Kdo ne pozna ikoničnega Kånken nahrbtnika znamke Fjällräven? Polarna lisička (Fjällräven namreč v švedščini pomeni prav to) se je rodila na Švedskem leta 1960. Prvi izdelek je bil nahrbtnik, ki so se mu kasneje pridružili še drugi izdelki. Danes Fjällräven ponuja moška in ženska oblačila in dodatke ter seveda nahrbtnike, šotore in spalne vreče. Znamka je prisotna že v več kot 30 državah po svetu.

Pred kratkim sem prejela povabilo na predstavitev znamke in njihove nove kolekcije. Fjällräven (klik) je skupaj z znamkama Hanwag (klik) in Primus (klik) del skupine Fenix Outdoor AB, zato smo na dogodku imeli priložnost videti tudi nekatere nove izdelke obeh omenjenih znamk.

Na predstavitev je bila povabljena tudi Alina (klik) in kot je za naju običajno, si iz vsakega srečanja vedno uspeva narediti žur. Ker je predstavitev potekala v dopoldanskem času, sva se dogovorili, da se v službi opravičiva, češ da greva na daljšo malico in da se dobiva v centru. Dogodek je namreč potekal v svojevrstnem prostoru Edvardu (klik) na Igriški. Po nekaj minutnem lovljenju druga druge na nekaj kvadratnih metrih sva se končno našli in ugotovili, da sva prezgodnji. Ko sva nabrali dovolj poguma, sva našli (napačen) vhod in se nekako prebili do razstavnega prostora. Ko gre za vzpostavitev prvega stika sva obe malenkost "nerodni". Sploh, ker nihče ne ve, kako izgledava v živo, haha. Ponavadi slišiva glasen "Oooooooooo to sta vidve" šele, ko rečeva: "Živijo, Alina in Mici".

Najino pozornost so najprej pritegnili pisani Kånken nahrbtniki, ki so bili razstavljeni na steni. Med njimi so bili tudi štirije pisani nahrbtniki iz nove omejene kolekcije Kanken Art, ki so prava paša za oči. Ustvarila sta jih švedska umetnika Cecilia Heikkilä in Erik Olovsson. Cecilia je navdih za svoja dva nahrbtnika poiskala v nordijski naravi in v bogatem živalskem svetu, Erik pa je upodobil gore in spreminjajočo švedsko pokrajino. 
​
Potem pa se je začelo. Za uvod smo spoznali zgodovino znamke Fjällräven in njeno filozofijo. Zavedajo se, kakšen vpliv ima proizvodnja oblačil in opreme na okolje, zato se trudijo, da bi bil njihov "okoljski odtis" čim manjši. Njihovi izdelki so funkcionalni, trajni in brezčasni. Pri materialu je njihov glavni adut G-1000, ki ga uporabljajo tako pri izdelovanju nahrbtnikov, kot tudi jaken in hlač. Gre za mešanico poliestra in bombaža, ki z dodatkom grenlandskega voska uspešno kljubuje vsem vremenskim pogojem. Pri izdelavi G-1000 vedno bolj uporabljajo recikliran poliester in organski bombaž. Sledila je predstavitev novih kosov oblačil in opreme. Od tistih za prosti čas in pohajkovanje po mestu do pohodniških in gorniških oblačil. Po koncu predstavitve nas je pričakala slastna pogostitev (ja, jemo pa radi, haha) in ob klepetanju z drugimi udeleženci dogodka je kmalu napočil čas za odhod nazaj v službo. Ker pa se na tako pot ni priporočljivo odpraviti nepripravljen, sva se spotoma ustavili še na Slonovi stojnici in se založili s krofi, haha.

Do naslednjič! Mici

​Verjetno se je vsak od vas že kdaj srečal z bolečino v hrbtu. Čeprav je občasno obiskala tudi mene, sem živela v prepričanju, da me pred kakšnimi resnimi težavami varuje dejstvo, da se, kljub temu da v službi presedim po 8 ali več ur na dan, kar precej gibljem. Da moje prepričanje nima nobene prave osnove, mi je postalo jasno, ko me je pred nekaj meseci, po domače rečeno, prav pošteno "usekalo v križu". Bolečina se je pojavila v levem ledvenem delu. Nekaj časa sem se prepričevala, da bo minila sama od sebe. Doma in v službi so bili vsi že pošteno siti mojega jamranja, pa tudi sama sem končno dojela, da se zadeva sama od sebe ne bo izboljšala in da moram nekaj storiti. Bolečina je bila na eni točki tako huda, da nisem mogla normalno vstati iz postelje ali stola, kaj šele, da bi lahko presedela 8 ur v službi. 

