|
Če je bil, zahvaljujoč predvsem slabemu vremenu, prvi vikend oktobra namenjen počitku in druženju s prijetelji, je bil zadnj septembrski vikend precej bolj pester. V soboto sem se na povabilo Turizma Ljubljana (@visitljubljana) in igslovenia (@igslovenia) udeležila Instameet Central Slovenia druženja, s katerim se je zaključila kampanja, katere namen je bila promocija manj znanih točk in krajev okoli Ljubljane. Na dvodnevni dogodek smo bili povabljeni instagramerji iz Slovenije, Hrvaške, Madžarske in Avstrije. Ker sem v nedeljo že kar nekaj časa imela v planu udeležbo na tekmovanju Storžič Vetikal Kilometer, sem bila tako prisotna samo na sobotnem delu programa. In ni mi bilo žal. Začelo se je zelo zgodaj, saj smo se dobili že nekaj minut pred 6. uro zjutraj pred ljubljanskim hotelom Lev, kjer nas je čakal avtobus, s katerim smo se odpravili proti vasici Podpeč, do izhodišča za Sveto Ano, hribčka s cerkvico na vrhu, ki nudi čudovit razgled na Kamniško Savinjske Alpe in Ljubljansko barje. Tokrat je bil razgled bolj siv, pa ne zaradi gora, ki bi se videla v ozadju, ampak zaradi oblakov, ki so zakrivali nebo in megle, ki se je valila čez barje. Ko je že kazalo, da s sončnim vzhodom res ne bo nič, je izza oblakov pokukalo sonce. In prizori so bili, tako kot vedno, kadar sta v igri sonce in megla, prečudoviti. S Svete Ane smo se odpravili nazaj v Podpeč, kjer smo se na ustavili na jutranji kavici, od tam pa nazaj proti Ljubljani, kjer je sledila, vsaj zame, najbolj zanimiva aktivnost: vožnja s kanuji po Ljubljanici. Posedli smo se v dva kanuja in pričeli z vesljanjem. Priznam, da me je Ljubljana z drugačne perspektive kar navdušila. Nisem vedela, da je ob Ljubljanici toliko hišk in da ima skoraj vsaka na Ljubljanici še svoj čoln. Med vožnjo smo se velikokrat nasmejali dejstvu, da je v določenem trenutku veslala samo ena oseba v kanuju, ostali pa smo neumorno fotografirali okolico. Po veslaški avanturi smo se odpravili nazaj v Podpeč, kjer so nas čakala električna kolesa, s katerimi smo se odpravili raziskovat okolico. Tudi vožnja z električnim kolesom je bila zame nekaj novega. Priznam, da sva se z Acotom velikokrat »zgražala« nad električnimi kolesi, češ v čem je sploh poanta. »Kolo morš sam gont, kakšna elektrika neki!” Ko pa se usedeš nanj, hitro ugotoviš, da je vožnja z njim izredno zabavna in seveda skoraj povsem nenaporna, pospeški pa neverjetni. Ko smo se nakolesarili, smo se odpravili naprej proti naši naslednji destinaciji, Tehniškemu muzeju Slovenije v Bistri. Na ta muzej imam veliko spominov iz otroštva, saj so me tja pogosto “vlekli”, ko sem bila res še zelo mala pošast. Največja atrakcija je definitivno zbirka limuzin in protakolarnih vozil, ki jih je uporabljal jugoslovanski predsednik Tito. 
Malo se nam je že poznalo, da smo v pogonu od zgodnjih jutranjih ur, in kot naročeno je bila naslednja postojanka restavracija Grič v vasi Šentjošt nad Horjulom, kjer nas je čakalo kosilo. Restavracija Grič je zrasla iz brunarice in v njej glavno kuhalnico vrti eden najboljših mladih slovenskih kuharjev Luka Košir. Ponudba temelji na lokalno pridelani hrani in menda kar 80% sadja ter zelenjave pridelajo sami na domači kmetiji. Oba pet hodna menija (tako mesni, kot tisti za nas vegije, haha) sta bila izjemna. Na tem mestu nima več smisla izgubljati besed, naj svoje povedo slike. Naj omenim, da me je, poleg izjemnega okusa, navdušil tudi ambient in sama prezentacija hrane na skrbno izbranih krožnikih iz različnih materialov. Po skoraj treh urah kulinaričnih užitkov smo se odpravili proti Polhovem Gradcu. Tam me je pričakal Aco in zame je bilo Instameet-a konec, saj se je bilo potrebno spočiti in “pripraviti” na nedeljski Storžič Vertikal Kilometer. S pripravami seveda mislim večerni “carb loading” (ali vsak izgovor za prehranjevanje pride prav).
