Jemo pa radi, ane? Že tako odlična hrana postane še bolj okusna, kadar je vanjo vključen še ščepec dobrodelnosti. Krovna mreža slovenskih nevladnih organizacij ali na kratko CNVOS, ki združuje več kot 1200 različnih zvez in posameznih društev, zavodov in ustanov, letos organizira prav poseben dogodek, imenovan Ta dobra večerja. Ta dobra večerja ne bo samo ena, ampak jih bo kar osem, skuhale in pojedla pa se bodo na isti dan in ob isti uri, in sicer v sredo 29. maja ob 19.00. Takrat bo osem ljubljanskih restavracij (Angel, Evergreen, Kavarna Tiskarna, Libanonske meze in drugi užitki, Majmun, Park Žibert, Strelec in Taman Organic) svoje obiskovalce razvajalo z dobrodelnimi meniji, od katerih bodo polovico zneska namenile osmim nevladnim organizacijam in njihovim projektom (Planinska zveza Slovenije, Tačke Pomagačke, Zveza Sožitje, Terra VeraZveza Prijateljev Mladine Slovenije, Zavod Vozim, Ekologi brez meja, Petka za nasmeh). Vsaka izmed restavracij bo podprla eno izmed nevladnih organizacij in njen projekt. Na povabilo CNVOS sva z Acotom imela priložnost preizkusiti dobrodelna menija restavracije Angel, ki bo del izkupička namenila Planinski zvezi Slovenije za obnovo planinskih poti. Planinska zveza Slovenije skupaj s 289 planinskimi društvi namreč skrbi za mrežo 2.002 planinskih poti, v skupni dolžini 10.064 kilometrov, ki jih je potrebno redno obnavljati. Restavracija Angel se nahaja v Mercator centru Šiška in kljub temu, da je del nakupovalnega središča, ne pušča takega vtisa. Ponuja namreč miren in prijeten ambient, in kar je najpomembnejše, izvrstno hrano. V sklopu Ta dobre večerje bosta na voljo dva menija, mesni in ribji. Menija bosta sestavljena iz predjedi, glavne jedi, sladice in pijače, cena enega menija pa bo 22 EUR. Na najini testni večerji si je Aco privoščil mesni meni, jaz pa ribjega in oba sva bila nad izbiro navdušena. Piko na i je dodala sladica, ki je skupna obema menijema - angelska panna cotta z jagodno kremo, svežimi malinami in borovnicami. Njam! Podrobne opise obeh menijev (skupaj z navedbo alergenov) si lahko preberete na tej povezavi (klik), kjer lahko opravite tudi rezervacijo. Ta je namreč za udeležbo na dogodku obvezna. Menije preostalih restavracij in opise projektov nevladnih organizacij, ki jih bo Ta dobra večerja podprla, najdete na tej povezavi (klik). Spodaj prilagam še nekaj fotk z najine testne večerje, ki jih je posnela Nada Mihajlović (CNVOS). Pa dober tek!
0 Comments
Kdo ne pozna ikoničnega Kånken nahrbtnika znamke Fjällräven? Polarna lisička (Fjällräven namreč v švedščini pomeni prav to) se je rodila na Švedskem leta 1960. Prvi izdelek je bil nahrbtnik, ki so se mu kasneje pridružili še drugi izdelki. Danes Fjällräven ponuja moška in ženska oblačila in dodatke ter seveda nahrbtnike, šotore in spalne vreče. Znamka je prisotna že v več kot 30 državah po svetu. Pred kratkim sem prejela povabilo na predstavitev znamke in njihove nove kolekcije. Fjällräven (klik) je skupaj z znamkama Hanwag (klik) in Primus (klik) del skupine Fenix Outdoor AB, zato smo na dogodku imeli priložnost videti tudi nekatere nove izdelke obeh omenjenih znamk. Na predstavitev je bila povabljena tudi Alina (klik) in kot je za naju običajno, si iz vsakega srečanja vedno uspeva narediti žur. Ker je predstavitev potekala v dopoldanskem času, sva se dogovorili, da se v službi opravičiva, češ da greva na daljšo malico in da se dobiva v centru. Dogodek je namreč potekal v svojevrstnem prostoru Edvardu (klik) na Igriški. Po nekaj minutnem lovljenju druga druge na nekaj kvadratnih metrih sva se končno našli in ugotovili, da sva prezgodnji. Ko sva nabrali dovolj poguma, sva našli (napačen) vhod in se nekako prebili do razstavnega prostora. Ko gre za vzpostavitev prvega stika sva obe malenkost "nerodni". Sploh, ker nihče ne ve, kako izgledava v živo, haha. Ponavadi slišiva glasen "Oooooooooo to sta vidve" šele, ko rečeva: "Živijo, Alina in Mici". Najino pozornost