotovili, da se nekateri preko slik že poznamo. Kljub prijetnemu druženju sva z Acotom hitro odšla v sobo, saj je bil dan res dolg in naporen, zjutraj pa bo ura neusmiljeno zazvonila že pred 6.00. 

Dan D se je začel z zajtrkom, pri katerem ni manjkalo francoskih rogljičkov in podobnih dobrot, potem pa je hitro sledil odhod na izbrano dogodivščino. "Alpinisti" smo odšli do zobate železnice, ki vodi na Montevers, razgledišče nad slovitim ledenikom Mer de glace. Vreme je bilo na naše veliko navdušenje (in v nasprotju z vremensko napovedjo) brez oblačka in kar težko je bilo odvrniti pogled od bleščeče belih vrhov med katerimi je seveda izstopal Mont Blanc. Ob iztopu iz železniške postaje nas je pričakal čudovit prizor, ko je sonce ravno posijalo izza impozantne špice imenovane Les Drus, zato smo se hitro zapodili v lov za čim lepšimi fotografijami. Tudi sam pogled na ledenik je bil kot vedno čudovit, čeprav je ledenik žalostno zdelan od klimatskih sprememb.

Po ukazu vodnikov naj si nadenemo plezalne pasove in čelade, je sledil spust po številnih "lojtrcah" na ledenik. Začetni del poti po ledeniku je bil še povsem prekrit s peskom, zato ni bilo potrebe po zimski opremi. Ob pogovoru z enim od vodnikov, ki je dobro poznal nekatere slovenske plezalce, smo hitro prišli do pravega ledu, kjer smo si nadeli še dereze in v roke vzeli cepine. Sledilo je nekaj lekcij iz hoje po strmem ledenem pobočju in prečkanje ledeniškega potoka, nato pa smo prišli do ledenih "pečin", kjer so vodniki napeljali vrvi, da smo se lahko preizkusili v lednem plezanju. "Pikanje" po zmehčanem ledu je bilo pravi užitek. Sonce je vse bolj pripekalo in mehčalo led, tako da smo se počasi odpravili na pohod nazaj proti izhodišču. Tokrat smo namesto poti po "lojtrah" izbrali kombinacijo stopnic in gondole. Pred vzponom po stopnicah smo si z velikim veseljem ogledali še ledeno dvorano - ne toliko zaradi ledenih skulptur, pač pa zaradi prijetnega hladu, ki je vsaj malo ohladil naše od sonca pregrete glave. Hoja po neskončnih stopnicah z zimsko opremo in v težkih zimskih čevljih (ki so bili sicer glede na količino opore in izolacije, ki jo nudijo, presenetljivo udobni) je bila kar mučna, ampak nekako smo le prisopihali do vrha. Ob hoji smo žalostno opazovati table, ki so označevale, do katere višine je ledenik segal v (ne tako oddaljeni) preteklosti.

Prijetno utrujeni smo se odpeljali nazaj proti hotelu, kjer nas je čakalo še zasluženo kosilo. Ob dobri hrani, pivu in premlevanju vtisov  s pravkar končane pustolovščine je kar prehitro napočil čas za slovo. Srčna zahvala gre organizatorjem na čelu s Pauline in vodnikom za pester program ter predvsem izjemno gostoljubje. In pa seveda vsem ostalim udeležencem za prijetno družbo. 

Z zaključkom "base campa" pa užitkov v dolini pod Mont Blancom vendarle še ni bilo konec, saj sva z Acotom bivanje (tokrat v kraju Les Houches, nekaj minut stran od Chamonixa) podaljšala še do nedelje. Tudi ta dva dneva pa sta ob raziskovanju okolice in občudovanju naravnih in drugih lepot minila kot bi trenil, in sledila je le še dolga pot proti domu, ki sva si jo krajšala s kovanjem načrtov za naslednji obisk, ki bo - upajmo, nekoliko daljši kot prva dva.

Nekaj slikovnih utrinkov se nahaja še v spodnjih slikah. Kaj več o izdelkih, ki sem jih prejela pa v naslednjih objavah. 

GOROVJE: JULIJSKE ALPE 
DRŽAVA: ITALIJA 
VIŠINA: 1918 M 
IZHODIŠČE: RABELJ // CAVE DEL PREDIL 
ZAHTEVNOST: LAHKA OZNAČENA POT, Z NEKAJ KRATKIMI STRMIMI MESTI

Na zadnji aprilski dan smo se, namesto na večerno kresovanje, odpravili k italjanskim sosedom. Primarni cilj ni bil Spar v Trbižu, kamor zelo radi zaidemo po pršut in parmezan, ampak Kraljevska špica, čudovit razglednik v osrčju Zahodnih Julijcev. Z Acotom sva ga, nekje do treh četrtin, obiskala že pozimi, vendar nama je mehak južni sneg pobral vso voljo in osvojen vrh. Pa nič zato, gora vedno počaka. Tokrat smo se nanjo odpravili v okrepljeni zasedbi - Alina, Klemen, Aco, moja malenkost in pa naša neutrudna gorska vodnica - Nita, ki neizmerno obožuje gorsko cvetje in hrano iz nahrbtnika. Najbolj ji tekneta dan stara pica in Hofrov burek.  Nita je seveda mali Parson Russell terier, brez katere si že težko predstavljamo naše ture. Več o njej pa ob kakšni drugi priliki, Naj na tem mestu omenim še, da je pot na Kraljevsko špico primerna za kužke, ki so vajeni hoje v hribe. Mi smo Nitko - ker je še mladiček - na nekaj kratkih bolj strmih mestih vseeno raje nesli. Sicer pa je pot izjemno razgledna, tehnično nezahtevna in ne preveč dolga - od izhodišča do vrha je potrebno premagati nekaj manj kot 900 metrov nadmorske višine. Ker je malo obiskana, pa si prisluži še laskavi hešteg #AnkerAnbenga! 

