Ker so januarja dnevi še vedno prekratki za kakšne bolj konkretne pobege po službi (razen do bližnjega fitnes centra) sem se odločila, da se lotim že skoraj dve leti starega projekta. Urejanja fotk iz Everest Base Camp treka. Priznam, da mi slednje povzroča kar veliko težav, ki jih rešujem predvsem s trdim diskom z zelo veliko kapaciteto. Da preidem k bistvu. Želja je bila tokrat večja od moje lenobe in tukaj je kratek zapis s fotkami, o tej, zame res nepozabni izkušnji.

V Nepal sem odpotovala konec aprila 2016, točno eno leto po uničujočem potresu. Pot nas je vodila iz Brnika preko Istanbula v Kathmandu. Pristanek v Kathmanduju si z naskokom zasluži laskavi naziv "najbolj neprijeten pristanek z letalom v življenju". Poudarek je na besedi pristanek, saj nagrada za najbolj neprijeten let še pride. Pristajali smo namreč dobro uro, ob tem pa nas je dodobra pretreslo. Ob tem sem se tolažila, da bo famozni let v Luklo sigurno še hujši. Potem pa Kathmandu. Manjši kulturni šok je po prihodu v hotel hitro minil. Na steni recepcije je visela ura z napisom Ljubljana, na klubski mizici v avli pa je počivala gorniška literatura v slovenskem jeziku. Že bolj domače. Časa za počitek ni bilo veliko. Potrebno je bilo zamenjati denar, nakupiti oziroma si izposoditi še zadnje stvari, potrebne za treking. Naslednji dan je šlo namreč zares. Ob nečloveški uri smo našo prtljago natovorili na kombi in se odpravili nazaj na letališče. Še preden je pomirjevalo, ki sem ga vzela za let (brez sramu priznam, da sem za to situacijo pomirjevala "nažohala" pri svoji osebni zdravnici) prijelo, sem se znašla na mini letalu za 16 oseb. Prijazna stevardesa je vsakemu ponudila bonbon in vzleteli smo. Vreme je bilo lepo in nekje do pol poti 27 minut dolgega leta je kazalo, da bo let miren. Ko pa smo prileteli do prvih hribčkov (s »hribčki« so sicer mišljeni 3000 metrov visoki vrhovi, vendar so v razmerju do najvišjih himalajskih vrhov v ozadju nekako takšni kot Polhograjsko hribovje v razmerju do Julijskih Alp) se je začel rodeo. Ob letu čez gorske grebene je naš avionček premetavalo kot papirček v močnem vetru. In če veš, da te v takšnih razmerah čaka še pristanek na (bojda) najnevarnejšem letališču na svetu… Ne bom pretiravala, če rečem da me je bilo takrat na smrt strah. Nič kaj pomirjujoč ni bil niti pogled na našega nepalskega vodnika, ki se je z vso močjo oklepal sedeža in vsake toliko časa, ko se je naše letalo res močno nagnilo na eno ali drugo stran, glasno vzkliknil. Kmalu smo zagledali naš cilj. Ne morem reči, ali je pogled na letališče pomenil olajšanje ali me je navdal s še večjo grozo. Gre namreč za pristajalno stezo, ki je dolga dobrih 500 m in ima 11,7 % naklon (klanec omogoči, da se letala na tako kratki razdalji sploh lahko ustavijo), omejuje pa jo več stometrski prepad na začetku ter stena na koncu. Na srečo pa so se vetrovne razmere v bližini letališča povsem umirile, in pristanek je bil na koncu še najbolj prijeten del celotnega poleta. Olajšanje, ko sem lahko stopila iz letala je bilo vseeno ogromno, in zelo sem bila vesela dejstva, da bodo naslednjih 14 dni edino prevozno sredstvo s katerim bom potovala, moje noge. 

Prvi sprehod po ulicah Kathmandu-ja. 

Pristajalna steza v Lukli. 

Naj se dogodivščina prične!

Prvi večji cilj na treku je bilo mesto Namche Bazaar (dejansko gre za pravcato mesto, z ogromno trgovinami z gorniško opremo, bari in hoteli), ki leži na nadmorski višini 3340 metrov. Tam smo prespali dvakrat, saj smo vzeli čas za enodnevno aklimatizacijsko turo Khunde (3840 metrov) - Khumjung (3780 metrov) - Hotel Everest View (3880 metrov) - Namche Bazaar. Katera so bila moja prva spoznanja po potovanju po Himalaji? V lodžu lahko dobiš nepričakovano dobro lazanjo, pod Everestom WI-FI, Coca-Cola in Snikers niso nobena eksotika ter da tuširanje v naslednjih desetih dneh definitivno odpade. 