so najprej pritegnili pisani Kånken nahrbtniki, ki so bili razstavljeni na steni. Med njimi so bili tudi štirije pisani nahrbtniki iz nove omejene kolekcije Kanken Art, ki so prava paša za oči. Ustvarila sta jih švedska umetnika Cecilia Heikkilä in Erik Olovsson. Cecilia je navdih za svoja dva nahrbtnika poiskala v nordijski naravi in v bogatem živalskem svetu, Erik pa je upodobil gore in spreminjajočo švedsko pokrajino. Potem pa se je začelo. Za uvod smo spoznali zgodovino znamke Fjällräven in njeno filozofijo. Zavedajo se, kakšen vpliv ima proizvodnja oblačil in opreme na okolje, zato se trudijo, da bi bil njihov "okoljski odtis" čim manjši. Njihovi izdelki so funkcionalni, trajni in brezčasni. Pri materialu je njihov glavni adut G-1000, ki ga uporabljajo tako pri izdelovanju nahrbtnikov, kot tudi jaken in hlač. Gre za mešanico poliestra in bombaža, ki z dodatkom grenlandskega voska uspešno kljubuje vsem vremenskim pogojem. Pri izdelavi G-1000 vedno bolj uporabljajo recikliran poliester in organski bombaž. Sledila je predstavitev novih kosov oblačil in opreme. Od tistih za prosti čas in pohajkovanje po mestu do pohodniških in gorniških oblačil. Po koncu predstavitve nas je pričakala slastna pogostitev (ja, jemo pa radi, haha) in ob klepetanju z drugimi udeleženci dogodka je kmalu napočil čas za odhod nazaj v službo. Ker pa se na tako pot ni priporočljivo odpraviti nepripravljen, sva se spotoma ustavili še na Slonovi stojnici in se založili s krofi, haha. Do naslednjič! Mici V ponedeljek 17. septembra se je v Cityparku v Ljubljani odprla prva adidas TERREX POP UP trgovina v Sloveniji. Tako bomo en mesec na enem mestu končno imeli na voljo največjo izbiro adidas TERREX oblačil in obutve. Vabilu na otvoritev sem se z veseljem odzvala. V ta namen smo s preostalimi adidas TERREX outdoor navdušenci posneli video posnetke, v katerih smo predstavili svoje največje "outdoor podvige" in najljubše adidas TERREX kose ter tako poskrbeli za uvodno dejanje otvoritve. Kot svoj največji "podvig" sem izpostavila kar svojo prvo udeležbo na 15 kilometrskem trail teku na Soča Outdoor festivalu leta 2016. Zame je vsak obisk gora svojevrstno doživetje, in ne podvig, udeležba na tekaškem tekmovanju pa se od običajne hoje v hribe razlikuje v tem, da se je nanj treba vsaj malo pripraviti in med tekom tudi malo potisniti svoje meje mogočega. Pri izbiri najljubšega adidas TERREX kosa sem izpostavila Agravic GTX superge. Gre za vsestranske superge, ki so lahke, a vseeno dovolj robustne in ojačane tudi za visokogorje, njihova odlika pa je prav gotovo podplat Continental z izjemnim oprijemom. Poleg Agravic GTX superg moram omeniti še Agravic Alpha Hooded jakno, ki jo zelo rada uporabljam, kadar si želim malo hitrejšega gibanja v hribih, brez nepotrebne teže. Gre za ultra lahko večnamensko jakno s kapuco, ki se zloži v lasten žep in nudi odlično zaščito pred vetrom, prav tako pa poskrbi za toploto, saj je sprednji del izoliran s tanko plastjo Polartec Alpha materiala. Na koncu smo se z Alenko, Maticem in Luko strinjali, da so adidas TERREX izdelki primerni prav za vsakogar, ki rad zaide v naravo in hribe. Luka pa je izpostavil še en vidik, in sicer ta, da je adidas TERREX vse bolj okoljsko ozaveščen in se pri izdelavi oblačil in obutve v vedno večjem obsegu poslužuje recikliranih materialov in okolju prijaznejših postopkov izdelave. Kako smo se še zabavali na otvoritvi (in kaj smo jedli, haha) pa si lahko ogledate na spodnjih fotografijah. Vse spodnje fotografije so nastale s strani adidas TERREX-a. Naj za konec omenim še to, da se POP UP trgovina v CItyparku v Ljubljani nahaja v bližini trgovine Tomas Sport, odprta pa bo do 15. oktobra. Prvi vikend julija je bil (sedaj bi se lahko reklo že) tradicionalno namenjen obisku Posočja, natančneje Tolmina, kjer se ob sotočju rek Tolminke in Soče v tem času odvija Soča Outdoor Festival. Na povabilo agencije Propriar in Adidas-a sem se tako kot lansko