Piše Aco...

​Vremenska napoved za vikend ni preveč obetavna, zato petkov večer mine v znamenju piva, kar vodi v posledično nekoliko daljše spanje v soboto zjutraj. Okoli devetih se seveda zbudim v čudovito sončno jutro, zato ob kavi misel takoj uide na kakšno krajšo turo v hribe. Mici kontaktira Alino, in hitro izberemo cilj - Kriška gora. 

Dobimo se kar na izhodišču ture, v vasi Gozd nad Golnikom. Najbolj navdušena nad izletom je kot ponavadi Nita, ki takoj plane name v upanju na kakšen priboljšek. Nanj bo morala še nekoliko počakati. Tudi jaz imam v mislih samo eno stvar - mrzlo pivo in hrano pri koči na Kriški gori. Predvsem sanjam o flancatu, ki je po Alininih besedah odličen. 

Zapodimo se v klanec in kmalu si vsi zasopli brišemo pot s čela od silne sopare. Še sreča da sem se zadnji hip odločil za kratke hlače, drugače bi bil najverjetneje primoran že po nekaj minutah hoje klicati GRS. Na srečo večino poti hodimo po gozdu, sonce pa občasno prekrijejo oblaki, tako da po dobri uri brez hujših težav privlečemo do koče. 

Dekleti se najprej seveda ne moreta upreti potrebi po fotografiranju že ničkolikokrat zabeleženih razgledov v turobni sivi svetlobi, ampak na srečo tudi onidve kmalu obupata in odpravimo se do glavnega cilja današnje ture - za šank. Vztopimo skozi vrata in vsi v en glas vprašamo "a mate flancate?" Na naše veliko začudenje je odgovor ne. Sledi trenutek tišine, nato pa se zastrmimo v izobešeno ponudbo iščoč alternative. Odločimo se za štruklje (dve porciji, s štirimi različnimi okusi), jaz za predjed naročim še žgance ter pivo za osvežitev, dekleti pa kavo. Kmalu dočakamo hrano in sliši se le še zadovoljno cmokanje, ki ga le Nitino srce parajoče cviljenje, ki se prekine le za nekaj sekund, ko ji iz usmiljenja namenim nekaj žgancev z ocvirki. Kar pa seveda niti pribljižno ne zadovolji njenih apetitov. 

Gurmanskih užitkov je (pre)hitro konec, medtem pa nebo postane sumljivo temno in tudi ohladi se. Po ogledu radarske slike padavin strokovno ugotovim, da nas bodo padavine obšle, vseeno pa se brez pretiranega zavlačevanja odpravimo v dolino. Kmalu začutimo prve dežne kaplje, ki pa nas ne vznemirjajo preveč. Kapelj je vse več in kmalu nam je jasno, da povsem brez neprostovoljnjega tuširanja ne bo šlo. Preden se dobro zavemo, pa dež spremeni v naliv epskih razsežnosti. Pot postene pravi blatni tobogan in jaz prevzamem povodec z Nito, da lahko Alina uporablja palice in z dokaj dobrim tempom nadaljujemo proti še zelo oddaljeni dolini. Nita v obupnem boju za življenje tako močno vleče povodec, da se večkrat le s skrajnimi napori obdržim na nogah in preprepim da bi se po spolzkem blatu in koreninah odpeljal v verjetno pogubo. Na srečo se v takšnih ekstremnih vremenskih pogojih v človeku prebudi nagon za preživetje, ki aktivira dodatne moči, in tako se polni adrenalina po poti, ki vse bolj postaja deroč hudournik, prebijemo do avtomobilov. Obupano potegnem iz žepa kratih hlač povsem premočen mobilni telefon, ki pa po nekakšnem čudežu še dela. Dekletoma, ki sta opremljeni z več sto evrov vrednimi Gore-tex vetrovkami butičnega proizvajalca alpinistične opreme, namenjenimi najekstremnejšim vremenskim pogojem, se zdi vse skupaj izjemno zabavno, prav nasprotne občutke pa imava po prestani dogodivščini midva z Nito, ki sva odeta le v premočen kožušček oziroma reklamno kratko majico. Nekako se spakiramo v avto in odhitimo vsak na svoj konec na sušenje premočene opreme in pod vroč tuš.

Vsekakor zanimiva tura, ki je potrdila staro ljudsko modrost, ki pravi, da gora ni nora, nor pa je tisti ki gre gor.