S strani La Sportive sem že pred nekaj meseci dobila povabilo na njihov dogodek, imenovan La Sportiva Media Day, ki je bil napovedan za vikend od 6. do 8. julija. Dogodek se bo odvijal v njihovi domači dolini Val di Fiemme v Dolomitih, namenjen pa je blogerjem, instagramerjem in novinarjem, ki tako ali drugače sodelujemo s podjetjem, in sicer z osnovnim namenom, da izvemo več o filozofiji in zgodovini znamke, da spoznamo novosti za prihajajočo sezono ter da v praksi preizkusimo aktualne gorsko-tekaške modele čevljev. Letos je namreč za La Sportivo prav posebno leto, saj praznujejo svojo 90. obletnico obstoja. Poleg tega smo dobili tudi priložnost, da se (po želji) udeležimo gorsko-tekaške (t.i. Sky Race) tekme Stava Mountain Race, katere glavni sponzor je prav La Sportiva.

Nad povabilom sem bila navdušena, zato sem si v službi nemudoma najavila dan dopusta in "prijazno" namignila, da v primeru kakršnih koli komplikacij v zvezi s prostim dnem, dam odpoved, haha. Težav v službi ni bilo, je pa za manjši pretres dan pred odhodom poskrbel Aco (Aco je bil prav tako povabljen na dogodek kot "član ekipe"), ki si je med popoldanskim plezanjem izpahnil ramo. Kljub moji paranoji in kompliciranju (ja, včasih sem res dežurni paničar), sva se v petek zgodaj zjutraj odpravila proti italjanskemu Teseru, kjer nam je La Sportiva rezervirala bivanje v hotelu Al Cervo. Vožnja je hitro minila (kot je to običaj, kadar greva v Italijo, je bil obvezen postanek v najbolj "lokalnem" kafiču ob cesti, haha) in okoli 12. ure sva bila že v prisrčnem hotelu v središču mesta. Namestili so naju v čudovito sobo s kopalnico, ki je bila večja od najinega najemniškega domovanja (haha), v sobi pa so naju pričakale tudi majhne pozornosti La Sportive in QC Term Dolomiti, kamor smo bili namenjeni na termalno razvajanje po testu gorsko-tekaških čevljev v soboto.

Časa za počitek v hotelski sobi ni bilo prav dosti, saj smo bili že ob 14. uri dogovorjeni, da se dobimo pred La Sportivino stavbo, kjer bomo imeli ogled proizvodnje čevljev in izvedeli kakšno obutev in oblačila so pripravili za prihajajočo sezono.

V proizvodnji smo se zadržali skoraj dve uri. Vsi pohodni čevlji in plezalke so še vedno narejeni pri njih v tovarni v Val di Fiemme-ju, medtem ko so gorsko-tekaški čevlji (po enakih proizvodnih standardih, kot jih imajo v tovarni v Italiji) narejeni v Aziji. Pred kratkim pa je luč ugledal tudi prvi model gorsko-tekaških čevljev Unika, ki je v celoti izdelan v Evropi. Proizvodnja poteka neprekinjeno. Vsi modeli niso proizvedeni hkrati, ampak v določenem obdobju (nekaj dni) izdelujejo samo dva ali tri modele čevljev. Prav zanimivo je bilo opazovati, kako na koncu košček materiala, ki laiku izgleda kot odpadni kos, sestavi celoto. Po ogledu proizvodnje smo se odpravili v njihov Show room, kjer je bila razstavljena prihajajoča kolekcija in kjer smo izvedeli nekaj podrobnosti o prihajajočih novostih. Pri predstavitvi se nam je pridružil legendarni Johnatan Wyatt, šestkratni svetovni prvak v gorskih tekih, ki sedaj pomaga pri razvoju in testiranju La Sportivine obutve. Tisti, ki bolj podrobno spremljate gorski tek, verjetno veste, da Jonhatan s časom 1 ura 15 minut in 11 sekund, ki ga je dosegel leta 2006, še vedno drži rekord gorskega teka na naš Grintovec. Po koncu predstavitve smo imeli še čas za obisk njihovega Factory store-a, nato pa smo se hitro odpravili nazaj v hotel, kjer smo se lahko za kratek čas odpočili, preden smo se skupaj odpravili na (zares slastno pethodno) večerjo v restavracijo Antico Mas Del Medico.