leto, tudi letos udeležila 15 kilometrske preizkušnje imenovane "Adidas trail run". Po dolgem delovnem tednu se v petek popoldne z Acotom odpraviva v Tolmin. Nalivi na poti in delo na cesti nama ne pokvarijo vzdušja. Oba naskrivaj upava, da bo tudi sobota postregla z oblaki (in padavinami). Nihče od naju namreč ni ravno pristaš visokih poletnih temperatur. Dež se zavleče do petka ponoči, v soboto zjutraj pa je bilo že suho, vendar še precej oblačno in prijetno hladno. Slaba stran nočnega dežja je bila ta, da bo proga verjetno precej spolzka, skrb vzbujajoč pa je bil predvsem pogled na cilj – če se želiš izogniti dodatnim metrom pred ciljem, moraš namreč prečkati reko Tolminko, ki je bila letos videti zelo globoka in deroča. Zjutraj opravim priprave malo "po svoje", kar se mi je kasneje med tekom še kako maščevalo. Spijem jutranjo ekscesno dozo turške kave in pojem dve banani z arašidovim maslom. Na preostalo tekočino seveda pozabim. Glede na pričakovano razmočeno podlago se odločim, da ne bom tekla v novih Adidas-ovih Terrex Agravic Speed, ampak v modelu Adidas Terrex Agravic GTX. Slednji so se odlično obnesli že prejšnje leto. Štart teka je bil ob 9.00. Na štartu sem se "zaletela" v svojo sosedo z Blejske Dobrave, Marušo Ferk. Ker se običajno srečava enkrat do dvakrat na leto (na SOF in na Krvavcu, haha), se seveda zaklepetava. Spet pozabim na tekočino. Na štartu začnem bolj v ozadju, kar se, poleg premalo zaužite tekočine izkaže za drugo napako, saj sem morala čakati v »prometnih zamaških«, ki so se naredili na ožjih delih proge. Prehitevanje mi tako že na samem začetku vzame kar precej moči in vrže iz ritma. Kljub večernemu dežju je ozračje soparno, kar mi dodatno otežuje tek. Pred začetkom vzpona na Tolminski grad, ki mi je bolj pisan na kožo kot ravninski deli, se mi v glavi že poraja misel o predčasnem koncu. Živčno gledam na uro in se prepričujem, da nima smisla odnehati, da bo na vrhu bolje in da bom našla ritem. Vsak korak proti Tolminskemu gradu je prava muka. Na vrhu presenečeno ugotovim, da letos ni postaje s pijačo, ki bi mi prišla še kako prav. Tek z vrha mi je v užitek in pridobim nekaj časa in mest. Potem pa spet ravnina in močna sončna svetloba. Ponovno hočem odnehati, čas na uri je po občutku slab, precej slabši kot lansko leto. Pa se vseeno ponovno zberem in prepričam, da ne smem kar odnehati, ko ne gre vse lahko in po pričakovanjih. Kmalu pride na vrsto del po tolminskih koritih, ki je moj najljubši del trase. Tam, zahvaljujoč vodi in mrzlemu zraku, prvič malo lažje zadiham. Potem gre za odtenek lažje in zadnji kilometri se hitro nabirajo. Malo pred ciljem presenečeno ugotovim, da je moj čas približno tak kot lani. Slišim ljudi na cilju in kmalu zagledam Acota, ki kljub temu, da je sam že odtekel 15 kilometrov z mano odteče še zadnje metre in kar je najpomembnejše - pomaga mi čez zadnjo oviro - deročo Tolminko. Na cilju se seveda prav po "babje" zjokam od sreče, da je vsega konec. Čas 1:42:27 je bil sicer za približno minuto slabši od lanskega. Morda so me malo zdelala prevelika pričakovanja po lanskem uspešnem nastopu in želja po premiku lastne meje. Ne glede na vse, pa je bil občutek po premaganem izzivu izjemen. Možnost za izboljšanje časa pa bo na voljo spet prihodnje leto. Preostanek vikenda je bil namenjen (aktivnemu) počitku in uživanju v lepotah Posočja, ki jih resnično ni malo. Tako sva si z Acotom v soboto še enkrat v miru ogledala Tolminska korita in občudovala sončni zahod na Kolovratu (asfaltirana cesta skoraj do vrha je prišla še kako prav, haha), v nedeljo pa je bil poleg uživanja (beri: ležanja) na Sotočju na vrsti še ogled čudovite vasice Drežnica, slapa Kozjak (definitivno ne zasluži heštega #AnkerAnbenga) in pa dolga, vendar lepa pot preko Petrovega Brda, Železnikov in Škofje Loke proti Ljubljani. Nekaj utrinkov aktivnega počivanja najdete v fotografijah. Se udeležujete kakšnih tekaških tekmovanj? Mogoče celo gorsko-tekaških? Katere