Stala sem že na 1000 pa na 2000, tudi na 3000 in celo na 5000 metrih nadmorske višine, nikoli pa nisem bila na kakšnem 4000 metrov visokem vrhu. Prejšnji teden se mi je ponudila priložnost, da v enem vikendu stopim kar na dva! Z Acotom sva se pridružila Alpskemu društvu Stratus s Silvotom na čelu na izletu v Švico. Cilj sta bila Breithorn (4164 metrov) in Alallinhorn (4027 metrov). Tako se v petek po službi odpravimo na neskončno pot preko italijanske ravnine proti Centralnim Alpam. Po več kot 8ih urah vožnje in nekaj urnim postankom za kvazi spanje, v soboto zjutraj prispemo v Tasch, od koder se z vlakom odpeljemo do Zermatt-a, ki je izhodišče prve ture - Breithorn-a. Prvih 2200 višinskih metrov opravimo ekspresno in brez pretiranega naprezanja (beri: z gondolo). Na zgornji postaji gondole, ki nas pripelje na Mali Matterhorn na višini 3800 metrov, se oborožimo z zimsko opremo in navežemo v ledeniške naveze ter se spopademo še z zadnjim delom vzpona. Naša vodnika Silvo in Miranda se vzpona lotita kar na smučeh. Od Malega Matterhorn-a do vrha Breithorn-a je sicer le dobrih 300 "višincev", kar pa zaradi velike nadmorske višine le ni tako zelo malo. Nebo je bilo brez oblačka in ob neverjetnih razgledih, ob katerih človek pozabi na neprespanost in občutno pomanjkanje kisika, smo se v dobrih dveh urah in pol privlekli na vrh 4164 metrov visokega Breithorn-a. Na vrhu smo si vzeli kar precej časa za uživanje v razgledu, ki zajema praktično vse najvišje vrhove Alp. Najbolj izstopata pogorje Monte Rose na jugovzhodu in Matterhorn na severozahodu. Kar s težavo se spravimo spet na pot proti gondoli in nazaj v Zermatt. Največ težav mi je predstavljala hoja v navezi - s "štriki" se res ne znajdem najbolje. V Zermatt-u sledi še nekaj obveznega fotografiranja značilnih prizorov z Matterhornom v ozadju, nato pa se preko Tascha odpravimo proti kampu, ki se nahaja v kraju Saas Almagel, malo pod smučarskim središčem Saas Fee, ki je izhodišče naše nedeljske ture - Allainhorn-a. Silvo nas v kempu na kratko pouči še o ledeniški tehniki, nato pa nas hitro premaga utrujenost in poskrijemo se v svoje šotore. V nedeljo se najprej z avtobusom zapeljemo do Saas Feeja, od koder nas dve gondoli in podzemna železnica pripeljejo do zgornje postaje Mittelalallin na višini dobrih 3500 metrov. Vreme je ponovno že na meji dobrega okusa, bilo pa je tudi občutno topleje kot v soboto. Pravzaprav je bilo vroče. Prevroče. Čuti se, da smo že bolje aklimatizirani kot prvi dan, ter tudi bolj naspani, tako da kar poletimo preko prvega dela poti, ki poteka čez smučišče. Za tem se navežemo v ledeniške naveze in kmalu dosežemo točko, kjer pot preči večjo ledeniško razpoko. Tukaj pa se naša pot proti vrhu Alallinhorn-a nepričakovano tudi konča. (Na srečo) namreč ugotovimo, da je snežni most, kjer poteka edina pot čez razpoko, v zelo slabem stanju, in po tehtnem premisleku ocenimo, da bi bilo ob tako visokih temperaturah prečkanje preveč tvegano. Dejstvo, da vrha ne bomo osvojili, nam ne pokvari razpoloženja. Miranda in Silvo "za tolažbo" pripravita tudi demonstracijo reševanja iz ledeniške razpoke. Za tečajem se odpravimo nazaj proti zgornji postaji zobate železnice, kjer si privočimo še pivo v vrteči panoramski restavraciji, nato pa sledi le še povratek v dolino in najbolj mučno opravilo celotnega vikenda - pot domov. Na obeh turah sem prvič preizkusila svoje nove La Sportiva Trango Tower pohodne čevlje - nov model čevljev, katerega odlika sta zlasti vsestranskost - je nepremočljiv in ima nastavek za polavtomatske dereze - hkrati pa je zelo lahek in sodobno oblikovan. Idealen za hitre vzpone in za mešane razmere. Hvala vsem udeležencem ture za nepozabno doživetje in prijetno družbo, predvsem pa Mirandi in Silvotu za odlično vodenje. Posebna zahvala pa gre tudi Alenki, ki nama je posodila šotor. Do naslednjič!
0 Comments
Leave a Reply. |
Categories |