Radovedni obrazek. 

Čuvaj pred lodžem. 

Prihod v Namche Bazaar. 

Sončni vzhod nad Namche Bazarjem. 

Beli himalajski velikani. 

Pogled na Thamserku (6604 metrov).

Ama Dablam, kar v prevodu pomeni "Materina ogrlica" je visoka "samo" 6812 metrov, a je po mnenju mnogih najlepša gora v Himalaji. 

Utrinek z aklimatizacijske ture. 

Iz Namche-ja smo se nato odpravili proti Mong La-ju, kjer smo prvič prespali na 4000 metrih nadmorske višine, od tam je sledil spust do vasice Dhole, nato pa do Macherma, ki je bil zadnja postaja pred Gokijskimi jezeri in vzponom na razglednik Gokyo Ri (5360 metrov.) Te dni je zaznamovalo dokaj slabo vreme z vmesnimi "svetlimi trenutki", ki so pričarali izjemne podobe okoliških vrhov. Aklimatizacija je potekala odlično, saj med hojo nisem imela nikakršnih težav. Edino spanec je bil malce slabši. 

Stupa, budistični spomenik, ki stoji praktično na vsakem ovinku, z Mount Everestom in Lhotse-jem v ozadju. 

Mong La. 

Igra meglic. 

Dom za eno noč. 

Pogled nazaj proti vasici Dhole. 

Cho Oyu, kar v tibetanščini pomeni "Turkizna boginja", je s 8188 metri nadmorske višine šesta najvišja gora na svetu. Velja tudi za najlažje dostopnega osemtisočaka. 

Pri prvem Gokijskem jezeru. 

Razjasnitev. 

Vzpon proti vrhu. 

Na vrhu razglednika Gokyo Ri. 

Številne molilne zastavice. 

Gokijski jezeri in ledenik ​Ngozumpa. 

Pred začetkom prečenja ledenika. 

Nekje na sredi poti čez ledenik je začelo snežiti. Super, zaradi snega predvidoma 9 ur dolga etapa, ki nas čaka naslednji dan, ne bo nič lažja. Sneg pa ni bil edina "začimba" tistega večera. Za piko na i je poskrbel, za moj sicer dokaj neobčutljiv želodec, preveč začinjen Dal bhat. Za tiste, ki ne veste kaj je Dal bhat: gre za nepalsko jed iz riža in leče, ki je prav okusna. Če jo ješ enkrat ali dvakrat. Na ta dan je tako ugasnila moja ljubezen do jedi iz leče. Poslednja pikantna večerja je poskrbela, da sem noč preživela zelo aktivno, več ali manj na relaciji vlažna in mrzla soba  - zunanji WC. Zavedanje, da se moram nujno dobro naspati, če nočem naslednji dan trpeti jezusovih muk, seveda ni prav nič pripomoglo k temu, da bi mi dejansko uspelo zaspati. Na koncu mi vendarle je, vendar le nekaj minut preden je zazvonila budilka. Štart je bil zgoden, saj je bilo potrebno priti na več kot 5400 metrov visok prelaz Cho La, se prebiti čez ledenik in opraviti še dolgo prečenje do lodža v Lobuche-ju. Na Cho La se je priporočljivo povzpeti v zgodnjih jutranjih urah, preden se v pomrznjene skale upre sonce, saj obstaja velika nevarnost padajočega kamenja.

Spomnim se, kako mučni so bili prvi koraki tistega jutra. Ker sem bila neprespana, ni šlo tako hitro kot prejšnje dni, poleg tega sem bila zaradi snega in ledenika prvič na treku namesto udobnih La Sportiva Raptork primorana obuti gojzarje. Ko sem premagala prvi klanec, se je pred mano odprla velikanska planota. V daljavi se je videlo nekaj, kar bi lahko bilo podobno prelazu. "Je to res to?" se mi je porajalo po glavi. "Saj kaj drugega ne more biti." Ni mi ostalo drugega, kot da se sprijaznim, da je prelaz še daleč in da začnem svoj slalom med številnimi balvani. Snega je čez noč zapadlo ravno toliko, da je bila pot po premikajočih se skalah zoprno drseča. V trenutku nepazljivosti mi je noga zdrsnila med dve skali in k sreči sem se z zadnjimi močmi ujela, da ne bi padla. Ta dogodek me je malce predramil in že sem se znašla pod prelazom. Trije koraki, postanek, globok vdih, trije koraki, postanek, globok vdih in tako počasi naprej. 20 metrov pod vrhom se ti zdi, da bi lahko kar stekel naprej, pa te prvi hitrejši korak takoj ustavi. Globoko vdihneš, pa kisika ni. Takrat se mi je to zdel najhujši vzpon v življenju. 

