|
Del popotovanja po Kirgiziji, ki sem se ga najbolj veselila je bil pet dnevni treking, katerega vrhunec je bil vzpon do turkiznega jezera Ala-Kol. Kljub temu, da je bila načrtovana pot precej krajša in poteka na nižji nadmorski višini od tiste, ki smo jo prehodili lansko leto v Nepalu, pa mi je bilo kaj hitro jasno, da ne bo trek zaradi tega prav nič lažji. Kvečjemu nasprotno. Prva okoliščina, ki je pomembno pripomogla k težavnosti trekinga, je bila ta, da sem morala, razen šotora, spalke in hrane, vso ostalo opremo nositi kar sama. In te opreme ni malo: nepremočljiva GTX jakna in hlače, puhovka, rezervna oblačila, rokavice in kapa, toaletne potrebščine, zadostne količine vode pa seveda fotoaparat, nepogrešljive Tevice in hrana za sproti. Drugo dejstvo, pred katerega sem bila postavljena pa je bilo to, da bom vseh pet dni morala hoditi v gojzarjih. Če sem skoraj vse etape treka okoli Everesta udobno prehodila v nizkih in lahkih La Sportivinih "Raptorkah", medtem ko so gojzarji za vsak slučaj počivali v transportni torbi, v Kirgiziji tega luksuza žal ni bilo. Ker je bil teren razmočen in nepredvidljiv, so bili gojzarji edina logična izbira. Z menoj so odšli La Sportivini Trango Tower GTX, ki so svojo nalogo opravili z odliko. Ne le, da sem lahko nekajkrat na dan brez skrbi zabredla v blato in deročo vodo ter pri tem ohranila suhe tačke, temveč tudi z vidika udobja in lahkotnosti hoje nisem pretirano pogrešala lažjega trail obuvala. Popotovanje do izhodišča se je začelo v Karakolu, četrtem največjem mestu v Kirgiziji, in je potekalo mimo vasi Jeti Oguz, kar v prevodu pomeni "Sedem bikov" (vasica ime je dobila po sedmih rdečih gorah, ki se dvigajo nad vasjo), do izhodišča "sredi ničesar" na približno 2200 metrih nadmorske višine. Vožnjo do izhodišča v starem vojaškem vozilu bi glede na stopnjo adrenalina skoraj lahko primerjala z letom do Lukle, je pa res, da se na trdih tleh počutim precej bolj brezkrbno kot v majhnem letalu za 16 ljudi, ki pristane na kratki pristajalni stezi z betonskim zidom na eni strani in prepadom na drugi. Na izhodišču nas je najprej pozdravil - kdo drug kot - dež. Ker sem v Karakolu prišla do interneta mi je uspelo doktorirati iz vseh možnih vremenskih napovedi za prvi dan, ki jim je bilo skupno to, da so vse napovedovale bolj slabo vreme. Ker pa je bilo dovolj dela s pripravami na odhod, sem hitro pozabila na razmišljanje o vremenu. Čez nahrbtnik sem dala dežno prevleko, nase GTX jakno in hlače ter pot pod noge. Pot je prvi dan potekala po pravljični dolini Tsvetov (Cvetov). Oblaki so se počasi trgali, dež je ponehal, razgledi pa so bili vedno lepši. Dodatno so jih popestrile črede konj, ki so se podile po dolini. Po nekaj urah hoje smo dosegli višino 3200 metrov, kjer smo na idilični jasi postavili prvi tabor. Po preoblačenju in zlaganju opreme, je sledilo občudovanje sončnega zahoda, za njim pa - zaslužena večerja. Čeprav se običajno neizmerno veselim hrane, sem tokrat še bolj nestrpno čakala nekaj povsem drugega, in sicer prvo spanje v novi spalni vreči! Vreča znamke Mountain Hardwear HyperLamina Torch s sintetičnim polnilom, majhno težo (in relativno ugodno ceno, ki je bila eden glavnih faktorjev pri nakupu) naj bi namreč ponujala komfort pri -9 stopinjah Celzija, česar se je moje premraženo telo neizmerno veselilo. Temperatura se je zvečer gibala nekje okoli 0 stopinj Celzija, a ker je "zihr pač zihr" sem se v spalno vrečo vsa premražena zapakirala v toplem merino "base layer-ju". Po nekaj minutah preživetih v spalni vreči, mi je seveda postalo zelo vroče, a zadovoljstvo ob očitno dobrem nakupu je bilo neizmerno.     Naslednji dan smo se zbudili v sprano in sončno jutro. Po zajtrku nas je čakal vzpon do prelaza Telery nekje na višini 3400 metrov in dolg spust v dolino, iz katere bomo nadaljevali pot proti jezeru Ala-Kol. Hoji navzdol kar ni in ni bilo konca, a smo vseeno v dokaj doglednem času prišli do mesta, kjer smo postavili drugi tabor. Procedura v taboru je bila precej podobna kot dan poprej.       Po mirni in jasni noči smo se tretji dan odpravili na najdaljšo etapo treka, ki se je zaključila pri jezeru Ala-Kol. Prvi pogled na skoraj nerealno modro jezero je poplačal naporno hojo po vročem soncu. Po prihodu v tretji tabor na višini 3600 metrov, pa za spremembo od prejšnjih dni, počitka ni bilo. Sledil je namreč še dvourni "sprehod" okoli jezera do bližnjega ledenika, ki se je, zaradi neznane potrebe po hitenju kirgizijskega vodnika, spremenil v slabo uro dolgo avanturo po strmih travah in premikajočih se balvanih. A bilo je vsekakor vredno. Je sploh kaj lepšega na tem svetu kot ledeniki? No, mogoče samo še večerni pogled skozi vhod šotora na ledenik, ki se blešči v soju polne lune. Kakšen zaključek dneva!       Četrti dan treka je postregel z vzponom na okoli 4000 metrov visok prelaz nad jezerom Ala-Kol ter izjemno zabavnim spustom po zbitem pobočju Keldike do Altyn Arashanu, kjer se nahajajo vroči vrelci. Ker so res vroči, je užitek ob namakanju v njih trajal samo kakšnih 15 minut. Postavljanje šotorov so zamenjale že postavljene jurte, ki so nam nudile udobno zatočišče na zadnjo noč trekinga.         Zadnji dan je sledil samo še lahkoten spust po dolini do točke, kjer nas je čakal adrenalinski prevoz nazaj v Karakol ter razburljiva misel na naslednji treking... Na konjskem hrbtu. Več o tej dogodivščini pa naslednjič.
0 Comments
|