|
S televizijo nikoli nisva bili ravno najboljši prijateljici. Že kot otrok sem načeloma raje risala, brala knjige in se potepala naokoli, na televiziji pa sta me fascinirali dve stvari. Prva je bila japonska risanka o odbojkašici Mili, sinhronizirana v nemščino (prepričana sem, da so jo spomni veliko punc iz moje generacije). Gledanje te risanke se je nato kasneje, v gimnazijskih časih, obrestovalo pri urah nemščine. Druga stvar pa so bile reklame. Ja, prav ste prebrali. Reklame. Te so mi starši celo snemali na videokasete in si tako vsaj za nekaj časa zagotovili mir pred mojim razgrajanjem po hiši. Do danes se ni kaj dosti spremenilo. Svoj čas še vedno raje preživljam stran od televizijskih ekranov. Priznam pa, da bi si z veseljem kdaj pa kdaj ogledala kakšno zanimivo dokumentarno oddajo ali pa kakšno epizodo ene izmed dveh nadaljevank, ki sem ju dejansko kdajkoli spremljala, brez da bi mi bilo potrebno za to zapraviti čas z iskanjem po kanalih. Zame in za meni podobne je 13. decembra (sedaj že preteklega leta) Telekom Slovenije lansiral nov produkt, ki ga je poimenoval NEO. Gre za t.i. platformo za pametno življenje (ki je, mimogrede, rezultat lastnega razvoja podjetja), ki redefinira pojem klasičnega gledanja televizije. Prva, in meni najljubša funkcija, ki jo ponuja NEO, je glasovno iskanje vsebine. In to v slovenščini! Vse kar je potrebno storiti je, da pritisneš in držiš gumb na daljincu ter poveš ključno besedo in nato gumb spet spustiš. Zame zelo ključna beseda vsak petek popoldne je "VREME", haha. NEO pod to ključno besedo najde vremensko napoved in mi tako pomaga pri odločitvi, ali bom doma dolgo spala ali pa se odpravila na potep v hribe. Tako s ključno besedo najde tudi določeno serijo, film ali šport (preverjeno razume tudi besedo “FUZBAL” haha). Zelo uporabna funkcija je tudi nadaljevanje z ogledom. Če določene vsebine ne uspeš pogledati do konca, z ogledom nadaljuješ, ko imaš spet čas za to. In sploh ni nujno, da na televiziji! Lahko kar na računalniku ali pa na mobitelu. Za ekstra ležerne deževne dneve, ko se ti ne ljubi niti vstati s postelje, pa je na voljo verižno gledanje. NEO namreč po koncu enega dela serije, ponudi naslednjo, če je ta na voljo. Te tri funkcije so trenutno tiste, ki jih uporabljam največ. NEO pa seveda zmore še mnogo drugih stvari. Več o platformi si lahko preberete na spletnem naslovu https://www.neo.io . Tudi sama se veselim, da bom v prohodnje stestirala še kakšno njegovo funkcijo. 
