ISLANDIJA // 1. del

S pisanjem vtisov popotovanja po Islandiji sem odlašala toliko časa, da sem bila vmes že na Siciliji in na smučanju v Dolomitih. Skrajni čas torej, da poskusim napisati nekaj besed o tem prečudovitem koščku sveta. 

Po Islandiji sva se z Acotom potepala med 29. avgustom in 7. septembrom. Odločitev, da greva na Islandijo, je spontano padla v začetku avgusta, za kar se gre zahvaliti predvsem mojemu jamranju v smislu "spet ne bo dopusta", "jst bi nekam šla", "že celo večnost nisem nikjer bila", haha.

​Po pregledu letalskih povezav z bližnjih letališč, se je kot časovno najboljša in tudi najcenejša opcija pokazal odhod z avtom do Dunaja in nato let z letalsko družbo Wizz Air, ki nudi direktno povezavo z Reykjavikom. Cene letalskih kart sem spremljala približno en teden, dokler moja ženska intuicija ni ocenila, da ceneje ne bo šlo in pritisnila "kupi" gumb. Povratni letalski karti in 53 kg prtljage (don't ask) sta tako skupaj prišli nekaj čez 400 EUR. Potrebno je bilo rezervirati še parkirišče na dunajskem letališču in rent-a-car na Islandiji. Aco je našel cenovno ugodno parkirišče Panda Parken, ki je sicer od letališča oddaljeno približno 3 minute vožnje, a te kadarkoli v dnevu neposredno na letališče in z njega pripelje njihov voznik v njihovem vozilu, tako da ni nobene živčne vojne s parkiranjem in nošenjem prtljage, avto pa ves čas potovanja ostane varno parkiran na njhovem varovanem parkirišču. Glede rent-a-car-ja na Islandiji ni bilo nobene dileme. Tako kot verjetno 90% obiskovalcev Islandije, sva se tudi midva odločila za Dacio Duster 4x4. Najela sva jo pri lokalni agenciji Cars Iceland. Pri najemu avtomobila sva verjetno naredila največjo napako na celotnem potovanju. Nepozorno sva že doma preko interneta obkljukala tip zavarovanja, ki na koncu ni bil označen na potrdilu rezervacije, tako da sva na licu mesta doplačala še dodatno avtomobilsko zavarovanje. Nekaj dni pred odhodom sva rezervirala še prvo nočitev na Islandiji, in sicer kar v Reykjaviku. Na Islandiji sva namreč pristala popoldne in po izkušnjah sva vedela, da prvi dan nima smisla nikamor hiteti, ampak je bolje malo spoznati okolje in narediti načrt za naprej. Drugega planiranja pred odhodom ni bilo. In kako je potekalo najino potovanje po Islandiji? 

---

1. dan 
​
​Kot že omenjeno, naju je pot vodila preko Dunaja do Reykjavika. Let je potekal brez posebnosti in po 3 urah in pol (tenstanja na letalu) smo pristali v vetrovnem Reykjaviku. Po pristanku sva se najprej odpravila po avto, kjer sva doživela hladen tuš z doplačilom zavarovanja. Ker sva bila preutrujena in ker sva ocenila, da tako ali tako ne bova nikamor prišla z prerekanjem glede že plačanega zavarovanja, sva pravnika v naju dokončno poslala na dopust in se sprijaznila z doplačilom dodatnih 100 EUR. Če je bila to cena za nepozabno potovanje, pa naj bo! Ko sva končno dobila avto, sva se najprej odpeljala do najbližjega Bonusa. Pred potovanjem sva se o Islandiji namreč naučila dve stvari:
1. Ne potrebuješ gotovine, ker povsod lahko plačaš s kartico (tudi v hlevu, ko najameš konja za uro ježe).
2. Ne kupuješ nikjer drugje, kot pa v Bonusu, haha. Bonus je diskont, kjer dobiš vse kar potrebuješ (razen piva) za preživetje in kjer za razliko od preostalih trgovin (ki sicer ponujajo enake stvari) ne bankrotiraš. Kulinarika definitivno ni stvar, zaradi katere bi človek želel obiskati Islandijo. Midva sva si večino časa kuhala sama (testenine ftw), če pa nama ni zneslo, sva si na njihovih bencinskih črpalkah (ki so nekako kar center vsega dogajanja, haha) privoščila kakšen burger. Na mojo srečo so povsod imeli tudi vegi opcijo. 

