Prvo (dopustniško) polovico februarja sem preživela v pancarjih, zato je bila v nadaljevanju meseca sprememba več kot nujna. Nazaj h koreninam torej - v gojzarje! Snežne in vremenske razmere za nas "vikend bojevnike" so bile preostanek februarja vseeno bolj naklonjene pancarjem. Veliko oblakov, veliko snega in bolj malo sonca. Pa nič zato. vseeno se je nabralo nekaj lepih dogodivščin. Prva podopustniška dogodivščina se je zgodila že takoj naslednji vikend. Vremenska napoved za vikend ni kaj dosti obetala; nekaj možnosti za sonce je ponujala le sobota. Kljub slabi napovedi sem uspela prepričati mojega kirgiškega sopotnika Gregorja, da bo sobota idealna za opazovanje sončnega vzhoda v hribih. Ker tudi sama sebi nisem verjela, sem predlagala, da greva - kam le? Na Viševnik. Hoja na 2050 metrov visok vrh je zanemarljiva in tako ne bo prevelikega razočaranja, če z vzhodom ne bo nič. Z Rudnega polja sva štartala še v trdi temi. Med počasnim vzpenjanjem po smučišču in ponavljanjem "za kaj je že tega treba", sva se občasno ozirala v nebo. Nikjer nobenih zvezd. Ko se je začelo daniti, nama je bilo hitro jasno, da nebo zakriva debel pokrov oblakov. Tempo je bil vremenu primeren - zaspan. Ko sva se že bližala vršnemu delu pa naju je kar naenkrat obsijala neverjetna svetloba. Ker je bilo na vzhodu jasno, je sonce pokukalo izpod oblaka in pričaralo res neverjetne prizore. Za tem se je celo delno razjasnilo, a veselje ni trajalo dolgo časa. Na vrhu Viševnika naju je pričakala megla, zato sva hitro pobegnila nazaj na Rudno polje. Šele ob sestopu sva srečala tudi prve so-obiskovalce Viševnika tega dne. In ni jih bilo malo. Z Gregorjem sva skupaj pohajkovala tudi na zadnji februarski vikend. Tokrat je bila vremenska situacija ravno obratna - oblačna sobota in delno jasna nedelja. Zato sva jo v soboto mahnila na Roblek (za kondicijo) v nedeljo pa na Jerebikovec, ki ga Gregor še ni obiskal. Na koncu vikenda se je izkazalo, da sva dejansko opravila kar tri vzpone. V nedeljo sva se na Jerebikovec namreč povzpela (skoraj) dvakrat. Prvi poskus se je končal približno 200 višinskih metrov pod vrhom, na koncu strme grape. Da sva tam pristala, je bila kriva predvsem najina naivnost, saj sva sledila fantu, ki sva ga srečala na začetku označene poti in ki je dajal vtis, da pozna "zimsko varianto" oziroma bližnjico do vrha. Ko je bilo po neskončnem gaženju jasno, da "poti" do vrha, ki bi jo zmogli, ni, sva se z Gregorjem obrnila in pridričala nazaj do začetka označene poti. Kaj pa sedaj? Časa je bilo še dovolj in gorenjska trma v meni je brez pomisleka vzkliknila: "Greva še enkrat do vrha!" In sva šla. Tokrat po označeni poti. Noge so že pošteno pekle in sapa je bila težka, a niti enkrat nisva pomislila, da bi odnehala. Na vrhu sta naju pričakala čudovit razgled na dolino Krme in mrzel veter. Po kratkem fotografiranju, sva se hitro odpravila nazaj proti Mojstrani in na več kot zasluženo kosilo. Ta dan sva zabeležila več kot 1600 višinskim metrov vzpona. Do naslednjič!
0 Comments
|
Categories |