so vaše najljubše tekme? Za kakršnekoli namige se priporočam v komentarjih. Stala sem že na 1000 pa na 2000, tudi na 3000 in celo na 5000 metrih nadmorske višine, nikoli pa nisem bila na kakšnem 4000 metrov visokem vrhu. Prejšnji teden se mi je ponudila priložnost, da v enem vikendu stopim kar na dva! Z Acotom sva se pridružila Alpskemu društvu Stratus s Silvotom na čelu na izletu v Švico. Cilj sta bila Breithorn (4164 metrov) in Alallinhorn (4027 metrov). Tako se v petek po službi odpravimo na neskončno pot preko italijanske ravnine proti Centralnim Alpam. Po več kot 8ih urah vožnje in nekaj urnim postankom za kvazi spanje, v soboto zjutraj prispemo v Tasch, od koder se z vlakom odpeljemo do Zermatt-a, ki je izhodišče prve ture - Breithorn-a. Prvih 2200 višinskih metrov opravimo ekspresno in brez pretiranega naprezanja (beri: z gondolo). Na zgornji postaji gondole, ki nas pripelje na Mali Matterhorn na višini 3800 metrov, se oborožimo z zimsko opremo in navežemo v ledeniške naveze ter se spopademo še z zadnjim delom vzpona. Naša vodnika Silvo in Miranda se vzpona lotita kar na smučeh. Od Malega Matterhorn-a do vrha Breithorn-a je sicer le dobrih 300 "višincev", kar pa zaradi velike nadmorske višine le ni tako zelo malo. Nebo je bilo brez oblačka in ob neverjetnih razgledih, ob katerih človek pozabi na neprespanost in občutno pomanjkanje kisika, smo se v dobrih dveh urah in pol privlekli na vrh 4164 metrov visokega Breithorn-a. Na vrhu smo si vzeli kar precej časa za uživanje v razgledu, ki zajema praktično vse najvišje vrhove Alp. Najbolj izstopata pogorje Monte Rose na jugovzhodu in Matterhorn na severozahodu. Kar s težavo se spravimo spet na pot proti gondoli in nazaj v Zermatt. Največ težav mi je predstavljala hoja v navezi - s "štriki" se res ne znajdem najbolje. V Zermatt-u sledi še nekaj obveznega fotografiranja značilnih prizorov z Matterhornom v ozadju, nato pa se preko Tascha odpravimo proti kampu, ki se nahaja v kraju Saas Almagel, malo pod smučarskim središčem Saas Fee, ki je izhodišče naše nedeljske ture - Allainhorn-a. Silvo nas v kempu na kratko pouči še o ledeniški tehniki, nato pa nas hitro premaga utrujenost in poskrijemo se v svoje šotore. V nedeljo se najprej z avtobusom zapeljemo do Saas Feeja, od koder nas dve gondoli in podzemna železnica pripeljejo do zgornje postaje Mittelalallin na višini dobrih 3500 metrov. Vreme je ponovno že na meji dobrega okusa, bilo pa je tudi občutno topleje kot v soboto. Pravzaprav je bilo vroče. Prevroče. Čuti se, da smo že bolje aklimatizirani kot prvi dan, ter tudi bolj naspani, tako da kar poletimo preko prvega dela poti, ki poteka čez smučišče. Za tem se navežemo v ledeniške naveze in kmalu dosežemo točko, kjer pot preči večjo ledeniško razpoko. Tukaj pa se naša pot proti vrhu Alallinhorn-a nepričakovano tudi konča. (Na srečo) namreč ugotovimo, da je snežni most, kjer poteka edina pot čez razpoko, v zelo slabem stanju, in po tehtnem premisleku ocenimo, da bi bilo ob tako visokih temperaturah prečkanje preveč tvegano. Dejstvo, da vrha ne bomo osvojili, nam ne pokvari razpoloženja. Miranda in Silvo "za tolažbo" pripravita tudi demonstracijo reševanja iz ledeniške razpoke. Za tečajem se odpravimo nazaj proti zgornji postaji zobate železnice, kjer si privočimo še pivo v vrteči panoramski restavraciji, nato pa sledi le še povratek v dolino in najbolj mučno opravilo celotnega vikenda - pot domov. Na obeh turah sem prvič preizkusila svoje nove La Sportiva Trango Tower pohodne čevlje - nov model čevljev, katerega odlika sta zlasti vsestranskost - je nepremočljiv in ima nastavek za polavtomatske dereze - hkrati pa je zelo lahek in sodobno oblikovan. Idealen za hitre vzpone in za mešane razmere. Hvala vsem udeležencem ture za nepozabno doživetje in prijetno družbo, predvsem pa Mirandi in Silvotu za odlično vodenje. Posebna zahvala pa gre tudi Alenki, ki nama je posodila šotor. Do naslednjič! |
Categories |