Ne, to ne bo objava namenjena kuharskim receptom, niti ne bo reklama za avtomobile. Z Acotom sva se (KONČNO) odpravila na smučarski dopust. Za cel teden! Po dolgotrajnem premlevanju, kam sploh iti, sta na koncu ostala dva finalista - Tignes v Franciji in Cervinia v Italiji. Brez večjih pomislekov je zmagal slednji - smučanje pod slovitim Matterhornom, pica in testenine v izobilju ter nekaj ur krajša vožnja kot v Francijo - kaj več si lahko zimskih dogodivščin željan človek želi?
Prva stvar je na primer vozen avto, ki te bo varno pripeljal do cilja. Ker si skrben in ničesar ne prepustiš naključju, avto nekaj dni pred tem daš na servis in urediš asistenco v tujini. Na pot sva se odpravljala v soboto. V petek po službi je v pravi snežni apokalipsi, ki je zajela Ljubljano, Aco šel iskat avto na servis. Na poti s servisa se je nekdo nekje tam zgoraj odločil, da bo pot do dolgo pričakovanega smučanja še dodatno otežil. Tako so konec vzeli sprednji brisalci. Z nedelujočimi brisalci seveda ne moreš iti na pot. In kaj sedaj? Mrzlično sva iskala servis, ki bi avto vzel v popravilo v petek popoldne, pa ga seveda nisva našla. Po manjšem histeričnem izpadu, razbitemu kozarcu za vino in posušenih solzah, se je oglasil glas razuma (moja mami) in rekel: "Pokliči Grega." Grega je moj "brother from another mother", in čeprav se v zadnjem času ne vidiva ravno velikokrat, je ena tistih oseb, ki jo resnično lahko pokličeš kadarkoli in ti bo vedno pomagala (če to bereš, hvala Grega). Tako nama je Grega s “svojimi lovkami” hitro priskrbel nadomestni avto. In sva šla. Midva in pet parov smuči. Po začetni dozi adrenalina in vožnji slaloma med tovornjaki na zasneženi primorski avtocesti, sva se hitro znašla v sončnem Milanu, in v daljavi se je že vidilo pogorje Monte Rose. Naj na tem mestu napišem še nekaj besed o najini smučarski destinaciji. Cervinia je italjansko smučarsko središče, ki se nahaja v dolini Aoste, pod ostenji Matterhorna. Ima zelo dobro povezavo s švicarsko stranjo in tako ponuja res ogromno možnosti za alpsko in turno smučanje. Bivala sva v skromnem, a zelo čistem apartmaju, do katerega se je dalo neposredno prismučati. Odločila sva se za nakup mednarodne  smučarske karte, ki nama je omogočala smučanje tudi v Švici (za 6-dnevno karto sva odštela 316 EUR), kar se je izkazalo za odlično izbiro, saj je bilo vreme v Švici večinoma sončno, za razliko od italjanske strani, kjer se je nekaj dni zadrževala megla. Dopust je nato potekal po načelu "sleep - ski - eat - repeat". Da odhod domov le ne bi bil preveč miren, je poskrbel Aco. Tako se mu je predzadnji dan iz žepa smučarske jakne izmuznil GoPro, ki ga nisva več našla. Po enem tednu smučanja sva se v soboto  zjutraj odpravila nazaj proti Sloveniji. Preostal nama je še en dan dopusta, ki pa ni šel v nič. Da ne bi zapravila prelepe nedelje, sva se s turnimi smučmi odpravila še na Vršič. Po enem tednu se je tako nabralo obilo lepih spominov na bele strmine in kar nekaj žuljev na nogah. 

Ker so januarja dnevi še vedno prekratki za kakšne bolj konkretne pobege po službi (razen do bližnjega fitnes centra) sem se odločila, da se lotim že skoraj dve leti starega projekta. Urejanja fotk iz Everest Base Camp treka. Priznam, da mi slednje povzroča kar veliko težav, ki jih rešujem predvsem s trdim diskom z zelo veliko kapaciteto. Da preidem k bistvu. Želja je bila tokrat večja od moje lenobe in tukaj je kratek zapis s fotkami, o tej, zame res nepozabni izkušnji.

