Ko je v sredini oktobra spet "zadišalo" po zaostrovanju ukrepov zaradi "ronce", sem pred vsemi možnimi vladnimi odloki zapakirala računalnik, prepoln interventne zakonodaje in nekaj najljubše športne opreme ter se za nedoločen čas preselila nazaj domov na Jesenice. Ker že cel čas delam od doma, je bilo to k sreči izvedljivo. Sprva je kazalo, da bomo omejeni samo na regije, nato pa so se nam v novembru zopet zgodile občine. Jeseniška občina sicer ni ravno med večjimi, vključe pa del Karavank in Pcakes na Blejski Dobravi, haha (kdor ne ve, o čem govorim, naj Pcakes hitro pogugla) in to je konec koncev vse, kar človek v teh časih potrebuje in za kar je lahko hvaležen. Tako sem, zahvaljujoč nenavadno lepemu novembrskemu vremenu, kar 5 zaporednih vikendov (in en dan dopusta) po dolgem in počez prehodila severno mejo jeseniške občine, ki sega od Hruškega vrha pa vse do Vajneža, ki je z 2104 metri najvišji vrh pogorja Belščice in s tem tudi občine. V občini se mu družbo dela še en vrh, ki presega mejo 2000 metrov, in sicer Mali vrh (2017 metrov). Največkrat sem se znašla kar na Golici. Enkrat sem se nanjo odpravila kar peš iz stanovanja, enkrat pa čez (sedaj že nekaj časa neobratujoče) smučišče Španov vrh. Najlepši prizor pa sva na Golici z Acotom doživela prav na zadnjo novembrsko nedeljo. Gosta in visoka oblačnost ni obetala, da bova na Golici pokukala ven iz nje. Kljub mrazu in vetru sva kar nekaj časa postopala na vrhu in končno za nekaj sekund zagledala modro nebo. To naju je prepričalo, da se splača še malo zmrzovati na vrhu. In res se je. Vrhnja plast oblakov se je razkadila in pod nama se je odprlo belo morje. Čez sedlo med Golico in Krvavko pa se je valil pravcati megleni slap. Ob teh nepozabnih prizorih lahko vsaj za nekaj časa pozabiš na vse bolezni ravninskega sveta tam spodaj pod pokrovom megle. Drugače pa nas kaj obiščite, ko se spet odprejo občinske meje. Lahko tudi izven sezone narcis. Do naslednjič in pa srečno!
3 Comments
Lockdown 2.0 je končno prinesel še zadnji del lanskoletnega popotovanja po Islandiji. Ker še nič ne kaže, da bomo v prihodnje šli kam dalje od svoje občine, mogoče kmalu zberem še utrinke s Sicilije in smučanja v Dolomitih. 7. dan Zbudila sva se v lepo jutro v Djupivogurju. Pred check out-om sva naprej sva izkoristila še možnost tuširanja in se vsak v svojem tempu odpravila na tek, saj je bil konec meseca na sporedu Kranjska Gora trail run. Ko sva se končno spokala, sva se odpravila proti soteski Stuðlagil, znano po bazaltnih stolpih in svetlo modri barvi ledeniške reke. Moja šlamparija pri navigiranju naju je pripeljala na napačno stran soteske, kjer se je nahajala samo razgledna točka, ni pa bilo moč priti so same reke. Poleg tega naju je namesto modre barve pričakala blatno rjava deroča voda. Poleti se namreč pretok vode zaradi taljenja ledu močno poveča. Jezna na svojo "šlamparijo" sem hitro dosegla, da sva se zapeljala nekaj kilometrov nazaj in prišla do pravega izhodišča, od koder sva morala - tokrat v klasičnem islandskem vremenu - prehoditi še 5 km v eno smer. Soteska je bila sicer lepa, a vseeno ne vem, če je bilo ravno smiselno, da sva tam izgubila pol dneva. Nadaljevala sva svojo pot proti Laugarju, kjer sva imela rezervirano prenočišče v prijetnem apartmaju Natura. Na poti do tja sva nevede zgrešila še enega izmed izjemnih slapov Islandije oziroma kar Evrope, in sicer Dettifoss, sva pa zaradi tega ujela magične barve geotermalnega območja Hverir ob sončnem zahodu. Po še enem napornem dnevu sva prispela do najinega (ogromnega) apartmaja, kjer nama je lastnik v hladilniku pustil celo dve pivi. Osvežujoča sprememba ob špagetih za večerjo, haha. 8. in 9. dan Zadnja dva dneva najinega potovanja sta minila predvsem v znamenju vožnje nazaj do Reykjevika. Ker potovanja po Islandiji nisva podrobno vnaprej planirala, sva se na tej točki odločila, da jo bova za prvič pač kar obvozila. Glede na informacije, ki sva jih našla na internetu, je zgledalo, da gre za del Islandije, ki je mogoče manj zanimiv kot jug, a se je na poti vseeno našlo nekaj zanimivosti. Prva je