S prelaza smo se po krušljivem terenu spustili na ledenik. V trenutku, ko sem stopila nanj, je nekaj zabobnelo. Nedaleč stran se je odlomila skala in skotalila na ledenik. Standardi hoje po ledeniškem terenu so precej nižji kot pri nas v Evropi. Nobene zimske opreme, kaj šele da bi človek videl kakšno navezo. Nato smo se nekaj časa počasi spuščali po drsečih skalah in tako dosegli udobno potko. Na poti do Lobuche-ja smo se ustavili v Dzogli, kjer smo si, že kar tradicionalno, za kosilo privoščili t.i. "Sherpas stew". Gre za preprosto zelenjavno juho, ki sem jo, za razliko od Dal Bhata, z veseljem jedla do konca treka. Naj na tem mestu omenim še eno gurmansko specialiteto izpod Everesta - "Snickers pie". Ja tako je, "Snickers pie". Gre za Snickers, ocvrt v testu. Aco si jo je rad privoščil po večerji in celo dobil idejo, da bi zadevo "uvozil" k nam. 

Prvi zaspani koraki. 

Aco pogleduje proti prelazu Cho La. 

Mici leze, Mici gre. 

Na vrhu prelaza Cho La, ki leži na nadmorski višini 5420 metrov. 

Prečkanje ledenika pod Cho La-jem. 

V daljavi se vidi pot proti Lobuche-ju. 

Po prihodu v Lobuche me je hitro zmanjkalo. Naslednji dan nas je čakal še vzpon na znan razglednik Kala Patthar, kar v prevodu pomeni "Črna skala". Za ogrevanje najprej do Gorak Shep-a, zadnje vasice pred Everest Base Camp-om in nato proti vrhu te 5550 metrov visoke razgledne točke, ki se nahaja v južnem grebenu gore Pumori. Čeprav se trek imenuje Everest Base Camp, tabora sploh nismo obiskali. Razlog je predvsem ta, da "navadni smrtniki" tam niso preveč zaželeni. Pa nič zato, rumeni šotori so dobro vidni tudi s Kala Patthar-ja. Tako kot Mount Everest, ki se zdi neverjetno blizu. Vreme je bilo lepo, sapa seveda višini primerno težka, a je šlo brez problemov. 

Lodži v Lobuche-ju. 

Nad Gorak Shep-om se dviguje mogočna piramida Pumori-ja (7161 metrov). 

Mount Everest se je do leta 1856 imenoval Peak XV. Tega leta je dobil svoje ime po sir Georgu Everestu, nekdanjemu predstojniku zemljemerskega urada v Indiji. V Nepalu je gora znana pod imenom Sagarmāthā ("Čelo neba"), v Tibetu pa kot Chomolungma ("Mati vesolja"). 

Mesto v malem: Everest Base Camp. 

Lingtren (6749 metrov). 

Mount Everest (8848 metrov) in Nuptse (7861 metrov). 

Pogled na Pumori, kar v prevodu pomeni "Neporočena hči". 

Kala Patthar ponuja širne razglede. 

Neverjetna panorama v kateri izstopa Ama Dablam. 

Po prihodu s Kala Patthar-ja je bil čas, da počasi zapustimo kraljestvo Everesta. Mimo vasice Tengboche, v kateri stoji eden najbolj znanih samostanov v Nepalu, nazaj do Namche Bazaar-ja. Poleg vseh spoznanj, ki sem jih navedla na začetku te objave, sem prišla do še enega. V Namche Bazaar-ju imajo čisto pravi frizerski salon z vročo vodo. Pa naj se sliši, kot da sem največja fina mestna srajca, ampak po skoraj dveh tednih srbečega lasišča, je bilo umivanje las prva logična izbira. Druga pa seveda pivo. Za to, da odhod nazaj v realnost ne bi bil preveč lahek, je poskrbelo vreme. Na uho nam je prišlo, da letala iz Lukle zaradi slabega vremena že nekaj dni ne letijo. Piloti namreč letijo samo s pomočjo vizualne kontrole. V najslabšem primeru bi se nam lahko zgodilo, da bi v Lukli nekaj dni čakali na ugodno vreme oziroma zaprosili za helikopter, če se v Kathmandu ne bi mogli pravočasno vrniti z letalom. Potihem sem navijala za helikopter, saj se mi je zdel precej bolj varen od letala. Zadnjo noč pred poletom v Kathmandu sem vztrajno dežurala in gledala v nebo. Če je bilo ponoči na nebu celo mogoče videti kakšno zvezdo, so ga zjutraj prekrivali oblaki. Že zelo zgodaj smo bili pripravljeni za odhod. Letala pa od nikoder. Približno tri ure smo posedali na letališču in vse je že kazalo na to, da ne bomo šli nikamor. Misel na 500 dolarjev drag polet s helikopterjem je bila sicer boleča, vendar precej manj kot misel na adrenalinski polet z letalom. Potem pa kar naenkrat na pristajalni stezi pristane letalo družbe Goma Air. Naše letalo! Še preden me je bilo lahko strah, sem sedela v njem in vzleteli smo. Skozi okno nisem upala pogledati, raje sem se sklonila in zaprla oči. Predramil me je šele vzklik: "Kathmandu se vidi!" In res! Čez nekaj minut smo pristali. V zraku smo bili namesto 27 minut celih 45 minut, a to niti ni bilo več pomembno. Še vožnja do hotela in čakala sta nas še dva ležerna dneva v Kathmandu-ju ter let nazaj proti Sloveniji. 

