Kdo ne pozna ikoničnega Kånken nahrbtnika znamke Fjällräven? Polarna lisička (Fjällräven namreč v švedščini pomeni prav to) se je rodila na Švedskem leta 1960. Prvi izdelek je bil nahrbtnik, ki so se mu kasneje pridružili še drugi izdelki. Danes Fjällräven ponuja moška in ženska oblačila in dodatke ter seveda nahrbtnike, šotore in spalne vreče. Znamka je prisotna že v več kot 30 državah po svetu.

Pred kratkim sem prejela povabilo na predstavitev znamke in njihove nove kolekcije. Fjällräven (klik) je skupaj z znamkama Hanwag (klik) in Primus (klik) del skupine Fenix Outdoor AB, zato smo na dogodku imeli priložnost videti tudi nekatere nove izdelke obeh omenjenih znamk.

Na predstavitev je bila povabljena tudi Alina (klik) in kot je za naju običajno, si iz vsakega srečanja vedno uspeva narediti žur. Ker je predstavitev potekala v dopoldanskem času, sva se dogovorili, da se v službi opravičiva, češ da greva na daljšo malico in da se dobiva v centru. Dogodek je namreč potekal v svojevrstnem prostoru Edvardu (klik) na Igriški. Po nekaj minutnem lovljenju druga druge na nekaj kvadratnih metrih sva se končno našli in ugotovili, da sva prezgodnji. Ko sva nabrali dovolj poguma, sva našli (napačen) vhod in se nekako prebili do razstavnega prostora. Ko gre za vzpostavitev prvega stika sva obe malenkost "nerodni". Sploh, ker nihče ne ve, kako izgledava v živo, haha. Ponavadi slišiva glasen "Oooooooooo to sta vidve" šele, ko rečeva: "Živijo, Alina in Mici".

Najino pozornost so najprej pritegnili pisani Kånken nahrbtniki, ki so bili razstavljeni na steni. Med njimi so bili tudi štirije pisani nahrbtniki iz nove omejene kolekcije Kanken Art, ki so prava paša za oči. Ustvarila sta jih švedska umetnika Cecilia Heikkilä in Erik Olovsson. Cecilia je navdih za svoja dva nahrbtnika poiskala v nordijski naravi in v bogatem živalskem svetu, Erik pa je upodobil gore in spreminjajočo švedsko pokrajino. 
​
Potem pa se je začelo. Za uvod smo spoznali zgodovino znamke Fjällräven in njeno filozofijo. Zavedajo se, kakšen vpliv ima proizvodnja oblačil in opreme na okolje, zato se trudijo, da bi bil njihov "okoljski odtis" čim manjši. Njihovi izdelki so funkcionalni, trajni in brezčasni. Pri materialu je njihov glavni adut G-1000, ki ga uporabljajo tako pri izdelovanju nahrbtnikov, kot tudi jaken in hlač. Gre za mešanico poliestra in bombaža, ki z dodatkom grenlandskega voska uspešno kljubuje vsem vremenskim pogojem. Pri izdelavi G-1000 vedno bolj uporabljajo recikliran poliester in organski bombaž. Sledila je predstavitev novih kosov oblačil in opreme. Od tistih za prosti čas in pohajkovanje po mestu do pohodniških in gorniških oblačil. Po koncu predstavitve nas je pričakala slastna pogostitev (ja, jemo pa radi, haha) in ob klepetanju z drugimi udeleženci dogodka je kmalu napočil čas za odhod nazaj v službo. Ker pa se na tako pot ni priporočljivo odpraviti nepripravljen, sva se spotoma ustavili še na Slonovi stojnici in se založili s krofi, haha.