V Nepal sem odpotovala konec aprila 2016, točno eno leto po uničujočem potresu. Pot nas je vodila iz Brnika preko Istanbula v Kathmandu. Pristanek v Kathmanduju si z naskokom zasluži laskavi naziv "najbolj neprijeten pristanek z letalom v življenju". Poudarek je na besedi pristanek, saj nagrada za najbolj neprijeten let še pride. Pristajali smo namreč dobro uro, ob tem pa nas je dodobra pretreslo. Ob tem sem se tolažila, da bo famozni let v Luklo sigurno še hujši. Potem pa Kathmandu. Manjši kulturni šok je po prihodu v hotel hitro minil. Na steni recepcije je visela ura z napisom Ljubljana, na klubski mizici v avli pa je počivala gorniška literatura v slovenskem jeziku. Že bolj domače. Časa za počitek ni bilo veliko. Potrebno je bilo zamenjati denar, nakupiti oziroma si izposoditi še zadnje stvari, potrebne za treking. Naslednji dan je šlo namreč zares. Ob nečloveški uri smo našo prtljago natovorili na kombi in se odpravili nazaj na letališče. Še preden je pomirjevalo, ki sem ga vzela za let (brez sramu priznam, da sem za to situacijo pomirjevala "nažohala" pri svoji osebni zdravnici) prijelo, sem se znašla na mini letalu za 16 oseb. Prijazna stevardesa je vsakemu ponudila bonbon in vzleteli smo. Vreme je bilo lepo in nekje do pol poti 27 minut dolgega leta je kazalo, da bo let miren. Ko pa smo prileteli do prvih hribčkov (s »hribčki« so sicer mišljeni 3000 metrov visoki vrhovi, vendar so v razmerju do najvišjih himalajskih vrhov v ozadju nekako takšni kot Polhograjsko hribovje v razmerju do Julijskih Alp) se je začel rodeo. Ob letu čez gorske grebene je naš avionček premetavalo kot papirček v močnem vetru. In če veš, da te v takšnih razmerah čaka še pristanek na (bojda) najnevarnejšem letališču na svetu… Ne bom pretiravala, če rečem da me je bilo takrat na smrt strah. Nič kaj pomirjujoč ni bil niti pogled na našega nepalskega vodnika, ki se je z vso močjo oklepal sedeža in vsake toliko časa, ko se je naše letalo res močno nagnilo na eno ali drugo stran, glasno vzkliknil. Kmalu smo zagledali naš cilj. Ne morem reči, ali je pogled na letališče pomenil olajšanje ali me je navdal s še večjo grozo. Gre namreč za pristajalno stezo, ki je dolga dobrih 500 m in ima 11,7 % naklon (klanec omogoči, da se letala na tako kratki razdalji sploh lahko ustavijo), omejuje pa jo več stometrski prepad na začetku ter stena na koncu. Na srečo pa so se vetrovne razmere v bližini letališča povsem umirile, in pristanek je bil na koncu še najbolj prijeten del celotnega poleta. Olajšanje, ko sem lahko stopila iz letala je bilo vseeno ogromno, in zelo sem bila vesela dejstva, da bodo naslednjih 14 dni edino prevozno sredstvo s katerim bom potovala, moje noge. 

Prvi sprehod po ulicah Kathmandu-ja. 

Pristajalna steza v Lukli. 

Naj se dogodivščina prične!

Prvi večji cilj na treku je bilo mesto Namche Bazaar (dejansko gre za pravcato mesto, z ogromno trgovinami z gorniško opremo, bari in hoteli), ki leži na nadmorski višini 3340 metrov. Tam smo prespali dvakrat, saj smo vzeli čas za enodnevno aklimatizacijsko turo Khunde (3840 metrov) - Khumjung (3780 metrov) - Hotel Everest View (3880 metrov) - Namche Bazaar. Katera so bila moja prva spoznanja po potovanju po Himalaji? V lodžu lahko dobiš nepričakovano dobro lazanjo, pod Everestom WI-FI, Coca-Cola in Snikers niso nobena eksotika ter da tuširanje v naslednjih desetih dneh definitivno odpade. 

Radovedni obrazek. 