Na pomoč so mi priskočili v kineziološkem vadbenem centru KinVital. Najprej sva z Luko, kineziologom in idejnim vodjem centra, skozi pogovor in praktično izvedbo poskušala ugotoviti, v katerih položajih in ob katerih gibih se pojavi bolečina. Hitro sva ugotovila, da obstaja velika verjetnost, da je glavni krivec sedenje v službi. Izjemno vzpodbudno je bilo to, da od Luke nisem dobila samo klišejskega nasveta "ja manj moraš sedeti", ampak sva dejansko izhajala iz tega, da je moja trenutna realnost žal taka, da večino delovnega časa presedim in da je temu potrebno ustrezno prilagoditi moj potek rehabilitacije ter seveda tudi moje delovno okolje. Luka je glede na moj opis pisarniškega stola, na katerem sedim, ocenil, da ta po vsej verjetnosti ne nudi zadostne opore hrbtenici. Tako sem dobila tudi prvo domačo nalogo: zamenjati pisarniški stol in si priskrbeti blazino, ki bo nudila dodatno oporo hrbtu. 

Nato sva se lotila iskanja t.i. razbremenilnih položajev za hrbet. Posplošeno povedano, so to položaji, h katerim se lahko zatečem, kadar začutim, da se bolečina stopnjuje. Namenjeni so torej sprostitvi napetosti v mišicah. Poleg tega mi je Luka pokazal še, kako naj pravilno vstanem iz sedečega ali ležečega položaja, da ne bi s sunkovitimi gibi še dodatno poslabšala zadeve. 

Ko sva našla nekaj razbremenilnih položajev, ki jih lahko izvajam tako doma, kot tudi v službi, mi je Luka pokazal še vaje za trup, ki jih je priporočljivo izvajati na dnevni ravni. Vaje niso pretirano zahtevne, poudarek je na njihovi pravilni izvedbi, saj bi vsako napačno izvajanje lahko še dodatno poslabšalo stanje. Med vajami je nujno izvajanje razbremenilnega položaja. Če citiram Luka: "Samo izvajanje vaj, brez zmanjšanja obremenitve na hrbtenico je nekako tako, kot da bi ves čas udarjal z glavo v steno in potem samo hladil buško, še vedno pa bi udarjal v steno in se spraševal zakaj ni nič boljše."   

Ko beseda nanese na bolečino v hrbtu najbolj pogosto slišimo ravno "vaje je treba delat". Pa to ni čisto res. Zdravje je eno samo, zato v primeru karkšnih koli bolečin oziroma težav pravočasno ukrepajte in poiščite strokovno pomoč.

Moj hrbet je zaenkrat super, bolečine so izginile. V službi sem zamenjala pisarniški stol, bolj sem postala pozorna tudi na pravilno sedenje in izvajanje vaj ter razbremenilnih položajev. Enkrat tedensko bom obiskovala tudi vadbo v KinVitalu, kjer bom pod strokovnim nadzorom izvajala meni prilagojene vaje. 

Več o centru KinVital si lahko preberete na njihovi spletni strani www.kinvital.si ali na Instagramu @kin_vital. Sprejeli vas bodo z dobro voljo in pripravljeni priskočiti na pomoč. 

Do naslednjič!
​Mici

Na nedeljo pred zadnjim delovnim tednom v letu sva se z Acotom odločila, da greva na Stol. Stol definitivno ne spada med moje najljubše vrhove. Čeprav je razgled iz njega prečudovit, sem na njem skoraj vedno doživela kakšno neprijetno situacijo. In tudi tokrat ni bilo prav nič drugače. Še huje, niti do izhodišča pri Valvasorjevem domu nisva prišla. K sreči smo vsi trije (skupaj s plehom), dobro odnesli. Stol bo že počakal. 

Po noriji v zadnjem tednu so končno sledile zaslužene počitnice. V soboto presenetljivo nisem obležala in prespala celega dneva, ampak sva skupaj z Gregom peljala njegovo psičko Feni prvič na sneg. Za cilj smo si izbrali Trupejevo Poldne v Karavankah in ni nam bilo žal. Na poti smo uživali v miru in samoti, Feni pa je poleg tega neskončno uživala v snegu ter nabirala kilometre. 

