Kdo ne pozna legendarnih Tevic? Njihova zgodba se je začela leta 1984 v Grand Canyon-u in od takrat naprej so nepogrešljiv del opreme vseh svetovnih avanturistov, med zagrizenimi slovenskimi obiskovalci gora pa so ti priljubljeni sandali predvsem sinonim za določene vzhodnoevropske osvajalce naših najvišjih vrhov.  

Svoj prvi par Tevic sem dobila že v osnovni šoli (v kombinaciji s takrat zelo popularnimi NES hlačami sem si domišljala, da sem prva modna ikona na vasi, haha), danes pa sem ponosna lastnica, khm, kar nekaj parov Teva Original sandalov. 

Zelo me je razveselilo, ko so me pri Teva Slovenija vprašali, če bi želela preizkusiti še kakšen model. Po natančnem pregledu njihove spletne strani sem se odločila, da preizkusim model Terra Float Livia. Prepričal me je zlasti ergonomsko oblikovan podplat in drugačen preplet trakov, kot sem ga vajena pri Originals modelu. Sandale v prostem času veselo nosim že 14 dni in nad njimi sem popolnoma navdušena. So zelo lahki in udobni za hojo, hitro in preprosto se očistijo, trakovi me niso ožulili (niti pri prvem nošenju) in kar je za nas punce najbolj pomembno - izgledajo zelo kul. 

P.S. Kljub vsemu pa še vedno niso primerna obutev za osvajanje Triglava, haha. 

Dobra stran vročih poletnih mesecev je vsekakor daljši dan, kar omogoča krajše pohode v hribe tudi po službi. Slednji so mi ljubi, ker na poti oziroma na vrhu zelo redko koga srečaš - tudi sicer popularni vrhovi med tednom bolj kot ne samevajo. 

Prvi pogoj za izvedbo popoldanske ture je stabilno vreme. Tudi v primeru, da je vremenska napoved dobra, so popoldanske nevihte prej pravilo kot izjema. Zato pred načrtovanim odhodom vedno spremljam radarsko sliko padavin Agencije Republike Slovenije za okolje in pa spletne kamere v okolici cilja. Oblaki so sicer super, bežanje pred nevihto pa ni ravno ultimativna sprostitev po službi. 

Pri popoldanskih poslužbenih turah se rada držim načela "fast and light", torej hitrejše gibanje z manj tovora na hrbtu. Kljub temu v nahrbtniku nikoli ne manjka vetrovka, rezervna majica, tekočina, energijske tablice, rokavice, trak, čelna svetilka in majhna polnilna baterija za telefon. 

V zadnjem mesecu sva skupaj z Acotom naredila kar nekaj zelo lepih tur: z Ambroža pod Krvavcem na Zvoh in nazaj, z istega izhodišča na Vrh Korena pa nato čez greben Ježa na Zvoh in nazaj na izhodišče, večkrat sva se odpravila z Matizovca na Kofce gora in na Veliki vrh (štruklji na Kofcah so lahko enkratna večerja), enkrat pa sva si privoščila še malo daljšo vožnjo na Pokljuko in skočila na Viševnik.

Nekaj utrinkov z omenjenih popoldanskih tur... 

Pogled s Kofce gora proti Velikem vrhu. 

Čez greben Ježa proti Zvohu, pogled nazaj proti Vrhu Korena. 

Sonce zahaja za Triglavom. 

Viševnik in Mali Draški vrh. 

Sestop s Viševnika.

Planina Dolga njiva s Kalškim grebenom v ozadju. 

Proti Velikemu vrhu. 

Lov zadnjih sončnih žarkov. 

Pot pod noge!

Utrinek s Kofc. 

Greben Košute. 

Lahko noč. 

Prvi vikend julija je bil (sedaj bi se lahko reklo že) tradicionalno namenjen obisku Posočja, natančneje Tolmina, kjer se ob sotočju rek Tolminke in Soče v tem času odvija Soča Outdoor Festival. Na povabilo agencije Propriar in Adidas-a sem se tako kot lansko leto, tudi letos udeležila 15 kilometrske preizkušnje imenovane "Adidas trail run". 

Po dolgem delovnem tednu se v petek popoldne z Acotom odpraviva v Tolmin. Nalivi na poti in delo na cesti nama ne pokvarijo vzdušja. Oba naskrivaj upava, da bo tudi sobota postregla z oblaki (in padavinami). Nihče od naju namreč ni ravno pristaš visokih poletnih temperatur. 