Čuvaj pred lodžem. 

Prihod v Namche Bazaar. 

Sončni vzhod nad Namche Bazarjem. 

Beli himalajski velikani. 

Pogled na Thamserku (6604 metrov).

Ama Dablam, kar v prevodu pomeni "Materina ogrlica" je visoka "samo" 6812 metrov, a je po mnenju mnogih najlepša gora v Himalaji. 

Utrinek z aklimatizacijske ture. 

Iz Namche-ja smo se nato odpravili proti Mong La-ju, kjer smo prvič prespali na 4000 metrih nadmorske višine, od tam je sledil spust do vasice Dhole, nato pa do Macherma, ki je bil zadnja postaja pred Gokijskimi jezeri in vzponom na razglednik Gokyo Ri (5360 metrov.) Te dni je zaznamovalo dokaj slabo vreme z vmesnimi "svetlimi trenutki", ki so pričarali izjemne podobe okoliških vrhov. Aklimatizacija je potekala odlično, saj med hojo nisem imela nikakršnih težav. Edino spanec je bil malce slabši. 

Stupa, budistični spomenik, ki stoji praktično na vsakem ovinku, z Mount Everestom in Lhotse-jem v ozadju. 

Mong La. 

Igra meglic. 

Dom za eno noč. 

Pogled nazaj proti vasici Dhole. 

Cho Oyu, kar v tibetanščini pomeni "Turkizna boginja", je s 8188 metri nadmorske višine šesta najvišja gora na svetu. Velja tudi za najlažje dostopnega osemtisočaka. 

Pri prvem Gokijskem jezeru. 

Razjasnitev. 

Vzpon proti vrhu. 

Na vrhu razglednika Gokyo Ri. 

Številne molilne zastavice. 

Gokijski jezeri in ledenik ​Ngozumpa. 

Pred začetkom prečenja ledenika. 

Nekje na sredi poti čez ledenik je začelo snežiti. Super, zaradi snega predvidoma 9 ur dolga etapa, ki nas čaka naslednji dan, ne bo nič lažja. Sneg pa ni bil edina "začimba" tistega večera. Za piko na i je poskrbel, za moj sicer dokaj neobčutljiv želodec, preveč začinjen Dal bhat. Za tiste, ki ne veste kaj je Dal bhat: gre za nepalsko jed iz riža in leče, ki je prav okusna. Če jo ješ enkrat ali dvakrat. Na ta dan je tako ugasnila moja ljubezen do jedi iz leče. Poslednja pikantna večerja je poskrbela, da sem noč preživela zelo aktivno, več ali manj na relaciji vlažna in mrzla soba  - zunanji WC. Zavedanje, da se moram nujno dobro naspati, če nočem naslednji dan trpeti jezusovih muk, seveda ni prav nič pripomoglo k temu, da bi mi dejansko uspelo zaspati. Na koncu mi vendarle je, vendar le nekaj minut preden je zazvonila budilka. Štart je bil zgoden, saj je bilo potrebno priti na več kot 5400 metrov visok prelaz Cho La, se prebiti čez ledenik in opraviti še dolgo prečenje do lodža v Lobuche-ju. Na Cho La se je priporočljivo povzpeti v zgodnjih jutranjih urah, preden se v pomrznjene skale upre sonce, saj obstaja velika nevarnost padajočega kamenja.

Spomnim se, kako mučni so bili prvi koraki tistega jutra. Ker sem bila neprespana, ni šlo tako hitro kot prejšnje dni, poleg tega sem bila zaradi snega in ledenika prvič na treku namesto udobnih La Sportiva Raptork primorana obuti gojzarje. Ko sem premagala prvi klanec, se je pred mano odprla velikanska planota. V daljavi se je videlo nekaj, kar bi lahko bilo podobno prelazu. "Je to res to?" se mi je porajalo po glavi. "Saj kaj drugega ne more biti." Ni mi ostalo drugega, kot da se sprijaznim, da je prelaz še daleč in da začnem svoj slalom med številnimi balvani. Snega je čez noč zapadlo ravno toliko, da je bila pot po premikajočih se skalah zoprno drseča. V trenutku nepazljivosti mi je noga zdrsnila med dve skali in k sreči sem se z zadnjimi močmi ujela, da ne bi padla. Ta dogodek me je malce predramil in že sem se znašla pod prelazom. Trije koraki, postanek, globok vdih, trije koraki, postanek, globok vdih in tako počasi naprej. 20 metrov pod vrhom se ti zdi, da bi lahko kar stekel naprej, pa te prvi hitrejši korak takoj ustavi. Globoko vdihneš, pa kisika ni. Takrat se mi je to zdel najhujši vzpon v življenju. 