bil definitivno Godafoss, še eden izmed izjemnih slapov Islandije. Do njega sva prispela relativno zgodaj zjutraj, tako da nisva občutila kakšne pretirane gneče. Po kratkem sprehodu in ogledu slapu, sva pot nadaljevala proti mestu Akureyri-ju, drugemu največjemu mestu Islandije in središču severnega dela otoka. Medtem, ko se je Aco osredotočal na vožnjo, sem sama brskala po internetu, kaj bi tam lahko počela. Kot najbolj popularna (in relativno draga) opcija se je ponudilo opazovanje kitov. Po nekaj vzdihovanja "Joj, kita pa res še nisva videla." "No kaj pa bova drugega počela?" je ideja hitro prešla v realizacijo. Po prihodu v mesto sva hitro odšla do družinsko vodene agencije Elding, ter povprašala, kdaj je naslednji odhod ladje za ogled. Agencijo Elding sva izbrala zato, ker nudi odgovoren ogled, saj se živalim približajo samo na določeno razdaljo in nikoli na način, ki bi žival vznemiril v njenem naravnem okolju (spoštujejo t.i. no head on approach zone). Poleg tega vodijo evidenco kitov grbavcev, ki jih opazijo in tako pridobivajo informacije o gibanju in življenju teh živali. In kako se živali identificirajo? Glede na njihovo repno plavut. Ta je namreč identifikacijski znak vsakega kita grbavca. Odhod je bil čez približno eno uro, hkrati pa sva izvedela, da se je zjutraj v zalivu nahajal kit grbavec, ter da obstaja velika verjetnost, da ga bo možno videti tudi ob najinem ogledu. Lažja za približno 160 EUR, sva se odpravila na sprehod po mestu, da bi čas hitreje minil. Pred odhodom sva se še dobro oblekla, se nato vkrcala na ladjo in že smo bili na poti. Ni dolgo trajalo, da smo kita opazili. Na površje je nato prišel nekje na vsakih 5 do 10 minut. Po dobri uri opazovanja, smo se odpravili nazaj proti mestu. Pot sva nadaljevala proti Varmahlid-u, kjer sva našla prijeten guest house, ki je poleg prenočišč nudil tudi hot tub in pa na Acotovo veliko veselje, jahanje islandskih konj. Popoldne sva si privoščila krajše namakanje in malo daljši počitek ter rezervirala jahanje za naslednje jutro. Naslednji dan sva se takoj po zajtrku odpravila na ježo. Res bi bilo škoda, da na Islandiji ne bi doživela jahanja islandskega konja. Islandski konji so majhni, a močni in vzdržljivi. Skozi stoletja so se razvijali praktično v osami, dobesedno ločeni od ostalega sveta. Že od leta 1100 namreč na Islandiji velja poseben zakon, ki ne dovoljuje uvoza konj in konjske opreme na Islandijo. Vsak islandski konj lahko Islandijo sicer zapusti, nikdar pa se ne sme več vrniti. Zaradi navedenega dejstva veljajo islandski konji za izjemno čisto pasmo, ki nima veliko dednih bolezni. In še fun fact: na Islandiji imajo tudi v hlevih, kjer izposojajo konje za ježo, POS terminale in možnost plačila s kartico, haha. Sledila je vožnja proti Reykjaviku. Med potjo sva se ustavila še pri vulkanskih kraterjih Grabrok in se po njih tudi sprehodila. Po prihodu v Rejkjavik sva se odpravila na, lahko bi temu rekli, "kulinarični" ogled mesta. Našla sva kiosk Baejarins Beztu Pylsur, kjer naj bi človek dobil najboljši hot dog na svetu. Slavo je požel leta 2004, ko ga je obiskal Bill Clinton in mu nadel zvenečo titulo. A bolj kot hot dog je moje zanimanje dobila pekarna Braud & Co. Po priporočilu sva šla poskusit njihove cimetove rolice. Bile so BOŽANSKE. To je bil tudi edini kulinarični presežek celotnega potovanja. 10. dan
Prišel je dan odhoda. Zjutraj sva se zbudila v tisto pravo islandsko vreme, ki nama ga (na srečo) med potovanjem ni bilo potrebno doživeti. Močno je deževalo, poleg tega pa je pihal še močan veter. Zjutraj sva dokončno spakirala stvari in si v hotelu privoščila še zadnji islandski zajtrk. K sreči sva prespala blizu letališča, tako da se nama v neznosnem vremenu ni bilo potrebno voziti daleč. Na letališču sva najprej oddala avto, nato pa je sledilo še nekaj urno čakanje na let. Vsa poklapana sva opazovala odhode letal in sanjala o naslednji destinaciji. Najbolj naju je pritegnil napis Nuuk. "Kaj pa, če kar kupiva karte in podaljšava potovanje?" Na žalost je tokrat ostalo samo pri sanjah. Do naslednjič! |
Categories |