|
Ne, to ne bo objava namenjena kuharskim receptom, niti ne bo reklama za avtomobile. Z Acotom sva se (KONČNO) odpravila na smučarski dopust. Za cel teden! Po dolgotrajnem premlevanju, kam sploh iti, sta na koncu ostala dva finalista - Tignes v Franciji in Cervinia v Italiji. Brez večjih pomislekov je zmagal slednji - smučanje pod slovitim Matterhornom, pica in testenine v izobilju ter nekaj ur krajša vožnja kot v Francijo - kaj več si lahko zimskih dogodivščin željan človek želi? Prva stvar je na primer vozen avto, ki te bo varno pripeljal do cilja. Ker si skrben in ničesar ne prepustiš naključju, avto nekaj dni pred tem daš na servis in urediš asistenco v tujini. Na pot sva se odpravljala v soboto. V petek po službi je v pravi snežni apokalipsi, ki je zajela Ljubljano, Aco šel iskat avto na servis. Na poti s servisa se je nekdo nekje tam zgoraj odločil, da bo pot do dolgo pričakovanega smučanja še dodatno otežil. Tako so konec vzeli sprednji brisalci. Z nedelujočimi brisalci seveda ne moreš iti na pot. In kaj sedaj? Mrzlično sva iskala servis, ki bi avto vzel v popravilo v petek popoldne, pa ga seveda nisva našla. Po manjšem histeričnem izpadu, razbitemu kozarcu za vino in posušenih solzah, se je oglasil glas razuma (moja mami) in rekel: "Pokliči Grega." Grega je moj "brother from another mother", in čeprav se v zadnjem času ne vidiva ravno velikokrat, je ena tistih oseb, ki jo resnično lahko pokličeš kadarkoli in ti bo vedno pomagala (če to bereš, hvala Grega). Tako nama je Grega s “svojimi lovkami” hitro priskrbel nadomestni avto. In sva šla. Midva in pet parov smuči. Po začetni dozi adrenalina in vožnji slaloma med tovornjaki na zasneženi primorski avtocesti, sva se hitro znašla v sončnem Milanu, in v daljavi se je že vidilo pogorje Monte Rose. Naj na tem mestu napišem še nekaj besed o najini smučarski destinaciji. Cervinia je italjansko smučarsko središče, ki se nahaja v dolini Aoste, pod ostenji Matterhorna. Ima zelo dobro povezavo s švicarsko stranjo in tako ponuja res ogromno možnosti za alpsko in turno smučanje. Bivala sva v skromnem, a zelo čistem apartmaju, do katerega se je dalo neposredno prismučati. Odločila sva se za nakup mednarodne smučarske karte, ki nama je omogočala smučanje tudi v Švici (za 6-dnevno karto sva odštela 316 EUR), kar se je izkazalo za odlično izbiro, saj je bilo vreme v Švici večinoma sončno, za razliko od italjanske strani, kjer se je nekaj dni zadrževala megla. Dopust je nato potekal po načelu "sleep - ski - eat - repeat". Da odhod domov le ne bi bil preveč miren, je poskrbel Aco. Tako se mu je predzadnji dan iz žepa smučarske jakne izmuznil GoPro, ki ga nisva več našla. Po enem tednu smučanja sva se v soboto zjutraj odpravila nazaj proti Sloveniji. Preostal nama je še en dan dopusta, ki pa ni šel v nič. Da ne bi zapravila prelepe nedelje, sva se s turnimi smučmi odpravila še na Vršič. Po enem tednu se je tako nabralo obilo lepih spominov na bele strmine in kar nekaj žuljev na nogah.  
  
 
  
0 Comments
|