S prelaza smo se po krušljivem terenu spustili na ledenik. V trenutku, ko sem stopila nanj, je nekaj zabobnelo. Nedaleč stran se je odlomila skala in skotalila na ledenik. Standardi hoje po ledeniškem terenu so precej nižji kot pri nas v Evropi. Nobene zimske opreme, kaj šele da bi človek videl kakšno navezo. Nato smo se nekaj časa počasi spuščali po drsečih skalah in tako dosegli udobno potko. Na poti do Lobuche-ja smo se ustavili v Dzogli, kjer smo si, že kar tradicionalno, za kosilo privoščili t.i. "Sherpas stew". Gre za preprosto zelenjavno juho, ki sem jo, za razliko od Dal Bhata, z veseljem jedla do konca treka. Naj na tem mestu omenim še eno gurmansko specialiteto izpod Everesta - "Snickers pie". Ja tako je, "Snickers pie". Gre za Snickers, ocvrt v testu. Aco si jo je rad privoščil po večerji in celo dobil idejo, da bi zadevo "uvozil" k nam. 

Prvi zaspani koraki. 

Aco pogleduje proti prelazu Cho La. 

Mici leze, Mici gre. 

Na vrhu prelaza Cho La, ki leži na nadmorski višini 5420 metrov. 

Prečkanje ledenika pod Cho La-jem. 

V daljavi se vidi pot proti Lobuche-ju. 

Po prihodu v Lobuche me je hitro zmanjkalo. Naslednji dan nas je čakal še vzpon na znan razglednik Kala Patthar, kar v prevodu pomeni "Črna skala". Za ogrevanje najprej do Gorak Shep-a, zadnje vasice pred Everest Base Camp-om in nato proti vrhu te 5550 metrov visoke razgledne točke, ki se nahaja v južnem grebenu gore Pumori. Čeprav se trek imenuje Everest Base Camp, tabora sploh nismo obiskali. Razlog je predvsem ta, da "navadni smrtniki" tam niso preveč zaželeni. Pa nič zato, rumeni šotori so dobro vidni tudi s Kala Patthar-ja. Tako kot Mount Everest, ki se zdi neverjetno blizu. Vreme je bilo lepo, sapa seveda višini primerno težka, a je šlo brez problemov. 

Lodži v Lobuche-ju. 

Nad Gorak Shep-om se dviguje mogočna piramida Pumori-ja (7161 metrov). 

Mount Everest se je do leta 1856 imenoval Peak XV. Tega leta je dobil svoje ime po sir Georgu Everestu, nekdanjemu predstojniku zemljemerskega urada v Indiji. V Nepalu je gora znana pod imenom Sagarmāthā ("Čelo neba"), v Tibetu pa kot Chomolungma ("Mati vesolja"). 

Mesto v malem: Everest Base Camp. 

Lingtren (6749 metrov). 

Mount Everest (8848 metrov) in Nuptse (7861 metrov). 

Pogled na Pumori, kar v prevodu pomeni "Neporočena hči". 

Kala Patthar ponuja širne razglede. 

Neverjetna panorama v kateri izstopa Ama Dablam. 

