Končno je napočil čas za najbolj pričakovan gorskotekaški dogodek leta (še preden mi je uspelo skupaj spraviti blog z Islandije, haha) Kranjska Gora Trail Run, ki ga je v soboto, 21. septembra, premierno organizirala ekipa KinVital-a. Približno 1100 tekmovalcev se je podalo na 4 različne trase: 10 km Funny trail, ki je po poti zbral približno 300 višinskih metrov, 15 km Speed trail, ki jih je zbral okoli 500, 30 km Sky trail, ki jih je zbral nekaj čez 1600 in 60 km Ultra SkyTrail z 3200 višinskimi metri.

Moja tekaška cona udobja se giblje nekako od 15 km pa tja do 21 km. To so tudi razdalje, ki jih v zadnjem času tečem. In tako kot zlajnan instagram pregovor pravi, da v coni udobja nič ne zraste, je bila edina prava izbira prijava na 30 km preizkušnjo. Bolj kot višinci (v breg bo že nekak šlo), so me skrbeli ravninski kilometri, ki pa jih ni bilo malo, saj je celotna trasa (po mojem skromnem vedenju) precej tekaška.

Kar se tiče samih "priprav": Dejstvo je, da če bi se zadeve hotela lotiti bolj resno in na dober rezultat, bi morala precej več in bolj sistematično trenirati. Tako pa sem nekako ohranjala tako formo, ki mi je omogočala, da tako razdaljo pretečem kar se da "varno" (tako, da s pretiravanjem ne škodujem svojemu telesu). Še bolj kot fizična pripravljenost, je bila uganka zame moja psihična pripravljenost (sama s sabo) preteči tako dolgo razdaljo. In kot se je na koncu izkazalo, tudi to se da.

V Kranjsko Goro sva se z Acotom odpravila že v petek po službi, da sva lahko v miru opravila registracijo in prevzela štartni številki. Pred odhodom iz Ljubljane sva še enkrat preverila obvezno opremo, ki je bila predpisana s strani organizatorja in ugotovila, da sva pozabila na piščalki. Po domač povedan, fajn. Zdelo se mi je, da jo moj tekaški nahrbtnik Osprey sicer ima, pa je nisem najdla. Zato sva naredila postanek v Kranju in v eni od naših športnih trgovin našla še zadnji dve (ne preveliki) piščalki. Pot od Kranja do Kranjske Gore sem izkoristila za koncert in na piščalko zapiskala venček slovenskih zimzelenih popevk, kar me je skoraj stalo prevoza do cilja, haha.

Center dogajanja v Kranjski Gori je bila dvorana Vitranc. Poleg prostora za registracijo so bile v njej tudi številne stojnice ponudnikov športne opreme in tekaških dogodkov. Pred dvorano sta bila tudi štart in cilj vseh preizkušenj. Kljub pestremu dogajanju v dvorani se tam nisva prav dolgo zadržala. Raje sva se odpravila na (še eno, haha) večerjo in po hitrem postopku spat. Štart je bil namreč že ob 8.00 zjutraj.