V nedeljo je bila edina logična izbira Stol. Tokrat sva se z Acotom za izhodišče izbrala kar Završnico, tako da se je po poti nabralo skoraj 1700 višinskih metrov. Kombinacija blata in ledu poti ni naredila prav nič uživaške, so bili pa razgledi na vrhu toliko lepši. Z njimi je izginil tudi grenak priokus, ki je ostal od prejšnje nedelje. 

Na praznično sredo smo se skupaj s Stino in Janom odpravili na Vrtaško Sleme. Za razliko od Stola, je to zagotovo eden mojih ljubših vrhov. Ker je bila organizacija prepuščena nama s Stino, smo štartali relativno pozno, si na vrhu privoščili dobrote, ki so ostale od božiča in se preizkusili v turnem lopatkanju. Brezskrbi, vse je bilo pod nadzorom. Za konec prečudovitega dneva pa smo pričakali še sončni zahod na Vrtaški planini. Na tem mestu gre posebna zahvala Janu in Acotu za vso potrpežljivost, haha. 

Sledila sta dva dneva slabšega spanja in počutja. Prepričana sem bila, da bom vsak čas zbolela. V soboto sem le zbrala dovolj motivacije za kratek vzpon iz Vršiča na Veliko Mojstrovko. Pravi balzam za noge je bilo dejstvo, da na poti ni bilo veliko delov, kjer je bilo potrebno stopiti na kopno. Kljub temu, da gre za zelo popularno destinacijo, gneče ni bilo. Pa tudi pretiranega mraza ne. 

V nedeljo smo se s "familijo" zbrali za zadnji pohod v letu 2018. Skupaj s pasjo družbo se nas je nabralo kar 13. Nita, Lady, Sky, Kai, Anja, Alina, Nina, Maša, Maja, Jaka, Žiga Aco in moja malenkost smo se tako odpravili proti Tolstemu vrhu in Kriški gori. Zvezda dneva je bil definitivno Kai, ki je sam prehodil celo pot od vasi Gozd do Tolstega vrha. Nič nenavadnega za hoje vajenega kužka bi rekli. Vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da je Kai precej manjši kot odrasel maček in da tehta samo 1,2 kilograma. Za največ smeha pa je kot vedno poskrbela Kai-jeva lastnica Nina. Dan ne bi mogel biti lepši. 

To je bil moj december. Novoletnih zaobljub ne bom naštevala. Besede so prazne, če jih ne udejanimo. 
Srčno 2019! 

Oktober je zame prav poseben mesec. Po eni strani tako topel in vesel ter po drugi tako žalosten in hladen. Narava zažari v vsej svoji veličini, hladni zeleni odtenki listja se v toplem jesenskem soncu obarvajo v zlato paleto tonov, zdi se, da je svet poln življenja. V človeka se naseli prepričanje, da je vse naravnost popolno. Nato pa se pojavi sivina, pride dež, listje izgubi svoj sijaj in odpade. Narava se odpravi k počitku. Čeprav spomladi znova zaživi, nas kljub temu opomni, kako je življenje minljivo. Oktober je zame prav poseben mesec tudi zato, ker je pred leti v oktobru umrl moj oče. Zato se vsako leto trudim, da zlate barve narave premagajo sive spomine. 

Letošnji oktober nam je ponudil vse mogoče: od poletnih temperatur, nalivov dežja do mraza in snega v višavah. Naj o letošnjem oktobru govorijo samo fotografije. 

Spodnje fotografije so delo Katarine Veselič (njeno delo si lahko ogledate na spletni strani www.katarinaveselic.com ali na njenem IG profilu @katarinaveselic). Razen nekaj posnetkov s telefona, lastnih fotk nimam, kar je posledica manjšega incidenta z objektivom. :) 

*Prstjen (pridevnik) pomeni tečen, zoprn, siten. Besedo poznajo večinoma starejši Jeseničani, med mlajšimi ni toliko znana. Nemalo preglavic povzroča vsem ostalim Slovencem, saj si njen izvor pogosto razlagajo z besedo prst (del roke) ali prst (zemlja). (vir: http://razvezanijezik.org/?page=prstjen) ​

V ponedeljek 17. septembra se je v Cityparku v Ljubljani odprla prva adidas TERREX POP UP trgovina v Sloveniji. Tako bomo en mesec na enem mestu končno imeli na voljo največjo izbiro adidas TERREX oblačil in obutve. 

