Millet base camp // chamonix

​Ob prvem »izvidniškem« obisku Chamonixa lansko jesen, sem takoj vedela, da se tja želim čim prej vrniti. Želja se mi je povsem nepričakovano izpolnila v začetku meseca junija. Pred dobrim mesecem sem namreč prejela sporočilo predstavnice francoskega proizvajalca športne opreme Millet, ki me je povabila na promocijski dogodek imenovan »Millet Base Camp«, ki bo potekal začetek junija – kje druge kot - v Chamonixu. Veliko razmišljanja ni bilo – hitro sem vprašala Acota, če gre zraven, napovedala svojo odsotnost v službi in predstavnici podjetja Pauline potrdila svoj prihod. 

Na prvi junijski dan, okoli pol pete ure zjutraj, se z Acotom odpraviva na zdaj že kar dobro znano pot proti najvišjemu predelu Alp. Vožnja po neskončni (in zelo ravni) italijanski avtocesti mimo Benetk in Milana poteka brez posebnosti in vse kaže, da bova prišla v Chamonix še pred poldnevom. 
 
A brez kančka drame ne gre. Zanjo je poskrbela nesreča v predoru pod Mont Blancom, zaradi katere smo pred njim čakali kakšno debelo uro in pol. Tudi ta nevšečnost nama ni preveč pokvarila razpoloženja, in okoli dveh sva s pomočjo Google navigacije prispela pred hotel, kjer je potekal dogodek. Malo sem bila v skrbeh glede rezervacije, saj Pauline od mene ni zahtevala nobenih osebnih podatkov, zato se odločiva, da za mirne živce poskusiva kar takoj opraviti »check in«. Receptor rezervacije na moje ime seveda ne najde, zato mu pomagam pri iskanju po tabeli in ugotovim, da sem prijavljena pod imenom Mici in priimkom Mala. To zadostuje, da dobiva ključ od sobe in raztovoriva prtljago.
 
​Ob treh se začne Millet-ov program, in sicer najprej s kratko predstavitvijo podjetja in njihove filozofije ter izdelkov iz aktualne kolekcije. Kot se je izkazalo ob predstavitvi udeležencev, smo med povabljenimi v glavnem instagramerji iz različnih koncev Evrope in pa nekaj novinarjev. Sama predstavitev je dala vtis, da imamo opravka s podjetjem, ki resnično daje poudarek razvoju tehnološko dovršenih in inovativnih izdelkov za alpinizem, pohodništvo in plezanje. Poleg nove kolekcije nahrbtnikov me je zelo navdušila tudi linija gorsko tekaške opreme, ki je pri nas še nisem zasledila. Po predstavitvi smo se pod vodstvom članov združenja vodnikov (Compagnie des guides de Chamonix) odpravili na ogled mesta in sedeža vodniške organizacije. Kakor smo izvedeli, je Millet že nekaj časa glavni opremljevalec gorskih vodnikov iz Chamonixa, letos pa so odločili sodelovanje proslaviti tudi s posebno kolekcijo oblačil z logotipom Compagnie des guides de Chamonix. Program smo nadaljevali v pooblaščeni prodajalni, kjer smo bili priča, uradni predstavitvi prej omenjene kolekcije, nato pa smo si vzeli nekaj časa za občudovanje resnično široke palete produktov. 
​
Sledilo je nekaj odmora, med katerim sva si z Aleksandrom privoščila zasluženo pivo, nato pa smo se vrnili v hotel, kjer smo si izbrali aktivnost za naslednji dan ter tej aktivnosti primerno opremo. Na izbiro smo imeli »alpinizem« na ledeniku Mer de glace, »fast alpine track« do jezera Lac Blanc ter plezanje na Aguille d'Argentiere. Brez večjih pomislekov izberem ledenik. Čeprav je Aleksander prišel le kot moj spremljevalec, so ga organizatorji obravnavali kot polnopravnega udeleženca dogodka, in jim je bilo samoumevno, da se nam bo tudi on pridružil na izletu. Res zelo prijazno. Kljub temu, da imava vso potrebno opremo, sva se odločila da preizkusiva ponujeno testno opremo, in sicer sva si izbrala vsak svoj nahrbtnik in pohodne čevlje. Poleg testne opreme bom preiskusila še hlače, ki sem jih dobila kot darilo. Pred prihodom sem si namreč lahko izbrala kar lepo število izdelkov iz aktualne kolekcije. Zaključek dneva je predstavljala skupna večerja, kjer smo se ob okusni hrani in pijači nekoliko pobliže spoznali z nekaterimi od udeležencev. Hitro smo poiskali drug drugega na Instagramu in ugotovili, da se nekateri preko slik že poznamo. Kljub prijetnemu druženju sva z Acotom hitro odšla v sobo, saj je bil dan res dolg in naporen, zjutraj pa bo ura neusmiljeno zazvonila že pred 6.00. 