Po prihodu s Kala Patthar-ja je bil čas, da počasi zapustimo kraljestvo Everesta. Mimo vasice Tengboche, v kateri stoji eden najbolj znanih samostanov v Nepalu, nazaj do Namche Bazaar-ja. Poleg vseh spoznanj, ki sem jih navedla na začetku te objave, sem prišla do še enega. V Namche Bazaar-ju imajo čisto pravi frizerski salon z vročo vodo. Pa naj se sliši, kot da sem največja fina mestna srajca, ampak po skoraj dveh tednih srbečega lasišča, je bilo umivanje las prva logična izbira. Druga pa seveda pivo. Za to, da odhod nazaj v realnost ne bi bil preveč lahek, je poskrbelo vreme. Na uho nam je prišlo, da letala iz Lukle zaradi slabega vremena že nekaj dni ne letijo. Piloti namreč letijo samo s pomočjo vizualne kontrole. V najslabšem primeru bi se nam lahko zgodilo, da bi v Lukli nekaj dni čakali na ugodno vreme oziroma zaprosili za helikopter, če se v Kathmandu ne bi mogli pravočasno vrniti z letalom. Potihem sem navijala za helikopter, saj se mi je zdel precej bolj varen od letala. Zadnjo noč pred poletom v Kathmandu sem vztrajno dežurala in gledala v nebo. Če je bilo ponoči na nebu celo mogoče videti kakšno zvezdo, so ga zjutraj prekrivali oblaki. Že zelo zgodaj smo bili pripravljeni za odhod. Letala pa od nikoder. Približno tri ure smo posedali na letališču in vse je že kazalo na to, da ne bomo šli nikamor. Misel na 500 dolarjev drag polet s helikopterjem je bila sicer boleča, vendar precej manj kot misel na adrenalinski polet z letalom. Potem pa kar naenkrat na pristajalni stezi pristane letalo družbe Goma Air. Naše letalo! Še preden me je bilo lahko strah, sem sedela v njem in vzleteli smo. Skozi okno nisem upala pogledati, raje sem se sklonila in zaprla oči. Predramil me je šele vzklik: "Kathmandu se vidi!" In res! Čez nekaj minut smo pristali. V zraku smo bili namesto 27 minut celih 45 minut, a to niti ni bilo več pomembno. Še vožnja do hotela in čakala sta nas še dva ležerna dneva v Kathmandu-ju ter let nazaj proti Sloveniji. 

Spominska plošča umrlim na Mount Everestu. 

Sklepanje novih prijateljstev v vasici Tengboche. 

Stupa v Tengboche-ju.

Umirjeno življenje.

V oblakih se skrivata Mount Everest in Lhotse, ki je z 8516 metri nadmorske višine četrta najvišja gora na svetu. 

Iz Tengboche-ja se je bilo treba spustiti nazaj proti Namche Bazaar-Ju. 

Prečkanje najvišjega mostu čez reko Dudh Koshi na poti nazaj v Luklo. ​

Tržnica v Kathmanduju. 

Nadzorniki na ulicah Kathmandu-ja. 

Kraljestvo začimb. 

Kljub temu, da sta od potovanja v Nepal minili že skoraj dve leti, so spomini nanj še kako živi. Težko opišem svoja takratna doživljanja. Zame je bilo to dobesedno potovanje v neke nove razsežnosti. V trenutku, ko sem zapustila letalo v Lukli, sem hkrati za seboj pustila vse skrbi, ki so me preganjale v domovini. Spoznaš, kako malo v resnici rabiš za preživetje. Čas preživiš skupaj z domačini, ki so presrečni, da lahko, zelo skromno opremljeni, celo pot pomagajo nositi tvoje stvari. Neskončno hvaležni so, ko z njimi deliš skodelico čaja. Ure in ure hodiš med himalajskimi vršaci, ki te na vsakem koraku prevzamejo s svojo veličino. Poznaš jih iz pripovedovanj v knjigah, sedaj jih vidiš v živo. Poslušaš veter in opazuješ igre oblakov.
​Imaš občutek, da se je ustavil čas. 

Oh Mici Mici. Ti lenoba. Ne bom izgubljala besed z opravičevanjem, zakaj tretjega dela bloga s popotovanja po Kirgiziji nisem objavila že prej, ampak bom kar prešla k bistvu. Vrnitev s prvega treka nazaj v civilizacijo ni ponudila kaj dosti časa za počitek. Po prihodu nazaj v Karakol (in vsaj polurnem tuširanju v hotelu) je sledil ogled mesta, večerja in spanje v čisto pravi postelji. Naslednji dan je bila na sporedu celodnevna vožnja v Naryn, ki bo izhodišče za ogled Tash Rabata. Na poti do Naryna sta bila predvidena dva daljša postanka - eden za kopanje v jezeru Issyk-Kul in drugi za ogled tradicionalnega lova z orli. 

