|
Letošnji maj definitivno ni mesec vremenskih presežkov. Pa tudi zdravstvenih ne. Na začetku meseca me je po koncu dopusta za nekaj časa onesposobil nadležen virus in mi pobral kar nekaj energije. No, še "k sreči", da vreme ni bilo preveč lepo. Tako je bil prisilni počitek malenkost manj boleč. Vseeno pa se je v tem mesecu nabralo nekaj prav luštnih dogodivščin s prijatelji. Drugi vikend v maju smo skupaj z Alino, Mojco, Nikotom, Acotom, Nito in Manujem preživeli v Kranjski Gori. Sobotno popoldne smo izkoristili za sprehod po kranjskogorskih gozdovih in ogled novega bike trail-a, večer pa je minil v znamenju degustacije Limbay gina (hvala Mojca in Niko) in spontanemu spremljanju Evrovizije, kar je pomenilo, da v nedeljo zjutraj nismo bili prav zgodnji. Za lažji začetek dneva je poskrbel Niko, ki je za zajtrk pripravil pravo malo kulinarično mojstrovino s šparglji v glavni vlogi. Po zajtrku smo se v okrnjeni zasedbi (Aco je obležal v postelji z vročino) odpravili na kratek sprehod na Visoki Mavrinc in po preostanek dneva preživeli ob jezeru Jasna. Dokler nas nista pregnala lakota in dež.       Naslednji vikend je sledil nekakšen uvod v poletno sezono zgodnjega vstajanja. Slednje mi v zadnjem letu definitvno ne gre. Alina je poskrbela za to, da tokrat spanje ni predstavljalo realne opcije: "Dejč... Gremo v soboto zjutraj na sončni vzhod na Malo Golico!" Ideji so se pridružile še Anja, Katarina in Nina... Pa smo šle! V soboto so me ob treh zjutraj punce "pobrale" na rodnih Jesenicah in skupaj smo se odpravile proti Planini pod Golico. Da bo dan poln smeha, je zelo kmalu nakazala že Nina: "A to so Gorje?" Glede na uro ji nepoznavanja lokalne geografije ni bilo za zameriti. Avta smo pustile na Planini pod Golico in vseh sedem (ne smem pozabiti na Nito in Lady) se nas je odpravilo proti sedlu Suha. Razlog, da smo izbrale to pot je bil seveda ta, da se pobočje Male Golice v tem času spremeni v neskončno polje belih narcis. Imele smo kar dober tempo in čas je ob nenehnem čvekanju hitro minil. Malo pred sedlom sta nas presenetila dva šotora in že trije parkirani avtomobili na sedlu, tik pod vznožjem Male Golice. Na vrh Male Golice smo prisopihale približno 40 minut pred sončnim vzhodom. Da čakanje do vzhoda ne bi bilo predolgo, sem iz osiromašenega nahrbtnika potegnila kuhalnik, kavo in emajliran lonček ter pričela s kuhanjem zadostnih količin kave za vse. Nad kuhanjem kave je bila najbolj navdušena Nina. Odločila se je namreč, da je to sobotno jutro tisto, ko bo prvič sploh poskusila kavo. Tako se je tistega dne rodila nova kavopivka! Malo pred sončnim vzhodom so se nam na vrhu pridružili še trije "prišleki" (haha) in poskrbeli, da smo postale še bolj glasne. Svoje glasilke je najbolj naprezala Nita, ki se je na vse pretege trudila, da bi "ubranila" naš teritorij. Ker temperatura tudi po vzhodu sonca ni bila prav nič prijetna, smo se kmalu odpravile proti Golici. Na vrhu Golice smo uživale v samoti in si privoščile kratek tečaj akro joge. Po Ninih besedah, s svojo lahkoto in gibljivostvo največji potencial predstavlja Anja (haha). Na poti do koče smo srečale že kar nekaj ljudi, pa tudi pri koči je bilo že živahno, a v primerjavi s potjo nazaj do sedla Suha in Planine pod Golico prav mirno. Tam so nam nasproti hodile cele trume turistov. Vreme se je seveda začelo kvariti in pobočja Golice je kmalu ovila megla. Zadovoljne, da smo ujele najlepši del dneva, smo naš izlet končale na burgerju v Kranju.   Foto: Katarina Veselič      Foto: Katarina Veselič       Preteklo soboto je bilo vstajanje že lažje. Po mojem službenem "teambuildingu" in Acotovem nogometnem turnirju v Kranjski Gori so slabe tri ure spanca zadostovale, da sva se nekaj čez tretjo uro zjutraj odpravila proti Pokljuki. Pot do tja so nepričakovano podaljšala dela na cesti, tako da sva do izhodišča na Planini Zajavornik potrebovala dobro uro in pol. Zapodila sva se proti Blejski koči na Lipanci in od tam naprej proti Debeli peči. Nekje na pol poti so naju ujeli prvi sončni žarki in uživala sva v prečudovitih prizorih, ki jih je popestrilo morje megle pod nama. Na vrhu Debele peči sva dobri dve uri posedala v miru in jutranji svetlobi ter čakala preostale "putke" (beri: Alino, Anjo, Katarino, Nino in Nito), da prikorakajo na vrh Debele peči. Nekaj pred deveto zjutraj so se v daljavi slišali znani glasovi in ni dolgo trajalo, da se je pri nama na vrhu znašla prva putka - tista s štirinožnim pogonom, kmalu pa so se nama pridružile še ostale. Prav nikamor se nam ni mudilo in zato smo kar nekaj časa posedali na vrhu in lovili sončne žarke. Ker pa smo vsi po vrsti tapravi hribovci, dje (haha), nam zgolj en vrh ni zadostoval. Malo po svoje smo v nekaj minutah po prvenstveni smeri (punce, rabimo še ime) osvojili še Brda (sarkazem: off). Na vrhu nas je pričakala megla in ker v razgledih nismo mogli več uživati, je sledil nadaljevalni tečaj akro joge. Počasi so svoj glas povzdignili naši želodčki. Kaj pa bi? Mehiška Lesce! Tako je Nina vzela v roke telefon in rezervirala mizo za 6. Vse ostalo je zgodovina. Le kaj bo prinesel junij?             
0 Comments
|