Vabilu na otvoritev sem se z veseljem odzvala. V ta namen smo s preostalimi adidas TERREX outdoor navdušenci posneli video posnetke, v katerih smo predstavili svoje največje "outdoor podvige" in najljubše adidas TERREX kose ter tako poskrbeli za uvodno dejanje otvoritve. Kot svoj največji "podvig" sem izpostavila kar svojo prvo udeležbo na 15 kilometrskem trail teku na Soča Outdoor festivalu leta 2016. Zame je vsak obisk gora svojevrstno doživetje, in ne podvig, udeležba na tekaškem tekmovanju pa se od običajne hoje v hribe razlikuje v tem, da se je nanj treba vsaj malo pripraviti in med tekom tudi malo potisniti svoje meje mogočega. Pri izbiri najljubšega adidas TERREX kosa sem izpostavila Agravic GTX superge. Gre za vsestranske superge, ki so lahke, a vseeno dovolj robustne in ojačane tudi za visokogorje, njihova odlika pa je prav gotovo podplat Continental z izjemnim oprijemom. Poleg Agravic GTX superg moram omeniti še Agravic Alpha Hooded jakno, ki jo zelo rada uporabljam, kadar si želim malo hitrejšega gibanja v hribih, brez nepotrebne teže. Gre za ultra lahko večnamensko jakno s kapuco, ki se zloži v lasten žep in nudi odlično zaščito pred vetrom, prav tako pa poskrbi za toploto, saj je sprednji del izoliran s tanko plastjo Polartec Alpha materiala. 

Na koncu smo se z Alenko, Maticem in Luko strinjali, da so adidas TERREX izdelki primerni prav za vsakogar, ki rad zaide v naravo in hribe. Luka pa je izpostavil še en vidik, in sicer ta, da je adidas TERREX vse bolj okoljsko ozaveščen in se pri izdelavi oblačil in obutve v vedno večjem obsegu poslužuje recikliranih materialov in okolju prijaznejših postopkov izdelave. 

Kako smo se še zabavali na otvoritvi (in kaj smo jedli, haha) pa si lahko ogledate na spodnjih fotografijah. Vse spodnje fotografije so nastale s strani adidas TERREX-a. 

Naj za konec omenim še to, da se POP UP trgovina v CItyparku v Ljubljani nahaja v bližini trgovine Tomas Sport, odprta pa bo do 15. oktobra. 

S strani La Sportive sem že pred nekaj meseci dobila povabilo na njihov dogodek, imenovan La Sportiva Media Day, ki je bil napovedan za vikend od 6. do 8. julija. Dogodek se bo odvijal v njihovi domači dolini Val di Fiemme v Dolomitih, namenjen pa je blogerjem, instagramerjem in novinarjem, ki tako ali drugače sodelujemo s podjetjem, in sicer z osnovnim namenom, da izvemo več o filozofiji in zgodovini znamke, da spoznamo novosti za prihajajočo sezono ter da v praksi preizkusimo aktualne gorsko-tekaške modele čevljev. Letos je namreč za La Sportivo prav posebno leto, saj praznujejo svojo 90. obletnico obstoja. Poleg tega smo dobili tudi priložnost, da se (po želji) udeležimo gorsko-tekaške (t.i. Sky Race) tekme Stava Mountain Race, katere glavni sponzor je prav La Sportiva.

Nad povabilom sem bila navdušena, zato sem si v službi nemudoma najavila dan dopusta in "prijazno" namignila, da v primeru kakršnih koli komplikacij v zvezi s prostim dnem, dam odpoved, haha. Težav v službi ni bilo, je pa za manjši pretres dan pred odhodom poskrbel Aco (Aco je bil prav tako povabljen na dogodek kot "član ekipe"), ki si je med popoldanskim plezanjem izpahnil ramo. Kljub moji paranoji in kompliciranju (ja, včasih sem res dežurni paničar), sva se v petek zgodaj zjutraj odpravila proti italjanskemu Teseru, kjer nam je La Sportiva rezervirala bivanje v hotelu Al Cervo. Vožnja je hitro minila (kot je to običaj, kadar greva v Italijo, je bil obvezen postanek v najbolj "lokalnem" kafiču ob cesti, haha) in okoli 12. ure sva bila že v prisrčnem hotelu v središču mesta. Namestili so naju v čudovito sobo s kopalnico, ki je bila večja od najinega najemniškega domovanja (haha), v sobi pa so naju pričakale tudi majhne pozornosti La Sportive in QC Term Dolomiti, kamor smo bili namenjeni na termalno razvajanje po testu gorsko-tekaških čevljev v soboto.