Photo: Matteo Pavana

Photo: Matteo Pavana

V soboto je bil na sporedu test gorsko-tekaških čevljev. Že ob 8.30 smo se zbrali na glavnem trgu Tesera in se skupaj odpravili proti 20 kilometrov oddaljenim termam QC Terme Dolomiti, kjer nas je pobral mini bus in odpeljal po gorski cesti do kraja Val san Nicolo. Po prihodu na izhodišče smo bili priča pravemu "pop-up shop-u" La Sportivine obutve. Vsak si je lahko izbral čevlje, ki jo je želel preizkusiti. Moja prva izbira je bil nov model Unika, ki je na tržišče prišel le nekaj dni po našem dogodku. V izbranih modelih smo pretekli nekaj kilometrov in naredili lep krog pod čudovitimi Dolomiti ter se vrnili na izhodišče, kjer smo čevlje lahko zamenjali in o njih podali povratno informacijo La Sportivinim razvijalcem opreme. Tako sem preizkusila še modele Akasha, Lycan (kot darilo je vsak dobil svoj par v darilni vrečki) in Mutant. Zlasti slednji so pritegnili mojo pozornost, saj so precej podobni mojemu najljubšemu modelu Bushido, samo podplat je malenkost bolj robusten. Po nekaj urah tekanja naokoli, smo se odpravili nazaj proti termam QC Dolomiti, kjer nas je najprej čakalo kosilo, nato pa neomejeno termalno razvajanje v različnih bazenih in savnah ter na koncu še večerja. Tako smo bili "spočiti" za nedeljsko tekmo Stava Mountain Race.

Brez sramu lahko rečem, da za skoraj 25 kilometrov in 1700 višinskih metrov v življenju nikoli ne bom dovolj spočita, da na taki preizkušnji ne bi vsaj malo trpela, haha. Vseeno pa se s tekmo nisem pretirano obremenjevala. Še največ skrbi mi je povzročil Aco, ki je (pričakovano) v svojem slogu pri zajtrku začel: "Bom šel en svoj tempo, ne bom pretiraval." Ko sva v petek prispela na dogodek je celo kazalo, da zaradi izpahnjene rame na tekmi sploh ne bo štartal, v soboto zjutraj je govoril, da bo šel z mano moj tempo, zvečer pa mi je bilo že bolj kot ne jasno, da bo šel svoj tempo po svojih trenutnih zmožnostih (torej z opornico). Črne misli glede njegove rame sem dala na stran in poskušala čim bolj sproščeno pričakati štart, ki je bil na glavnem trgu Tesera. Še malo ogrevanja in potem je šlo zares. Že kmalu po začetnem ne preveč strmem cestnem delu, ki sem ga v celoti pretekla, smo se začeli vzpenjati v strm klanec. Odločila sem se, da bom na tekmo šla s palicami in na začetku mi ni bilo žal, saj sem navajena hoje z njimi in so mi v veliko pomoč pri vzponih. Višinci so se hitro nabirali in po prihodu na greben sem v daljavi že videla prvi višinski cilj. Ob bučni podpori mimoidočih in La Sportiva ekipe sem ga kmalu tudi dosegla. Mislila se si: "Ah, zdaj bo šlo pa samo še navzdol." Pa sem se pošteno zmotila. Sledilo je kar nekaj kilometrov rahlega spusta, ki sem jih pretekla v solidnem tempu, in nato še zadnji malo daljši klanec. Palice, ki so mi prej prišle še kako prav, so me počasi začele motiti. Želela sem si tudi, da ne bi imela nahrbtnika. Pred končnim spustom smo na srečo lahko organizatorjem oddali palice, da so nam jih pripeljali v dolino. Pričakovala sem, da bom lahko po klancu navzdol imela malo hitrejši tempo, a se je utrujenost v nogah že kar poznala in tudi sam teren ni bil najbolj prijazen ta tek navzdol. Ob kakšni preveč drzni potezi bi si hitro lahko zvila gleženj. Počasi sem postajala neučakana. Dokončno mi je postalo jasno, da moja športna ura ne kaže točnih podatkov glede pretečenih kilometrov, saj mi je pri tabli, ki je označevala 4 kilometre do cilja kazala, da sem pretekla šele 15 kilometrov. Najbolj pa sem se razveselila naslednje table, ki je označevala zadnje 3 kilometre. Samo še razdalja, ki jo pretečem od ljubljanskega stanovanja do bližnjega Koseškega bajerja. V mislih sem si poskušala vizualizirati pot in si zraven naglas govorila: "samo še malo, samo še malo". In prečkala sem ciljno črto! Čas 4 ure in 15 sekund se seveda ne more nikakor primerjati z najboljšimi časi na tekmi, a sem se na cilju vseeno počutila kot zmagovalka. Najbolj pomembno je bilo, da se med tekmo nisem poškodovala oziroma imela krčev in bolečin. Dogajanje na tekmi si lahko pogledate tudi v spodnjem video posnetku.

Naj za konec povem še nekaj zanimivosti o tekmi. Zmagovalec v moški konkurenci je do cilja potreboval 2 uri 6 minut in 11 sekund, najboljša izmed predstavnic nežnejšega spola pa 2 uri 32 minut in 49 sekund. Tekma je bila odlično organizirana: oznake na trasi so bile brezhibne, med tekmo je bilo na voljo 6 okrepčevalnic s hrano in pijačo, dobro je bilo poskrbljeno za oddajo palic in nahrbtnikov, ko ti med tekmo niso bili več potrebni. Svojevrstna je bila tudi darilna vrečka. V njej sicer ni bilo (kot je to na tekmah običajno) reklamne majice, se je pa v njej znašel kilogram testenin, kruhki, špeh in klobase ter verjeli ali ne - tudi pivo. Na tekmo se zagotovo še vrnem! Pa ne zaradi piva.

​La Sportiva hvala za nepozabno doživetje!