Priznam, da me običajno stvari, kot je npr. ogled lova ne navdušujejo kaj preveč, se mi je pa zdelo zelo zanimivo, da orlica (tako je, orlica in ne orel) lahko ujame celo volka! Seveda je bilo posebno doživetje tudi držati to čudovito žival na roki. 

Prizor ob jezeru Issyk-Kul. 

Naslednji dan je bil na vrsti ogled Tash Rabata, lepo ohranjenega karavanseraja (dobesedno sredi ničesar) iz 15. stoletja, ki je nudil zatočišče pred slabim vremenom in roparji trgovcem na Svilni cesti. Ker je bilo vreme lepo in časa dovolj, je sledil vzpon na bližnji "hribček" na nadmorski višini približno 3600 metrov, kjer so se odprli prečudoviti pogledi na zeleno pokrajino. Za konec dneva je sledila t.i. stalnica pri družini, ki je najdla svoj košček zemlje pod soncem v bližini karavanseraja. 

Potem pa - hiiiii konjiček! Dva dneva užitka na konjskem hrbtu in prejahanih 40 kilometrov v prečudovitem vremenu. Umirjenemu "blondincu", ki me je dobrovoljno prenašal na hrbtu sem nadela ime Miško. Sporazumevala sva se s "ču ču" in "dr dr". Galop se mu ni zdel pretirano zanimiv, veliko raje je s tal trgal bele planike, ki so na določenih območjih dobesedno zamenjale travo. Cilj treka s konji je bilo še eno v seriji spektakularnih jezer v Kirgiziji - jezero Song-Kul. Tam se je kirgiška dogodivščina tudi počasi zaključila. Z njo pa je odšlo tudi moje zdravje. Na srečo nič, kar ne bi mogla dodobra pozdraviti škatlica antibiotikov. 

Do naslednjič!

Del popotovanja po Kirgiziji, ki sem se ga najbolj veselila je bil pet dnevni treking, katerega vrhunec je bil vzpon do turkiznega jezera Ala-Kol. Kljub temu, da je bila načrtovana pot precej krajša in poteka na nižji nadmorski višini od tiste, ki smo jo prehodili lansko leto v Nepalu, pa mi je bilo kaj hitro jasno, da ne bo trek zaradi tega prav nič lažji. Kvečjemu nasprotno. Prva okoliščina, ki je pomembno pripomogla k težavnosti trekinga, je bila ta, da sem morala, razen šotora, spalke in hrane, vso ostalo opremo nositi kar sama. In te opreme ni malo: nepremočljiva GTX jakna in hlače, puhovka, rezervna oblačila, rokavice in kapa, toaletne potrebščine, zadostne količine vode pa seveda fotoaparat, nepogrešljive Tevice in hrana za sproti. Drugo dejstvo, pred katerega sem bila postavljena pa je bilo to, da bom vseh pet dni morala hoditi v gojzarjih. Če sem skoraj vse etape treka okoli Everesta udobno prehodila v nizkih in lahkih La Sportivinih "Raptorkah", medtem ko so gojzarji za vsak slučaj počivali v transportni torbi, v Kirgiziji tega luksuza žal ni bilo. Ker je bil teren razmočen in nepredvidljiv, so bili gojzarji edina logična izbira. Z menoj so odšli La Sportivini Trango Tower GTX, ki so svojo nalogo opravili z odliko. Ne le, da sem lahko nekajkrat na dan brez skrbi zabredla v blato in deročo vodo ter pri tem ohranila suhe tačke, temveč tudi z vidika udobja in lahkotnosti hoje nisem pretirano pogrešala lažjega trail obuvala.