Do naslednjič! Mici

​Verjetno se je vsak od vas že kdaj srečal z bolečino v hrbtu. Čeprav je občasno obiskala tudi mene, sem živela v prepričanju, da me pred kakšnimi resnimi težavami varuje dejstvo, da se, kljub temu da v službi presedim po 8 ali več ur na dan, kar precej gibljem. Da moje prepričanje nima nobene prave osnove, mi je postalo jasno, ko me je pred nekaj meseci, po domače rečeno, prav pošteno "usekalo v križu". Bolečina se je pojavila v levem ledvenem delu. Nekaj časa sem se prepričevala, da bo minila sama od sebe. Doma in v službi so bili vsi že pošteno siti mojega jamranja, pa tudi sama sem končno dojela, da se zadeva sama od sebe ne bo izboljšala in da moram nekaj storiti. Bolečina je bila na eni točki tako huda, da nisem mogla normalno vstati iz postelje ali stola, kaj šele, da bi lahko presedela 8 ur v službi. 

Na pomoč so mi priskočili v kineziološkem vadbenem centru KinVital. Najprej sva z Luko, kineziologom in idejnim vodjem centra, skozi pogovor in praktično izvedbo poskušala ugotoviti, v katerih položajih in ob katerih gibih se pojavi bolečina. Hitro sva ugotovila, da obstaja velika verjetnost, da je glavni krivec sedenje v službi. Izjemno vzpodbudno je bilo to, da od Luke nisem dobila samo klišejskega nasveta "ja manj moraš sedeti", ampak sva dejansko izhajala iz tega, da je moja trenutna realnost žal taka, da večino delovnega časa presedim in da je temu potrebno ustrezno prilagoditi moj potek rehabilitacije ter seveda tudi moje delovno okolje. Luka je glede na moj opis pisarniškega stola, na katerem sedim, ocenil, da ta po vsej verjetnosti ne nudi zadostne opore hrbtenici. Tako sem dobila tudi prvo domačo nalogo: zamenjati pisarniški stol in si priskrbeti blazino, ki bo nudila dodatno oporo hrbtu. 

Nato sva se lotila iskanja t.i. razbremenilnih položajev za hrbet. Posplošeno povedano, so to položaji, h katerim se lahko zatečem, kadar začutim, da se bolečina stopnjuje. Namenjeni so torej sprostitvi napetosti v mišicah. Poleg tega mi je Luka pokazal še, kako naj pravilno vstanem iz sedečega ali ležečega položaja, da ne bi s sunkovitimi gibi še dodatno poslabšala zadeve. 

Ko sva našla nekaj razbremenilnih položajev, ki jih lahko izvajam tako doma, kot tudi v službi, mi je Luka pokazal še vaje za trup, ki jih je priporočljivo izvajati na dnevni ravni. Vaje niso pretirano zahtevne, poudarek je na njihovi pravilni izvedbi, saj bi vsako napačno izvajanje lahko še dodatno poslabšalo stanje. Med vajami je nujno izvajanje razbremenilnega položaja. Če citiram Luka: "Samo izvajanje vaj, brez zmanjšanja obremenitve na hrbtenico je nekako tako, kot da bi ves čas udarjal z glavo v steno in potem samo hladil buško, še vedno pa bi udarjal v steno in se spraševal zakaj ni nič boljše."   

Ko beseda nanese na bolečino v hrbtu najbolj pogosto slišimo ravno "vaje je treba delat". Pa to ni čisto res. Zdravje je eno samo, zato v primeru karkšnih koli bolečin oziroma težav pravočasno ukrepajte in poiščite strokovno pomoč.

Moj hrbet je zaenkrat super, bolečine so izginile. V službi sem zamenjala pisarniški stol, bolj sem postala pozorna tudi na pravilno sedenje in izvajanje vaj ter razbremenilnih položajev. Enkrat tedensko bom obiskovala tudi vadbo v KinVitalu, kjer bom pod strokovnim nadzorom izvajala meni prilagojene vaje. 

Več o centru KinVital si lahko preberete na njihovi spletni strani www.kinvital.si ali na Instagramu @kin_vital. Sprejeli vas bodo z dobro voljo in pripravljeni priskočiti na pomoč. 

Do naslednjič!
​Mici