Letošnji Soča Outdoor Festival je bil zame že tretji po vrsti. Tako kot prejšnja leta, sem se tudi tokrat udeležila 15 kilometerskega adidas TERREX teka. In v čem se je razlikoval od prejšnjih let? Organizatorji so zabeležili rekordno število udeležencev, jaz pa sem v času pred tekmovanjem zabeležila nekaj več pretečenih kilometrov po ravnem in precej več ur preživetih v telovadnici. Sama pri sebi sem se namreč odločila, da spremenim oziroma izboljšam svoj način življenja, predvsem prehrano in svojo splošno psihofizično pripravljenost. Ampak o tem podrobneje kdaj drugič.

Tudi tokrat sva se z Acotom odpravila proti Tolminu že v petek po službi. Odpravila sva se kar dvakrat; pri postanku v Medvodah sem na (na srečo) ugotovila, da s seboj nimam osebne izkaznice, ki jo potrebujem za urejanje prenočišča, zato je bil potreben povratek nazaj do stanovanja v Ljubljani. Iz petka na soboto sva prenočila v prav posebnem Airbnb-ju Tiny House v Podljubinju, naselju zraven Tolmina, skozi katerega poteka tudi trasa teka. Čeprav je Tiny House po velikosti res majhna, ni prav nič majhna po dizajnu. Gre za kontejner, ki je predelan v edinstven bivalni prostor. Pohištvo v njem je ročno izdelano iz domačega lesa in funkcionalno razporejeno, skrbno izbrani dodatki pa poskrbijo še za tisto piko na i. Meni so v oči najbolj padli modro-zeleni krožniki in skodelice. Da je izkušnja z bivanjem popolna, pa poskrbi dejstvo, da sta lastnika Katrina in Laurence izjemno prijazna in ustrežljiva. Edina stvar, ki jo obžalujem je, da v njej nisva mogla ostati še kakšen dan dlje. Ker leži ob reki in je obdana z zelenjem, po vrhu pa premore še ogromno teraso, bi bila idealen kraj za malo daljši oddih.

Več o hiški si lahko preberete na njeni spletni strani: www.tinyhouseslovenia.com, spodaj pa prilagam še nekaj svojih fotk.

Zjutraj sva bila pokonci že okoli pol sedme ure. Najprej je bil na vrsti zajtrk za energijo, ki mu je sledila še velika skodelica kave. Brez nje pač ne gre. Ker nisem hotela ponoviti lanskoletne napake, sem ob kavi spila še zadostno količino vode, da sem bila dovolj hidrirana. Standardna procedura ogrevanja je bila tokrat obogatena še z dodatnimi "medijskimi obveznostmi". Z Jakom, ki se je edini iz adidas TERREX ekipe poleg mene udeležil tekme, smo bili namreč z uradnim fotografom adidas TERREX Anžetom Čoklom (le kdo ne pozna Anžeta) dogovorjeni, da naredimo nekaj fotografij in posnetkov ob najinih motivacijskih tablah. Plod "manekenskega udejstvovanja" je (med drugim) tudi promocijski video, ki si ga lahko ogledate spodaj.
​
(Pre)hitro je nastopil čas, da se postavimo na štart in začnemo s tekom. Zaradi velikega števila udeležencev so se organizatorji letos odločili, da bo štart v treh skupinah, ki bodo štartale v razmaku petih minut, pri čemer naj bi se najhitrejši tekači postavili v prvo skupino in tako dalje. Sama sem sprva nameravala štartati v drugi skupini, vendar me je nestrpnost in pa želja, da bom čim hitreje na cilju, premamila, da sem se postavila kar v prvo skupino. Ali je bila to dobra ali slaba odločitev težko rečem, verjetno bi bila gneča na ožjih odsekih proge prav v vsaki skupini. Sicer pa sem se med tekom počutila dobro. Poznalo se je, da sem v prejšnjih mesecih pretekla nekaj več kilometrov po ravnem, pa tudi v klanec je kar šlo. Krizo sem doživela nekje okoli 11. kilometra. Postala sem neučakana in vedno pogosteje sem pogledovala na uro. Iz miselnih zablod me je prebudil in mi vlil dodatno energijo klic: "Dejmo Mici!" Če to slučajno bereš: iz srca hvala Anja! Ko so se slišali glasovi iz cilja, sem vedela, da sem blizu in da me čaka (še najmanjši problem) prečkanje Tolminke. Letos je bila nizka in mirna, tako da sem jo prečkala brez težav (in pomoči Acota) in tik pred ciljem prehitela še nekaj sotekmovalcev. Potihem sem upala, da bo ura na koncu pokazala čas pod 1:40:00. Tega osebnega cilja nisem dosegla, odveč je bilo "samo" 14 sekund. Najbolj pomemben pa ni bil čas, ampak dejstvo, da sem se med tekom fizično res dobro počutila in da sem začutila, da psihofizično zmorem še veliko več. Na koncu sem dosegla skupno 30. mesto izmed 270 tekmovalk in bila 6. v svoji kategoriji. Ker nisem nikakršna profesionalka, je to zame lepa popotnica za naprej.