|
Leto 2017 je bilo milo rečeno - noro. Od novih poznanstev, krajev in doživetij (med katerimi mi bosta najbolj ostala v spominu Milett-ov Base Camp v Chamonixu in pa popotovanje po Kirgiziji) pa do manj prijetnih trenutkov in ovir, ki nam prekrižajo pot v življenju. Zaradi vsega skupaj sem se resnično veselila dopusta ob koncu leta. Začel se je že v petek pred božičnimi prazniki. Z Alino sva si privoščili sprehod in kosilo v Tamarju, nekaj malega hišnega žganja (luštrek je zakon), povratek v Planico na lopatkah (rezultat katerega je bil boleč hrbet v prihodnjih dneh) in prijetno savnanje v Gozd Martuljku.   V soboto sva se z voluharčkom s turnimi smučmi odpravila na Vršič. Da izkušnja ne bi bila preveč prijetna, sva se večino časa prebijala skozi gozd in učila obračanja smuči na strmem terenu. Na vrhu se je že čutila odjuga. Ljudi presenetljivo ni bilo veliko, čeprav je bila cesta do vrha splužena. Izlet sva, kot se spodobi, zaključila na kosilu pri Tonki.    Potem pa je prišla pomlad. No, nedelja. Ker lepega dneva res nima smisla preživeti doma, se odločim za nabiranje kondicije na relaciji Dovje - Dovška Baba. Pred kočo na Dovški Rožci se je brez težav dalo posedati v kratkih rokavih, pa tudi na vrhu Dovške Babe ni bilo dosti hladneje. Pri povratku se je vedno bolj "oglašal" moj hrbet, kar mi ni bilo prav nič všeč. Ja, lopatkanje je lahko nevaren špas.. :)    Glede na to, da sem bila že tri dni v pogonu in da sem se zjutraj komaj skotalila iz postelje, ker me je tako bolel hrbet, ponedeljek ni obetal veliko. Ko je prijel protibolečinski tablet, sva se z Acotom začela spraševati: "Kam greva?" "Greva na sprehod na Zelenico?" In sva šla. Na parkirišču sva "za vsak slučaj" v svoja nahrbtnika dala še dereze in čeladi, nanju pa pritrdila vsak svoj cepin. Kljub bolj previdnemu koraku zaradi bojazni pred bolečinami v hrbtu, sva bila kar hitro pri koči. V miru sva spila kavo in se odločila, da greva še malo naprej proti Centralni grapi Begunjščice. Razmere so bile dobre, presenetljivo pa je bilo dejstvo, da sva v grapi sama. Tudi bolečina je k sreči izginila in kmalu sva se znašla na vrhu Begunjščice, kjer pa se nisva dolgo zadržala. Udobno sva sestopila po Šentanskem plazu in se odpravila proti še bolj udobni domači postelji.      V naslednjih dneh je bilo vreme kot nalašč za daljše spanje, pospravljanje in ogled Harry Potter maratona. Napoved za petek je ponovno obetala sonce, tako da smo se skupaj z Acotom in Jurijem že zgodaj zjutraj srečali pred tretjim ovinkom vršiške ceste. Fanta sta jo s smučmi mahnila proti Kriški steni, jaz pa na Vršič.     V soboto je sledil vrhunec celotnega dopusta, in sicer odhod na Komno oziroma natančneje do koče Majerica na planini Za krajem, kjer bomo (velikaaaaa zahvala za povabilo in organizacijo silvestrovanja gre Urši) preživeli konec starega in začetek novega leta. Plan je bil sprva zelo enostaven: na parkirišču pri Koči pri Savici bomo natovorili zaloge hrane in pijače ter drugo kramo na tovorno žičnico in se smučmi sprehodili do doma na Komni, nato pa bomo nekoliko bolj otovorjeni odšli še do našega približno 15 minut oddaljenega bivališča. Da stvar ni bila tako enostavna, pa je poskrbelo nedavno neurje z močnim vetrom in dežjem oziroma sneženjem, ki je povzročilo, da na Komni na dan našega prihoda ni bilo elektrike. Ni elektrike, ni tovorne žičnice, ni elektrike v naši koči. Kljub tem dejstvom se ni nihče pretirano sekiral. Kar bo pač bo. Do zadnjega kotička smo napolnili nahrbtnike z najnujnejšimi dobrinami in se tako otovorjeni podali na dolgo pot proti Komni. Živce mi je dodobra načela zelo neravna gaz, ki ni bila preveč primerna za hojo s smučmi. Ko mi je počasi že zmajkovalo volje, sem se znašla na Komni in sledilo je samo še kratko prečenje ter spust do naše koče. Kakšno olajšanje! Dodatno veselje je povzročilo tudi dejstvo, da se je do našega prihoda vrnila tudi elektrika. Prvi večer smo relativno hitro popadali v postelje in zjutraj tudi kar dolgo spali. Zbudili smo se v čudovit (a žal zelo topel) zadnji dan v letu. Kar se je dalo hitro, smo se spravili na smuči raziskovat okolico. Po nekaj urah smo se spet nabrali pred kočo in začeli s pripravami na najdaljšo noč v letu. Čas je ob igranju družabnih iger hitro tekel in kar naenkrat znašli v letu 2018. Sledila je še tombola z glavno nagrado - konzervo Surströmming-a. :) Vse besede o nadaljnem poteku dogodkov so popolnoma odveč. Naj vseeno omenim še to, da je bil povratek v dolino vsaj toliko (če ne še bolj) zanimiv kot sam prihod. Sestopali smo sicer z malenkost lažjimi nahrbtniki, ampak v dežju. Celo pot. Viva la GORE-TEX!       Po vseh zgoraj opisanih dogodivščinah je prišel še zadnji dan dopusta. Ker ni bilo denarja na tem svetu, ki bi me pol dneva po spustu s Komne spravil nazaj v pancarje, sva z Acotom sklenila kompromis in se odpravila na Pokljuko proti Blejski koči na Lipanci. On seveda s smučmi, jaz pa kar v svojih ljubih La Sportiva Nepal Cube gojzarjih. S težkim srcem priznam, da se mi je vmes malo kolcalo po smučeh, a kaj ko je lenoba v meni zmagala.    Leto 2018 se je začelo lepo. Naj bo tako za vse nas tudi v nadaljevanju!
Do naslednjič! Srečno!
0 Comments
Leave a Reply. |