Časa za počitek v hotelski sobi ni bilo prav dosti, saj smo bili že ob 14. uri dogovorjeni, da se dobimo pred La Sportivino stavbo, kjer bomo imeli ogled proizvodnje čevljev in izvedeli kakšno obutev in oblačila so pripravili za prihajajočo sezono.

V proizvodnji smo se zadržali skoraj dve uri. Vsi pohodni čevlji in plezalke so še vedno narejeni pri njih v tovarni v Val di Fiemme-ju, medtem ko so gorsko-tekaški čevlji (po enakih proizvodnih standardih, kot jih imajo v tovarni v Italiji) narejeni v Aziji. Pred kratkim pa je luč ugledal tudi prvi model gorsko-tekaških čevljev Unika, ki je v celoti izdelan v Evropi. Proizvodnja poteka neprekinjeno. Vsi modeli niso proizvedeni hkrati, ampak v določenem obdobju (nekaj dni) izdelujejo samo dva ali tri modele čevljev. Prav zanimivo je bilo opazovati, kako na koncu košček materiala, ki laiku izgleda kot odpadni kos, sestavi celoto. Po ogledu proizvodnje smo se odpravili v njihov Show room, kjer je bila razstavljena prihajajoča kolekcija in kjer smo izvedeli nekaj podrobnosti o prihajajočih novostih. Pri predstavitvi se nam je pridružil legendarni Johnatan Wyatt, šestkratni svetovni prvak v gorskih tekih, ki sedaj pomaga pri razvoju in testiranju La Sportivine obutve. Tisti, ki bolj podrobno spremljate gorski tek, verjetno veste, da Jonhatan s časom 1 ura 15 minut in 11 sekund, ki ga je dosegel leta 2006, še vedno drži rekord gorskega teka na naš Grintovec. Po koncu predstavitve smo imeli še čas za obisk njihovega Factory store-a, nato pa smo se hitro odpravili nazaj v hotel, kjer smo se lahko za kratek čas odpočili, preden smo se skupaj odpravili na (zares slastno pethodno) večerjo v restavracijo Antico Mas Del Medico.

Photo: Matteo Pavana

Photo: Matteo Pavana

V soboto je bil na sporedu test gorsko-tekaških čevljev. Že ob 8.30 smo se zbrali na glavnem trgu Tesera in se skupaj odpravili proti 20 kilometrov oddaljenim termam QC Terme Dolomiti, kjer nas je pobral mini bus in odpeljal po gorski cesti do kraja Val san Nicolo. Po prihodu na izhodišče smo bili priča pravemu "pop-up shop-u" La Sportivine obutve. Vsak si je lahko izbral čevlje, ki jo je želel preizkusiti. Moja prva izbira je bil nov model Unika, ki je na tržišče prišel le nekaj dni po našem dogodku. V izbranih modelih smo pretekli nekaj kilometrov in naredili lep krog pod čudovitimi Dolomiti ter se vrnili na izhodišče, kjer smo čevlje lahko zamenjali in o njih podali povratno informacijo La Sportivinim razvijalcem opreme. Tako sem preizkusila še modele Akasha, Lycan (kot darilo je vsak dobil svoj par v darilni vrečki) in Mutant. Zlasti slednji so pritegnili mojo pozornost, saj so precej podobni mojemu najljubšemu modelu Bushido, samo podplat je malenkost bolj robusten. Po nekaj urah tekanja naokoli, smo se odpravili nazaj proti termam QC Dolomiti, kjer nas je najprej čakalo kosilo, nato pa neomejeno termalno razvajanje v različnih bazenih in savnah ter na koncu še večerja. Tako smo bili "spočiti" za nedeljsko tekmo Stava Mountain Race.