Spominska plošča umrlim na Mount Everestu. 

Sklepanje novih prijateljstev v vasici Tengboche. 

Stupa v Tengboche-ju.

Umirjeno življenje.

V oblakih se skrivata Mount Everest in Lhotse, ki je z 8516 metri nadmorske višine četrta najvišja gora na svetu. 

Iz Tengboche-ja se je bilo treba spustiti nazaj proti Namche Bazaar-Ju. 

Prečkanje najvišjega mostu čez reko Dudh Koshi na poti nazaj v Luklo. ​

Tržnica v Kathmanduju. 

Nadzorniki na ulicah Kathmandu-ja. 

Kraljestvo začimb. 

Kljub temu, da sta od potovanja v Nepal minili že skoraj dve leti, so spomini nanj še kako živi. Težko opišem svoja takratna doživljanja. Zame je bilo to dobesedno potovanje v neke nove razsežnosti. V trenutku, ko sem zapustila letalo v Lukli, sem hkrati za seboj pustila vse skrbi, ki so me preganjale v domovini. Spoznaš, kako malo v resnici rabiš za preživetje. Čas preživiš skupaj z domačini, ki so presrečni, da lahko, zelo skromno opremljeni, celo pot pomagajo nositi tvoje stvari. Neskončno hvaležni so, ko z njimi deliš skodelico čaja. Ure in ure hodiš med himalajskimi vršaci, ki te na vsakem koraku prevzamejo s svojo veličino. Poznaš jih iz pripovedovanj v knjigah, sedaj jih vidiš v živo. Poslušaš veter in opazuješ igre oblakov.
​Imaš občutek, da se je ustavil čas. 

Leto 2017 je bilo milo rečeno - noro. Od novih poznanstev, krajev in doživetij (med katerimi mi bosta najbolj ostala v spominu Milett-ov Base Camp v Chamonixu in pa popotovanje po Kirgiziji) pa do manj prijetnih trenutkov in ovir, ki nam prekrižajo pot v življenju. Zaradi vsega skupaj sem se resnično veselila dopusta ob koncu leta. Začel se je že v petek pred božičnimi prazniki. Z Alino sva si privoščili sprehod in kosilo v Tamarju, nekaj malega hišnega žganja (luštrek je zakon), povratek v Planico na lopatkah (rezultat katerega je bil boleč hrbet v prihodnjih dneh) in prijetno savnanje v Gozd Martuljku. 

V soboto sva se z voluharčkom s turnimi smučmi odpravila na Vršič. Da izkušnja ne bi bila preveč prijetna, sva se večino časa prebijala skozi gozd in učila obračanja smuči na strmem terenu. Na vrhu se je že čutila odjuga. Ljudi presenetljivo ni bilo veliko, čeprav je bila cesta do vrha splužena. Izlet sva, kot se spodobi,  zaključila na kosilu pri Tonki. 