Zjutraj sva si vzela precej časa za zajtrk, tako, da ga je skoraj zmanjkalo za pripravo opreme (noben od naju ni ravno vesten pri pripravi opreme en dan prej), nato pa sva odtekla do štarta. Zunaj je bilo komaj nekaj stopinj nad ničlo. Med ogrevanjem se je našel čas še za kakšno fotko, potem pa je šlo zares. Mimo Pišnice do jezera Jasna, skozi Tofov graben do Gozd Martuljka, od tam pa mimo Jermanovega slapu do Srednjega vrha, kjer se začne vzpon preko Grajščice na najvišjo točko traila, Trupejevo poldne. Do vznožja Trupejevega poldeva sem se počutila kar dobro, čeprav mi je bilo že takrat žal, da nisem imela palic, ki bi mi na strmih delih prihranile kar nekaj energije. Na zadnjih višinskih metrih pod vrhom pa se je začela moja prva agonija. Kar naenkrat so noge postale težke in zgrabila me je panika. Kot, da bi mi neka navidezna sila hotela preprečiti uresničitev cilja, da tekmo dokončam. Nekajkrat sem globoko vdihnila, pogledala na uro, ki je pokazala, da je za mano že 20 kilometrov in se prepričala, da je potrebno zgristi samo še nekaj metrov in potem me čaka samo še tek navzdol, ki je nakako moja paradna disciplina (kdor me je že videl v živo, ve da imam konstitucijo za drsenje, haha). Dosegla sem vrh in kar naenkrat se mi je povrnila vsa energija. Na poti do Blekove planine sem zmazala še en gel (predvsem po sebi in oblekah), tam pa sem si prvoščila daljši postanek na okrepčevalnici (prisežem, da čokolada in kokakola še nista imeli boljšega okusa). Začel se je spust proti Srnjaku in na tem delu sem se počutila osvobojeno vseh skrbi in tegob, osvobojeno vse "svinjarije" s katero se, tako kot marsikdo, soočam v življenju. Počutila sem se svobodno. Spomnila sem se na mojega prvega fanta Nejca, ki sem ga pred 10 leti izgubila zaradi možganskega tumorja in ki bi bil v tistem trenutku name neizmerno ponosen. Tudi zaradi njega sem se naučila, kaj je v življenju tisto, kar je res pomembno. 

Na zadnji okrepčevalnici se nisem ustavila, povprašala sem le, koliko je še do konca. 5 kilmoterov, mi je odvrbila prijazna punca, kar se mi je zdelo zelo čudno, saj je ura kazala 30 km, dan pred tem pa smo se pogovarjali, da bo trasa zaradi varnosti v resnici dolga dobrih 32 km. Ko sem pritekla do Kranjske Gore mi je bilo ob pogledu na tekače pred mano takoj postalo jasno, da bo treba odteči še častni asfaltni krog okoli Kranjske Gore. To so bile najdaljše minute na tekmi. Ko sem nekako le prišla do glavnega trga so mi v oči že silile solze. Pred ciljem sem zagledala še Acota in se z zadnjimi močmi sem se privlekla čez ciljno črto, nato pa so me dokončno premagale solze. 

Ko sem prišla k sebi sem najprej spila eno pivo, haha, odpešačila nazaj do apartmaja pod tuš in nazaj na prizorišče, kjer smo ob pivu in hrani (Rok je poskrbel za največje presenečenje po tekmi, saj mi je na svoji stojnici pustil celo škatlo njegovih novih slastnih praženih mandljev) počakali na podelitev. Med moškimi je na naši razdalji zmagal (kdo drug kot) raketa Luka Kovačič, Aco pa je bil skupno četrti in celo prvi v kategoriji do 40 let (samooklicani najhitrejši dedek Kranjska Gora traila, haha), med ženskami pa je slavila Barbara Trunkelj. Moja malenkost pa je s časom 4 ure in 56 minut med skoraj 100 udeleženkami končala na 31. mestu. Se že veselim naslednje izdaje Kranjska Gora trail-a (Kin Vital, samo prosim spustite zadnji krog po Kranjski, haha ;)). 

V nedeljo je bil naš zadnji dan druženja. Po obilnem zajtrku v hotelu smo se odpravile na kratek pohod nad mesto, kjer nam je bivša nemška free style smučarka Caja Schoepf pripravila polurni motivacijski govor na temo "empowerment-a" (slovenski izraz za empowerment je opolnomočenje, po domače rečeno krepitev moči) in z nami delila svoje izkušnje s svoje profesionalne športne poti. Sporočilo njenega govora je bilo, da si je v življenju potrebno postavljati cilje, vztrajati in da je potrebno včasih pogledati širšo sliko in se ob slabih dnevih vprašati, ali je res tako hudo, kot se morda v tistem trenutku dozdeva. Nato je bilo pred nami še sklepno dejanje našega druženja pred povratkom v Slovenijo: zadnje kosilo v bližnji koči (in za sladico dvojna porcija šmorna, haha). 

​Do naslednjič!