Brez sramu lahko rečem, da za skoraj 25 kilometrov in 1700 višinskih metrov v življenju nikoli ne bom dovolj spočita, da na taki preizkušnji ne bi vsaj malo trpela, haha. Vseeno pa se s tekmo nisem pretirano obremenjevala. Še največ skrbi mi je povzročil Aco, ki je (pričakovano) v svojem slogu pri zajtrku začel: "Bom šel en svoj tempo, ne bom pretiraval." Ko sva v petek prispela na dogodek je celo kazalo, da zaradi izpahnjene rame na tekmi sploh ne bo štartal, v soboto zjutraj je govoril, da bo šel z mano moj tempo, zvečer pa mi je bilo že bolj kot ne jasno, da bo šel svoj tempo po svojih trenutnih zmožnostih (torej z opornico). Črne misli glede njegove rame sem dala na stran in poskušala čim bolj sproščeno pričakati štart, ki je bil na glavnem trgu Tesera. Še malo ogrevanja in potem je šlo zares. Že kmalu po začetnem ne preveč strmem cestnem delu, ki sem ga v celoti pretekla, smo se začeli vzpenjati v strm klanec. Odločila sem se, da bom na tekmo šla s palicami in na začetku mi ni bilo žal, saj sem navajena hoje z njimi in so mi v veliko pomoč pri vzponih. Višinci so se hitro nabirali in po prihodu na greben sem v daljavi že videla prvi višinski cilj. Ob bučni podpori mimoidočih in La Sportiva ekipe sem ga kmalu tudi dosegla. Mislila se si: "Ah, zdaj bo šlo pa samo še navzdol." Pa sem se pošteno zmotila. Sledilo je kar nekaj kilometrov rahlega spusta, ki sem jih pretekla v solidnem tempu, in nato še zadnji malo daljši klanec. Palice, ki so mi prej prišle še kako prav, so me počasi začele motiti. Želela sem si tudi, da ne bi imela nahrbtnika. Pred končnim spustom smo na srečo lahko organizatorjem oddali palice, da so nam jih pripeljali v dolino. Pričakovala sem, da bom lahko po klancu navzdol imela malo hitrejši tempo, a se je utrujenost v nogah že kar poznala in tudi sam teren ni bil najbolj prijazen ta tek navzdol. Ob kakšni preveč drzni potezi bi si hitro lahko zvila gleženj. Počasi sem postajala neučakana. Dokončno mi je postalo jasno, da moja športna ura ne kaže točnih podatkov glede pretečenih kilometrov, saj mi je pri tabli, ki je označevala 4 kilometre do cilja kazala, da sem pretekla šele 15 kilometrov. Najbolj pa sem se razveselila naslednje table, ki je označevala zadnje 3 kilometre. Samo še razdalja, ki jo pretečem od ljubljanskega stanovanja do bližnjega Koseškega bajerja. V mislih sem si poskušala vizualizirati pot in si zraven naglas govorila: "samo še malo, samo še malo". In prečkala sem ciljno črto! Čas 4 ure in 15 sekund se seveda ne more nikakor primerjati z najboljšimi časi na tekmi, a sem se na cilju vseeno počutila kot zmagovalka. Najbolj pomembno je bilo, da se med tekmo nisem poškodovala oziroma imela krčev in bolečin. Dogajanje na tekmi si lahko pogledate tudi v spodnjem video posnetku.

Naj za konec povem še nekaj zanimivosti o tekmi. Zmagovalec v moški konkurenci je do cilja potreboval 2 uri 6 minut in 11 sekund, najboljša izmed predstavnic nežnejšega spola pa 2 uri 32 minut in 49 sekund. Tekma je bila odlično organizirana: oznake na trasi so bile brezhibne, med tekmo je bilo na voljo 6 okrepčevalnic s hrano in pijačo, dobro je bilo poskrbljeno za oddajo palic in nahrbtnikov, ko ti med tekmo niso bili več potrebni. Svojevrstna je bila tudi darilna vrečka. V njej sicer ni bilo (kot je to na tekmah običajno) reklamne majice, se je pa v njej znašel kilogram testenin, kruhki, špeh in klobase ter verjeli ali ne - tudi pivo. Na tekmo se zagotovo še vrnem! Pa ne zaradi piva.

​La Sportiva hvala za nepozabno doživetje!

Letošnji Soča Outdoor Festival je bil zame že tretji po vrsti. Tako kot prejšnja leta, sem se tudi tokrat udeležila 15 kilometerskega adidas TERREX teka. In v čem se je razlikoval od prejšnjih let? Organizatorji so zabeležili rekordno število udeležencev, jaz pa sem v času pred tekmovanjem zabeležila nekaj več pretečenih kilometrov po ravnem in precej več ur preživetih v telovadnici. Sama pri sebi sem se namreč odločila, da spremenim oziroma izboljšam svoj način življenja, predvsem prehrano in svojo splošno psihofizično pripravljenost. Ampak o tem podrobneje kdaj drugič.

