Kirgizija // 1. del

V mesecu, ko se večina ljudi odpravi na morje, sem se odpravila na "zaslužen oddih" v državo, ki naj bi ležala dlje od morja kot katerakoli druga država na svetu - v Kirgizijo. In kaj me je zvabilo v to centralnoazijsko državico? Odgovor je precej preprost - hribi, seveda. Zaradi tega dejstva boste na blogu našli samo fotografije pokrajine, ne pa tudi mest (kjer se tudi sicer nisem zadrževala prav dolgo časa). 

Kirgizijo zaradi pretežno goratega sveta radi imenujejo tudi "Švica Srednje Azije". Kar 94% ozemlja države leži na nadmorski višini vsaj 1000 metrov, 41%  pa na višini vsaj 3000 metrov nad morjem. Povprečna nadmorska višina znaša 2750 metrov, najnižja točka je 401 meter nad morjem, najvišji vrh pa je Pik Pobedy (Vrh Zmage), ki meri 7439 metrov. 

Kirgizija ima kar 1923 gorskih jezer, med katerimi je največje jezero Issyk-Kol, ki meri 6236 kvadratnih kilometrov in se nahaja na nadmorski višini 1608 metrov. Issyk-Kol je drugo največje gorsko jezero na svetu za jezerom Titicaca v Peruju. 

V izogib predolgi objavi in poplavi fotografij, sem se odločila, da svojo pot razdelim na tri dele. Ta objava bo posvečena samemu prihodu v Kirgizijo, jezeru Issyk-Kol in kanjonu Skazka. 

Pot v Kirgizijo se je začela na domačem Brniku preko Istanbula in od tam do Bishkeka. Skoraj 10 urni layover v Istanbulu je bil dovolj za hiter ogled največjih znamenitosti mesta. Po neprespanem nočnem letu (zaenkrat še nisem našla uspavalnih tablet, ki bi me na letalu popeljale v miren spanec, haha) je sledil pristanek v oblačnem Bishkeku. Ker včasih ne morem preko svojega pesimizma, je bila prva misel "krasno, zdej bo pa cele dva tedna tako vreme", ki pa je ob prihodu v hotel kaj hitro utonila v pozabo. V jedilnici je bil namreč na voljo fantastičen zajtrk. Zapodila sem se v palačinke in na krožnik neumorno zlagala kose melone in lubenice. Sita pošast je običajno zelo zadovoljna pošat, haha. Po nekaj urnem spancu je sledil potep po mestu in pozno kosilo. Privoščila sem si njihove znane domače nudle Lagman. Naj malo za šalo, malo za res omenim, da v Kirgiziji termin "vegetarijanstvo" ne velja prav dosti - v restavracijah na jedilniku zelo redko najdeš jedi, ki so brez mesa. 

Naslednji dan se je začela vožnja proti mestecu Karakol, ki leži na vzhodu države in je približno 400 kilometrov oddaljeno od Bishkeka ter približno 150 kilometrov od meje s Kitajsko. Tu bo tudi naše izhodišče za prvi treking. Med kar dolgo vožnjo je bilo k sreči planiranih kar nekaj zanimivih postankov. Prvi krajši postanek je bil na vrsti že nekaj manj kot 100 kilometrov stran od Bishkeka v dolini Shamsy, pri stolpu Burana iz 11. stoletja, ki je ostanek mesta Balasagun, nekoč pomembne točke na Svileni poti. ​​

---

---

Po še nekaj prevoženih kilometrih je sledil postanek ob jezeru Issyk-Kol, kjer je iz tradicionalnih okroglih šotorov jurt že dišalo po kosilu.  

---

---

---

---

Po kosilu je, vsaj zame, sledil vrhunec dneva: sprehod po prečudovitem kanjonu Skazka, kar v prevodu pomeni Pravljični kanjon. Hoja po kanjonu je prava paša za oči. Kakšne oblike in barve! Vse skupaj pa popestri še prelepo zelenje. 

---

---

---

---

---

---

Po občudovanju "Grand Canyon-a Kirgizije" je sledila samo še vožnja v Karakol in priprava na treking. Več o tem pa v naslednji objavi...