​Popotovanje do izhodišča se je začelo v Karakolu, četrtem največjem mestu v Kirgiziji, in je potekalo mimo vasi Jeti Oguz, kar v prevodu pomeni "Sedem bikov" (vasica ime je dobila po sedmih rdečih gorah, ki se dvigajo nad vasjo), do izhodišča "sredi ničesar" na približno 2200 metrih nadmorske višine. Vožnjo do izhodišča v starem vojaškem vozilu bi glede na stopnjo adrenalina skoraj lahko primerjala z letom do Lukle, je pa res, da se na trdih tleh počutim precej bolj brezkrbno kot v majhnem letalu za 16 ljudi, ki pristane na kratki pristajalni stezi z betonskim zidom na eni strani in prepadom na drugi.

Na izhodišču nas je najprej pozdravil - kdo drug kot - dež. Ker sem v Karakolu prišla do interneta mi je uspelo doktorirati iz vseh možnih vremenskih napovedi za prvi dan, ki jim je bilo skupno to, da so vse napovedovale bolj slabo vreme. Ker pa je bilo dovolj dela s pripravami na odhod, sem hitro pozabila na razmišljanje o vremenu. Čez nahrbtnik sem dala dežno prevleko, nase GTX jakno in hlače ter pot pod noge.

Pot je prvi dan potekala po pravljični dolini Tsvetov (Cvetov). Oblaki so se počasi trgali, dež je ponehal, razgledi pa so bili vedno lepši. Dodatno so jih popestrile črede konj, ki so se podile po dolini. Po nekaj urah hoje smo dosegli višino 3200 metrov, kjer smo na idilični jasi postavili prvi tabor. Po preoblačenju in zlaganju opreme, je sledilo občudovanje sončnega zahoda, za njim pa - zaslužena večerja. Čeprav se običajno neizmerno veselim hrane, sem tokrat še bolj nestrpno čakala nekaj povsem drugega, in sicer prvo spanje v novi spalni vreči! Vreča znamke Mountain Hardwear HyperLamina Torch s sintetičnim polnilom, majhno težo (in relativno ugodno ceno, ki je bila eden glavnih faktorjev pri nakupu) naj bi namreč ponujala komfort pri -9 stopinjah Celzija, česar se je moje premraženo telo neizmerno veselilo. Temperatura se je zvečer gibala nekje okoli 0 stopinj Celzija, a ker je "zihr pač zihr" sem se v spalno vrečo vsa premražena zapakirala v toplem merino "base layer-ju". Po nekaj minutah preživetih v spalni vreči, mi je seveda postalo zelo vroče, a zadovoljstvo ob očitno dobrem nakupu je bilo neizmerno. 

Naslednji dan smo se zbudili v sprano in sončno jutro. Po zajtrku nas je čakal vzpon do prelaza Telery nekje na višini 3400 metrov in dolg spust v dolino, iz katere bomo nadaljevali pot proti jezeru Ala-Kol. Hoji navzdol kar ni in ni bilo konca, a smo vseeno v dokaj doglednem času prišli do mesta, kjer smo postavili drugi tabor. Procedura v taboru je bila precej podobna kot dan poprej. 

Po mirni in jasni noči smo se tretji dan odpravili na najdaljšo etapo treka, ki se je zaključila pri jezeru Ala-Kol. Prvi pogled na skoraj nerealno modro jezero je poplačal naporno hojo po vročem soncu. Po prihodu v tretji tabor na višini 3600 metrov, pa za spremembo od prejšnjih dni, počitka ni bilo. Sledil je namreč še dvourni "sprehod" okoli jezera do bližnjega ledenika, ki se je, zaradi neznane potrebe po hitenju kirgizijskega vodnika, spremenil v slabo uro dolgo avanturo po strmih travah in premikajočih se balvanih. A bilo je vsekakor vredno. Je sploh kaj lepšega na tem svetu kot ledeniki? No, mogoče samo še večerni pogled skozi vhod šotora na ledenik, ki se blešči v soju polne lune. Kakšen zaključek dneva! ​

Četrti dan treka je postregel z vzponom na okoli 4000 metrov visok prelaz nad jezerom Ala-Kol ter izjemno zabavnim spustom po zbitem pobočju Keldike do Altyn Arashanu, kjer se nahajajo vroči vrelci. Ker so res vroči, je užitek ob namakanju v njih trajal samo kakšnih 15 minut. Postavljanje šotorov so zamenjale že postavljene jurte, ki so nam nudile udobno zatočišče na zadnjo noč trekinga.