V resnici kaj dosti pravih priprav za Storžič Vertikal Kilometer nisem imela. Dejstvo je, da moje počutje v avgustu in septembru ni bilo najboljše. Brez pretiravanja bi lahko rekla, da sem, predvsem zaradi "službenih prigod", zapadla v nekakšno spiralo negativnih misli, kar me je pripeljalo do tega, da sem bila stalno pod hudim stresom in nisem našla prave volje oziroma motivacije za karkoli. V soboto zvečer pa je zdravje ponagajalo še Acotu. Lotil se ga je prehlad. A seveda njegov štart ni bil pod vprašajem. Nedeljsko jutro je bilo prečudovito. Sijalo je sonce in bilo je prijetno hladno, idealno vreme za “spustit dušo” v klanec. Že zelo zgodaj sva bila pri Gamsovem raju v Bašlju, kjer je potekala registracija. Štart tekme je bil ob 10.00, pri čemer tekmovalci na progo krenejo v razmaku pol minute. Ker imamo ženske baje prednost, smo bile na vrsti prve. In ker smo bile samo štiri, sem štartala že kot druga po vrsti. Do štartnega mesta je potrebno narediti že približno 300 višinskih metrov, kar je ravno prav za ogrevanje. Kot se za pravega moškega spodobi, je bil Aco zaradi prehlada že celo jutro prav prikupno prstjen*, zato sem se kar sama po hitrem postopku odpravila proti štartu. Tam sem bila približno 15 min prej, med čakanjem sem se vsaj dvakrat spotaknila in vse je kazalo na to, da me bodo GRS-jevci morali vlečti ven iz kakšnega grabna. Ko sem že čakala na štartu, se je prikazal še Aco, ki je ujel moje prve metre na progi. Ker je snemal štart, sem se zapodila v klanec kot bober v maline, haha. Hitro sem ujela ritem in šlo mi je zelo dobro, tudi počutila sem se tako. Za 600 višinskih metrov sem rabila okoli 35 minut. Potem pa me je kar naenkrat “odrezalo” in noge me niso več ubogale. Poznalo se mi je, da v zadnjem času nisem hodila na daljše ture. Zadnjih 100 višincev je bilo peklenskih. Videla sem cilj, hkrati pa tudi čas na uri. Jasno mi je bilo, da ne bom prišla znotraj želene ene ure. Ko sem se z zadnjimi močmi privlekla čez ciljno črto na predvrhu Storžiča, se je ura ustavila pri 1 uri in 7 minutah. Oblile so me solze. Solze sreče. Kar naenkrat se mi je zazdelo, da je se mi je odvalila ogromna skala od srca. Zame tisti dan ni bilo bistveno, ali bom prva ali zadnja, pomembna mi je bila samo potrditev, da zmorem. Da če zmorem to, zmorem tudi še kaj drugega v življenju. Po nekaj minutah sem spet prišla k sebi in z Acotom sva se odpravila še na vrh Storžiča. Naredila sva nekaj fotk za spomin in se hitro odpravila nazaj v dolino, da Aco ne bi še bolj zbolel. Kljub prehladu se je odrezal odlično in traso premagal v 42 minutah in 11 sekundah. Tudi moje počutje je bilo vedno boljše in dober del poti navzdol sem celo pretekla. V Gamsovem raju nas je čakala izdatna malica, nato pa je bila na vrsti razglasitev in žrebanje nagrad. Čeprav sem med puncami zasedla zadnje, četrto mesto, organizator (Društvo za razvoj turnega smučarja z Nejcem Kuharjem na čelu) ni pozabil name in tako sem doživela svojih “30 sekund slave” na odru za zmagovalce. Z mislijo na to, kaj vse bova lahko v preostanku dneva še pojedla, da bova nadomestila pokurjene kalorije (ja, jemo pa radi), sva se zadovoljna odpravila proti domu.
*Prstjen (pridevnik) pomeni tečen, zoprn, siten. Besedo poznajo večinoma starejši Jeseničani, med mlajšimi ni toliko znana. Nemalo preglavic povzroča vsem ostalim Slovencem, saj si njen izvor pogosto razlagajo z besedo prst (del roke) ali prst (zemlja). (vir: http://razvezanijezik.org/?page=prstjen)
1 Comment
V ponedeljek 17. septembra se je v Cityparku v Ljubljani odprla prva adidas TERREX POP UP trgovina v Sloveniji. Tako bomo en mesec na enem mestu končno imeli na voljo največjo izbiro adidas TERREX oblačil in obutve. Vabilu na otvoritev sem se z veseljem odzvala. V ta namen smo s preostalimi adidas TERREX outdoor navdušenci posneli video posnetke, v katerih smo predstavili svoje največje "outdoor podvige" in najljubše adidas TERREX kose ter tako poskrbeli za uvodno dejanje otvoritve. Kot svoj največji "podvig" sem izpostavila kar svojo prvo udeležbo na 15 kilometrskem trail teku na Soča Outdoor festivalu leta 2016. Zame je vsak obisk gora svojevrstno doživetje, in ne podvig, udeležba na tekaškem tekmovanju pa se od običajne hoje v hribe razlikuje v tem, da se je nanj treba vsaj malo pripraviti in med tekom tudi malo potisniti svoje meje mogočega. Pri izbiri najljubšega adidas TERREX kosa sem izpostavila Agravic GTX superge. Gre za vsestranske superge, ki so lahke, a vseeno dovolj robustne in ojačane tudi za visokogorje, njihova odlika pa je prav gotovo podplat Continental z izjemnim oprijemom. Poleg Agravic GTX superg moram omeniti še Agravic Alpha Hooded jakno, ki jo zelo rada uporabljam, kadar si želim malo hitrejšega gibanja v hribih, brez nepotrebne teže. Gre za ultra lahko večnamensko jakno s kapuco, ki se zloži v lasten žep in nudi odlično zaščito pred vetrom, prav tako pa poskrbi za toploto, saj je sprednji del izoliran s tanko plastjo Polartec Alpha materiala. Na koncu smo se z Alenko, Maticem in Luko strinjali, da so adidas TERREX izdelki primerni prav za vsakogar, ki rad zaide v naravo in hribe. Luka pa je izpostavil še en vidik, in sicer ta, da je adidas TERREX vse bolj okoljsko ozaveščen in se pri izdelavi oblačil in obutve v vedno večjem obsegu poslužuje recikliranih materialov in okolju prijaznejših postopkov izdelave. Kako smo se še zabavali na otvoritvi (in kaj smo jedli, haha) pa si lahko ogledate na spodnjih fotografijah. Vse spodnje fotografije so nastale s strani adidas TERREX-a. Naj za konec omenim še to, da se POP UP trgovina v CItyparku v Ljubljani nahaja v bližini trgovine Tomas Sport, odprta pa bo do 15. oktobra.   
      |