0 Comments
Letu 2018 sem z lahkoto pomahala v slovo. Kar nekaj časa sem razmišljala, s katero besedo bi ga najbolje opisala. To bo najbrž kar beseda “utrujeno”. Glavni krivec za to je bila predvsem tista “pisarniška rutina” od ponedeljka do petka. Kljub “sproščanju ventilov” s športom, sem na eni točki popolnoma izgorela. Preprosto nisem človek, ki bi zavestno znal odklopiti negativo in ki bi se brezskrbno lahko posvetil popolnoma drugi stvari. S časom fizični napor ne pomaga več in padeš v spiralo negativnih misli, iz katerih se zelo težko izkoplješ. Pade ti volja in energija za vse stvari, ki si jih včasih rad počel, pojavita se fizična bolečina in bolezen. Si preprosto utrujen od vsega. To je seveda alarm, da je potrebno v življenju nekaj korenito spremeniti. Spremembe pa zahtevajo kar nekaj poguma, časa in vztrajnosti. Kljub temu pa ni bilo vse tako slabo. Leto 2018 je prineslo kar nekaj novih dogodivščin in poznanstev. Tudi december je nekako minil v stilu celotnega leta. Bil je poln vzponov in padcev. Ker sem praktično celoten november preležala z virozami, so bili prvi koraki v decembru zelo težki. Prvi, ki je v decembru moral poslušati moje jamranje glede tega, kako sem brez kondicije, je bil Grega. Z mojim nerganjem je zdržal celo pot iz Kamniške Bistrice do Kamniškega sedla in nazaj. Ob slabem počutju je bila edina prava motivacija velika doza črne kave, ki me je čakala v koči.      Na nedeljo pred zadnjim delovnim tednom v letu sva se z Acotom odločila, da greva na Stol. Stol definitivno ne spada med moje najljubše vrhove. Čeprav je razgled iz njega prečudovit, sem na njem skoraj vedno doživela kakšno neprijetno situacijo. In tudi tokrat ni bilo prav nič drugače. Še huje, niti do izhodišča pri Valvasorjevem domu nisva prišla. K sreči smo vsi trije (skupaj s plehom), dobro odnesli. Stol bo že počakal. Po noriji v zadnjem tednu so končno sledile zaslužene počitnice. V soboto presenetljivo nisem obležala in prespala celega dneva, ampak sva skupaj z Gregom peljala njegovo psičko Feni prvič na sneg. Za cilj smo si izbrali Trupejevo Poldne v Karavankah in ni nam bilo žal. Na poti smo uživali v miru in samoti, Feni pa je poleg tega neskončno uživala v snegu ter nabirala kilometre.        V nedeljo je bila edina logična izbira Stol. Tokrat sva se z Acotom za izhodišče izbrala kar Završnico, tako da se je po poti nabralo skoraj 1700 višinskih metrov. Kombinacija blata in ledu poti ni naredila prav nič uživaške, so bili pa razgledi na vrhu toliko lepši. Z njimi je izginil tudi grenak priokus, ki je ostal od prejšnje nedelje.         Na praznično sredo smo se skupaj s Stino in Janom odpravili na Vrtaško Sleme. Za razliko od Stola, je to zagotovo eden mojih ljubših vrhov. Ker je bila organizacija prepuščena nama s Stino, smo štartali relativno pozno, si na vrhu privoščili dobrote, ki so ostale od božiča in se preizkusili v turnem lopatkanju. Brezskrbi, vse je bilo pod nadzorom. Za konec prečudovitega dneva pa smo pričakali še sončni zahod na Vrtaški planini. Na tem mestu gre posebna zahvala Janu in Acotu za vso potrpežljivost, haha.        Sledila sta dva dneva slabšega spanja in počutja. Prepričana sem bila, da bom vsak čas zbolela. V soboto sem le zbrala dovolj motivacije za kratek vzpon iz Vršiča na Veliko Mojstrovko. Pravi balzam za noge je bilo dejstvo, da na poti ni bilo veliko delov, kjer je bilo potrebno stopiti na kopno. Kljub temu, da gre za zelo popularno destinacijo, gneče ni bilo. Pa tudi pretiranega mraza ne.     V nedeljo smo se s "familijo" zbrali za zadnji pohod v letu 2018. Skupaj s pasjo družbo se nas je nabralo kar 13. Nita, Lady, Sky, Kai, Anja, Alina, Nina, Maša, Maja, Jaka, Žiga Aco in moja malenkost smo se tako odpravili proti Tolstemu vrhu in Kriški gori. Zvezda dneva je bil definitivno Kai, ki je sam prehodil celo pot od vasi Gozd do Tolstega vrha. Nič nenavadnega za hoje vajenega kužka bi rekli. Vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da je Kai precej manjši kot odrasel maček in da tehta samo 1,2 kilograma. Za največ smeha pa je kot vedno poskrbela Kai-jeva lastnica Nina. Dan ne bi mogel biti lepši.       To je bil moj december. Novoletnih zaobljub ne bom naštevala. Besede so prazne, če jih ne udejanimo.
Srčno 2019! |