Tudi tokrat sva se z Acotom odpravila proti Tolminu že v petek po službi. Odpravila sva se kar dvakrat; pri postanku v Medvodah sem na (na srečo) ugotovila, da s seboj nimam osebne izkaznice, ki jo potrebujem za urejanje prenočišča, zato je bil potreben povratek nazaj do stanovanja v Ljubljani. Iz petka na soboto sva prenočila v prav posebnem Airbnb-ju Tiny House v Podljubinju, naselju zraven Tolmina, skozi katerega poteka tudi trasa teka. Čeprav je Tiny House po velikosti res majhna, ni prav nič majhna po dizajnu. Gre za kontejner, ki je predelan v edinstven bivalni prostor. Pohištvo v njem je ročno izdelano iz domačega lesa in funkcionalno razporejeno, skrbno izbrani dodatki pa poskrbijo še za tisto piko na i. Meni so v oči najbolj padli modro-zeleni krožniki in skodelice. Da je izkušnja z bivanjem popolna, pa poskrbi dejstvo, da sta lastnika Katrina in Laurence izjemno prijazna in ustrežljiva. Edina stvar, ki jo obžalujem je, da v njej nisva mogla ostati še kakšen dan dlje. Ker leži ob reki in je obdana z zelenjem, po vrhu pa premore še ogromno teraso, bi bila idealen kraj za malo daljši oddih.

Več o hiški si lahko preberete na njeni spletni strani: www.tinyhouseslovenia.com, spodaj pa prilagam še nekaj svojih fotk.

Zjutraj sva bila pokonci že okoli pol sedme ure. Najprej je bil na vrsti zajtrk za energijo, ki mu je sledila še velika skodelica kave. Brez nje pač ne gre. Ker nisem hotela ponoviti lanskoletne napake, sem ob kavi spila še zadostno količino vode, da sem bila dovolj hidrirana. Standardna procedura ogrevanja je bila tokrat obogatena še z dodatnimi "medijskimi obveznostmi". Z Jakom, ki se je edini iz adidas TERREX ekipe poleg mene udeležil tekme, smo bili namreč z uradnim fotografom adidas TERREX Anžetom Čoklom (le kdo ne pozna Anžeta) dogovorjeni, da naredimo nekaj fotografij in posnetkov ob najinih motivacijskih tablah. Plod "manekenskega udejstvovanja" je (med drugim) tudi promocijski video, ki si ga lahko ogledate spodaj.
​
(Pre)hitro je nastopil čas, da se postavimo na štart in začnemo s tekom. Zaradi velikega števila udeležencev so se organizatorji letos odločili, da bo štart v treh skupinah, ki bodo štartale v razmaku petih minut, pri čemer naj bi se najhitrejši tekači postavili v prvo skupino in tako dalje. Sama sem sprva nameravala štartati v drugi skupini, vendar me je nestrpnost in pa želja, da bom čim hitreje na cilju, premamila, da sem se postavila kar v prvo skupino. Ali je bila to dobra ali slaba odločitev težko rečem, verjetno bi bila gneča na ožjih odsekih proge prav v vsaki skupini. Sicer pa sem se med tekom počutila dobro. Poznalo se je, da sem v prejšnjih mesecih pretekla nekaj več kilometrov po ravnem, pa tudi v klanec je kar šlo. Krizo sem doživela nekje okoli 11. kilometra. Postala sem neučakana in vedno pogosteje sem pogledovala na uro. Iz miselnih zablod me je prebudil in mi vlil dodatno energijo klic: "Dejmo Mici!" Če to slučajno bereš: iz srca hvala Anja! Ko so se slišali glasovi iz cilja, sem vedela, da sem blizu in da me čaka (še najmanjši problem) prečkanje Tolminke. Letos je bila nizka in mirna, tako da sem jo prečkala brez težav (in pomoči Acota) in tik pred ciljem prehitela še nekaj sotekmovalcev. Potihem sem upala, da bo ura na koncu pokazala čas pod 1:40:00. Tega osebnega cilja nisem dosegla, odveč je bilo "samo" 14 sekund. Najbolj pomemben pa ni bil čas, ampak dejstvo, da sem se med tekom fizično res dobro počutila in da sem začutila, da psihofizično zmorem še veliko več. Na koncu sem dosegla skupno 30. mesto izmed 270 tekmovalk in bila 6. v svoji kategoriji. Ker nisem nikakršna profesionalka, je to zame lepa popotnica za naprej. 