Potem pa je prišla pomlad. No, nedelja. Ker lepega dneva res nima smisla preživeti doma, se odločim za nabiranje kondicije na relaciji Dovje - Dovška Baba. Pred kočo na Dovški Rožci se je brez težav dalo posedati v kratkih rokavih, pa tudi na vrhu Dovške Babe ni bilo dosti hladneje. Pri povratku se je vedno bolj "oglašal" moj hrbet, kar mi ni bilo prav nič všeč. Ja, lopatkanje je lahko nevaren špas.. :) 

Glede na to, da sem bila že tri dni v pogonu in da sem se zjutraj komaj skotalila iz postelje, ker me je tako bolel hrbet, ponedeljek ni obetal veliko. Ko je prijel protibolečinski tablet, sva se z Acotom začela spraševati: "Kam greva?" "Greva na sprehod na Zelenico?" In sva šla. Na parkirišču sva "za vsak slučaj" v svoja nahrbtnika dala še dereze in čeladi, nanju pa pritrdila vsak svoj cepin. Kljub bolj previdnemu koraku zaradi bojazni pred bolečinami v hrbtu, sva bila kar hitro pri koči. V miru sva spila kavo in se odločila, da greva še malo naprej proti Centralni grapi Begunjščice. Razmere so bile dobre, presenetljivo pa je bilo dejstvo, da sva v grapi sama. Tudi bolečina je k sreči izginila in kmalu sva se znašla na vrhu Begunjščice, kjer pa se nisva dolgo zadržala. Udobno sva sestopila po Šentanskem plazu in se odpravila proti še bolj udobni domači postelji. 

V naslednjih dneh je bilo vreme kot nalašč za daljše spanje, pospravljanje in ogled Harry Potter maratona. Napoved za petek je ponovno obetala sonce, tako da smo se skupaj z Acotom in Jurijem že zgodaj zjutraj srečali pred tretjim ovinkom vršiške ceste. Fanta sta jo s smučmi mahnila proti Kriški steni, jaz pa na Vršič. 

V soboto je sledil vrhunec celotnega dopusta, in sicer odhod na Komno oziroma natančneje do koče Majerica na planini Za krajem, kjer bomo (velikaaaaa zahvala za povabilo in organizacijo silvestrovanja gre Urši) preživeli konec starega in začetek novega leta. Plan je bil sprva zelo enostaven: na parkirišču pri Koči pri Savici bomo natovorili zaloge hrane in pijače ter drugo kramo na tovorno žičnico in se smučmi sprehodili do doma na Komni, nato pa bomo nekoliko bolj otovorjeni odšli še do našega približno 15 minut oddaljenega bivališča. Da stvar ni bila tako enostavna, pa je poskrbelo nedavno neurje z močnim vetrom in dežjem oziroma sneženjem, ki je povzročilo, da na Komni na dan našega prihoda ni bilo elektrike. Ni elektrike, ni tovorne žičnice, ni elektrike v naši koči. Kljub tem dejstvom se ni nihče pretirano sekiral. Kar bo pač bo. Do zadnjega kotička smo napolnili nahrbtnike z najnujnejšimi dobrinami in se tako otovorjeni podali na dolgo pot proti Komni. Živce mi je dodobra načela zelo neravna gaz, ki ni bila preveč primerna za hojo s smučmi. Ko mi je počasi že zmajkovalo volje, sem se znašla na Komni in sledilo je samo še kratko prečenje ter spust do naše koče. Kakšno olajšanje! Dodatno veselje je povzročilo tudi dejstvo, da se je do našega prihoda vrnila tudi elektrika. Prvi večer smo relativno hitro popadali v postelje in zjutraj tudi kar dolgo spali. Zbudili smo se v čudovit (a žal zelo topel) zadnji dan v letu. Kar se je dalo hitro, smo se spravili na smuči raziskovat okolico. Po nekaj urah smo se spet nabrali pred kočo in začeli s pripravami na najdaljšo noč v letu. Čas je ob igranju družabnih iger hitro tekel in kar naenkrat znašli v letu 2018. Sledila je še tombola z glavno nagrado - konzervo Surströmming-a. :) Vse besede o nadaljnem poteku dogodkov so popolnoma odveč. Naj vseeno omenim še to, da je bil povratek v dolino vsaj toliko (če ne še bolj) zanimiv kot sam prihod. Sestopali smo sicer z malenkost lažjimi nahrbtniki, ampak v dežju. Celo pot. Viva la GORE-TEX! 

Po vseh zgoraj opisanih dogodivščinah je prišel še zadnji dan dopusta. Ker ni bilo denarja na tem svetu, ki bi me pol dneva po spustu s Komne spravil nazaj v pancarje, sva z Acotom sklenila kompromis in se odpravila na Pokljuko proti Blejski koči na Lipanci. On seveda s smučmi, jaz pa kar v svojih ljubih La Sportiva Nepal Cube gojzarjih. S težkim srcem priznam, da se mi je vmes malo kolcalo po smučeh, a kaj ko je lenoba v meni zmagala. 

Leto 2018 se je začelo lepo. Naj bo tako za vse nas tudi v nadaljevanju!
​Do naslednjič! Srečno!