Dan D se je začel z zajtrkom, pri katerem ni manjkalo francoskih rogljičkov in podobnih dobrot, potem pa je hitro sledil odhod na izbrano dogodivščino. "Alpinisti" smo odšli do zobate železnice, ki vodi na Montevers, razgledišče nad slovitim ledenikom Mer de glace. Vreme je bilo na naše veliko navdušenje (in v nasprotju z vremensko napovedjo) brez oblačka in kar težko je bilo odvrniti pogled od bleščeče belih vrhov med katerimi je seveda izstopal Mont Blanc. Ob iztopu iz železniške postaje nas je pričakal čudovit prizor, ko je sonce ravno posijalo izza impozantne špice imenovane Les Drus, zato smo se hitro zapodili v lov za čim lepšimi fotografijami. Tudi sam pogled na ledenik je bil kot vedno čudovit, čeprav je ledenik žalostno zdelan od klimatskih sprememb.

Po ukazu vodnikov naj si nadenemo plezalne pasove in čelade, je sledil spust po številnih "lojtrcah" na ledenik. Začetni del poti po ledeniku je bil še povsem prekrit s peskom, zato ni bilo potrebe po zimski opremi. Ob pogovoru z enim od vodnikov, ki je dobro poznal nekatere slovenske plezalce, smo hitro prišli do pravega ledu, kjer smo si nadeli še dereze in v roke vzeli cepine. Sledilo je nekaj lekcij iz hoje po strmem ledenem pobočju in prečkanje ledeniškega potoka, nato pa smo prišli do ledenih "pečin", kjer so vodniki napeljali vrvi, da smo se lahko preizkusili v lednem plezanju. "Pikanje" po zmehčanem ledu je bilo pravi užitek. Sonce je vse bolj pripekalo in mehčalo led, tako da smo se počasi odpravili na pohod nazaj proti izhodišču. Tokrat smo namesto poti po "lojtrah" izbrali kombinacijo stopnic in gondole. Pred vzponom po stopnicah smo si z velikim veseljem ogledali še ledeno dvorano - ne toliko zaradi ledenih skulptur, pač pa zaradi prijetnega hladu, ki je vsaj malo ohladil naše od sonca pregrete glave. Hoja po neskončnih stopnicah z zimsko opremo in v težkih zimskih čevljih (ki so bili sicer glede na količino opore in izolacije, ki jo nudijo, presenetljivo udobni) je bila kar mučna, ampak nekako smo le prisopihali do vrha. Ob hoji smo žalostno opazovati table, ki so označevale, do katere višine je ledenik segal v (ne tako oddaljeni) preteklosti.

Prijetno utrujeni smo se odpeljali nazaj proti hotelu, kjer nas je čakalo še zasluženo kosilo. Ob dobri hrani, pivu in premlevanju vtisov  s pravkar končane pustolovščine je kar prehitro napočil čas za slovo. Srčna zahvala gre organizatorjem na čelu s Pauline in vodnikom za pester program ter predvsem izjemno gostoljubje. In pa seveda vsem ostalim udeležencem za prijetno družbo. 

Z zaključkom "base campa" pa užitkov v dolini pod Mont Blancom vendarle še ni bilo konec, saj sva z Acotom bivanje (tokrat v kraju Les Houches, nekaj minut stran od Chamonixa) podaljšala še do nedelje. Tudi ta dva dneva pa sta ob raziskovanju okolice in občudovanju naravnih in drugih lepot minila kot bi trenil, in sledila je le še dolga pot proti domu, ki sva si jo krajšala s kovanjem načrtov za naslednji obisk, ki bo - upajmo, nekoliko daljši kot prva dva.

Nekaj slikovnih utrinkov se nahaja še v spodnjih slikah. Kaj več o izdelkih, ki sem jih prejela pa v naslednjih objavah. 

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---