Dež se zavleče do petka ponoči, v soboto zjutraj pa je bilo že suho, vendar še precej oblačno in prijetno hladno. Slaba stran nočnega dežja je bila ta, da bo proga verjetno precej spolzka, skrb vzbujajoč pa je bil predvsem pogled na cilj – če se želiš izogniti dodatnim metrom pred ciljem, moraš namreč prečkati reko Tolminko, ki je bila letos videti zelo globoka in deroča.

Zjutraj opravim priprave malo "po svoje", kar se mi je kasneje med tekom še kako maščevalo. Spijem jutranjo ekscesno dozo turške kave in pojem dve banani z arašidovim maslom. Na preostalo tekočino seveda pozabim. Glede na pričakovano razmočeno podlago se odločim, da ne bom tekla v novih Adidas-ovih Terrex Agravic Speed, ampak v modelu Adidas Terrex Agravic GTX. Slednji so se odlično obnesli že prejšnje leto. 

Štart teka je bil ob 9.00. Na štartu sem se "zaletela" v svojo sosedo z Blejske Dobrave, Marušo Ferk. Ker se običajno srečava enkrat do dvakrat na leto (na SOF in na Krvavcu, haha), se seveda zaklepetava. Spet pozabim na tekočino. Na štartu začnem bolj v ozadju, kar se, poleg premalo zaužite tekočine izkaže za drugo napako, saj sem morala čakati v »prometnih zamaških«, ki so se naredili na ožjih delih proge. Prehitevanje mi tako že na samem začetku vzame kar precej moči in vrže iz ritma. Kljub večernemu dežju je ozračje soparno, kar mi dodatno otežuje tek. Pred začetkom vzpona na Tolminski grad, ki mi je bolj pisan na kožo kot ravninski deli, se mi v glavi že poraja misel o predčasnem koncu. Živčno gledam na uro in se prepričujem, da nima smisla odnehati, da bo na vrhu bolje in da bom našla ritem. Vsak korak proti Tolminskemu gradu je prava muka. Na vrhu presenečeno ugotovim, da letos ni postaje s pijačo, ki bi mi prišla še kako prav. Tek z vrha mi je v užitek in pridobim nekaj časa in mest. Potem pa spet ravnina in močna sončna svetloba. Ponovno hočem odnehati, čas na uri je po občutku slab, precej slabši kot lansko leto. Pa se vseeno ponovno zberem in prepričam, da ne smem kar odnehati, ko ne gre vse lahko in po pričakovanjih. Kmalu pride na vrsto del po tolminskih koritih, ki je moj najljubši del trase. Tam, zahvaljujoč vodi in mrzlemu zraku, prvič malo lažje zadiham. Potem gre za odtenek lažje in zadnji kilometri se hitro nabirajo. Malo pred ciljem presenečeno ugotovim, da je moj čas približno tak kot lani. Slišim ljudi na cilju in kmalu zagledam Acota, ki kljub temu, da je sam že odtekel 15 kilometrov z mano odteče še zadnje metre in kar je najpomembnejše - pomaga mi čez zadnjo oviro - deročo Tolminko. Na cilju se seveda prav po "babje" zjokam od sreče, da je vsega konec. 

Čas 1:42:27 je bil sicer za približno minuto slabši od lanskega. Morda so me malo zdelala prevelika pričakovanja po lanskem uspešnem nastopu in želja po premiku lastne meje. Ne glede na vse, pa je bil občutek po premaganem izzivu izjemen. Možnost za izboljšanje časa pa bo na voljo spet prihodnje leto. 

Preostanek vikenda je bil namenjen (aktivnemu) počitku in uživanju v lepotah Posočja, ki jih resnično ni malo. Tako sva si z Acotom v soboto še enkrat v miru ogledala Tolminska korita in občudovala sončni zahod na Kolovratu (asfaltirana cesta skoraj do vrha je prišla še kako prav, haha), v nedeljo pa je bil poleg uživanja (beri: ležanja) na Sotočju na vrsti še ogled čudovite vasice Drežnica, slapa Kozjak (definitivno ne zasluži heštega #AnkerAnbenga) in pa dolga, vendar lepa pot preko Petrovega Brda, Železnikov in Škofje Loke proti Ljubljani. Nekaj utrinkov aktivnega počivanja najdete v fotografijah. 

Se udeležujete kakšnih tekaških tekmovanj? Mogoče celo gorsko-tekaških? Katere so vaše najljubše tekme? Za kakršnekoli namige se priporočam v komentarjih.