Ko sva se založila z nekaj hrane, sva se odpravila proti hotelu, kjer sva na hitro odložila stvari in se odpravila na sprehod proti centru Reykjavika. Iskreno povedano, so me v Reykjaviku navdušili samo grafiti, stolnica Hallgrimskirkja in pa pekarna Braud & Co., kjer prodajajo verjetno najboljše cimetove rol'ce na svetu, ki bi jih sicer skoraj spregledala, če ne bi bilo Petre in njenega sporočila, da morava to pekarno nujno obiskati. Sporočilo sva sicer dobila, ko sva naslednji dan Reykjavik že zapustila, a sva imela popravni izpit, saj sva se v Reykjavik vrnila še na poti domov. En velik hvala Petra! ​

---

---

---

---

---

---

---

2. dan 
​
Odločila sva se, da se bova najprej odpravila proti zahodu Islandije. Na poti do tja sva se "zataknila" že nekaj kilometrov ven iz Reykjavika. Aco je namreč ugotovil, da se morava nujno povzpeti na Mount Esja, ki je nekakšna Šmarna gora Reykjavika (ne da bi se bilo na Šmarno goro nujno povzpeti, haha). Prav veliko ljudi na poti nisva srečala, družbo nama je delal samo veter. Pot na vrh se je le počasi vzpenjala, le pod vrhom je postala bolj strma in zavarovana z verigami. Na vrhu sva bila v megli, ki pa se je k sreči na trenutke razkadila, tako da sva lahko občudovala prekrasen razgled. Kljub lepemu razgledu sva se hitro odpravila nazaj k avtu, saj naju je čakalo še kar dosti vožnje proti polotoku Snaefellnes, kjer sva v kraju Hellissandur rezervirala prenočišče. V bližini se nahaja tudi gora Kirkjufell (ang. Church mountain), ki naj bi bila sodeč po informacijah s strica Google-a, največkrat fotografiran motiv na Islandiji. Ker vreme ni bilo najboljše, sva se odločila, da greva preverit, če je njen sloves upravičen. Kot že zjutraj, sva se na tudi poti do Kirkjufella zataknila pri enem od (kar se je kasneje izkazalo) 35643532 slapov na Islandiji, imenovanem Grundarfoss. Ker Grundarfoss ni eden izmed tistih slapov, ki uživajo internetno slavo, sva ga lahko imela samo zase. Ko sva končno nadaljevala  pot  proti Kirkjufellu, sva v daljavi opazila nekakšen štrcelj, ki je bil podoben motivom s fotografij. "A misliš, da je to to?" "Nekam majhno zgleda." Na koncu se je izkazalo, da je bil štrcelj iz daljave Kirkjufell in da je bil tudi od blizu bolj kot ne štrcelj.  Ker gre za bolj opevano znamenitost je bilo ob vznožju nekaj ljudi, hude gužve pa ni bilo, verjetno zahvaljujoč dejstvu, da je bilo glavne turistične sezone konec in da vreme ni bilo prav lepo. Naredila sva par korakov po sprehajalni poti in hitro prišla do tiste famozne fotografske točke, s katere nastanejo vsi posnetki. Tudi midva sva jih nekaj naredila, potem pa sva se (vsaj jaz) kar malo razočarana odpravila proti najinemu prenočišču. ​

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

3. dan 
Tretji dan sva se zbudila v oblačno jutro in se po zajtrku odpravila nazaj v smeri jugozahoda. Ker je bila vremenska napoved bolj slaba, sva se odločila, da greva pogledat slap Gullfoss in območje Laugarfjall, znano po Velikem Geyzirju (po katerem se ti termalni vrelci tudi na splošno imenujejo) in po gejzirju Strokkur. Obe znamenitosti sta del t.i. Zlatega kroga (ang. Golden circle), verjetno turistično najbolj obleganega območja Islandije. Odločila sva se, da najdeva prenočišče nekje v okolici ter nato naslednji dan pot nadaljujeva proti jugu. Na poti proti Zlatemu krogu sva se najprej ustavila še na eni izmed plaž polotoka Snaefellnes, po kateri sva se sprehodila in raztegnila tačke. In nisva bila edina. Ljudi sicer ni bilo, sva pa imela priložnost opazovati polarno lisico, ki si je tudi privoščila jutranji sprehod. Na žalost je bila prehitra, da bi jo ujela v objektiv. Na poti proti dnevnemu cilju sva se ustavila vsaj še sedemkrat in se enkrat sprehodila do še enega slapu, nato pa sva odpravila proti prenočišču, saj je pričelo močneje deževati. Tokrat sva ni našla sobico na idilični kmetiji, kjer naju je, namesto psa, kot je to nekako običajno, pozdravila prikupna pujsa, ki je bila očitno zvezda posestva. Počakala sva, da je dež vsaj približno ponehal, nato pa sva se odpravila proti nekaj kilometrov oddaljenem Gulfossu in Laugarjfjallu. Odločila sva se, da greva najprej pogledat slap in na to še gejzir, kar se je izkazalo kot zelo dobra odločitev. Gulfoss je bil v vsej svoji veličini sicer navdušujoč, a sva ga zaradi kar precejšnje gneče hitro zapustila in se odpravila gledat gejzir. Kjer sva ostala do teme. "A počakava, da samo še enkrat izbruhne?" sva se vprašala vsaj desetkrat. K sreči so izbruhi Strokkurja redni, izbruhne namreč vsakih 5 do 10 minut, medtem ko je Veliki Geyzir ("zahvaljujoč" človeški roki) postal praktično neaktiven. Polna vtisov sva se odpravila nazaj proti najinemu domu. Komaj sva čakala naslednje jutro, saj naju bo pot vodila na jug.  O popotovanju po jugu Islandije si boste lahko prebrali v naslednji objavi. Obljubim, da nanjo ne bo potrebno čakati več mesecev, haha. 

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---