Po morskem oddihu je bil zopet čas za gorski oddih. Tako kot že nekaj let zapored, sva tudi letos z Acotom tradicionalno obiskala Vrtaško Sleme nad Mojstrano. Gre za dobro kondicijsko turo s prečudovitimi razgledi, kjer redko srečaš ljudi, zelo pogosto pa lahko občuduješ gamse. Najbolj se mi je v spomin vtisnil obisk te gore izpred dveh let, ko nama je dostop na vrh preprečil podivjan bik. Letos bika (in njegovih družic) na planini še ni bilo, sva se pa navsezgodaj zjutraj spopadla s poletno soparo. V kratkih oblačilih in z minimalno dodatne teže sva se pognala v klanec. Imela sva dober tempo, tako da sva sončni vzhod pričakala visoko nad Vrtaško planino. Malo pod vrhom so naju pričakali razposajeni gamsi in z velikim občudovanjem sva lahko opazovala njihove vragolije. Iz Vrtaškega Slemena sva se povzpela še na Vrtaški vrh, nato pa hitro nazaj proti Ljubljani, kjer so naju za popoldansko druženje ob sladoledu čakali Mojca, Niko in Manu. 

Ker lepega popoldneva nima smisla preživeti med betonom, sva se v ponedeljek po službi z Acotom na hitro odločila, da narediva še eno popoldansko turo. Pridružila se nama je še Anja in prvotni plan je bil, da gremo na Viševnik. Spletna kamera na Kredarici je namreč kazala lepo sončno vreme. Ko pa smo se pripeljali do Lesc, je bila situacija že čisto drugačna. Iz juga so se pričeli valiti oblaki. Na hitro spremenimo plan in se odpeljemo proti Golici. Ko smo prispeli na izhodišče, situacija tudi tam ni bila več ravno sončna, vseeno pa nam je dež prizanesel. Aco je tekel na Golico, z Anjo pa sva pohod zaključili na pijači pri koči. 

Naslednji vikend pa je bila na vrsti prava mala outdoor poslastica - soteskanje in teambuilding v Tolminu z Adidas ekipo! Za dober uvod v vikend je poskrbel sončen petkov popoldan, ki sva ga z Acotom izkoristila za poslužbeni pobeg v hribe. Z Matizovca sva se preko Kofc odpravila na Veliki vrh. Slednji je eden mojih ljubših vrhov za opazovanje popoldanskih oziroma večernih barv. Popoldne bi lahko ocenila kot popolno, če bi le bila odprta še koča na Kofcah, kjer bi si lahko privoščila njihove slastne štruklje (malina in borovnica ftw). 

V soboto je bilo nekaj maneverskega prostora za daljše spanje, nato pa smo se z Adidas Terrex ekipo iz Ljubljane odpravili proti Tolminu, kjer sta nas čakala soteskanje in piknik. Splet okoliščin je poskrbel za to, da se nam je v zadnjem hipu lahko pridružil še Aco. Po prihodu v Tolmin smo v agenciji Maya team dobili opremo, nato pa smo se z vodniki odpravili v smer Idrije, kjer nas je čakalo soteskanje po tolmunih Pršjaka. Pred začetkom soteskanja smo imeli krajše predavanje o varnosti in izvedli nekaj testnih spustov, nato pa se je zabava pričela. V različnih položajih (spoznali smo tri: osnovni položaj, superman in pijani superman :)) smo se spuščali po naravnih topoganih, dokler nismo prišli do, kot se je izrazil naš vodnik, doktorata našega soteskanja. Njegov naslov je bil slap Pršjak, ki v višino meri kar 27 metrov. Prvi del slapu smo premagali po vrvi, za drugi del slapu pa je vrvi "zmanjkalo" in prosto smo zgrmeli po slapu navzdol v vodo. Da naša dogodivščina ne bi ostala nedokumentirana, je poskrbel Matic, ki je dogajanje posnel na svojo kamero in sestavil posnetek, ki si ga lahko ogledate spodaj. Po dobre pol ure hoje po spolzkih kamnih, smo bili nazaj na izhodišču in odpravili smo se na več kot zasluženo kosilo, kjer smo kovali načrte za prihodnost. Prvi prihajajoči dogodek je Soča Outdoor Festival, ki se vsako leto odvija prav v Tolminu in katerega sponzor je tudi Adidas Terrex. Za promocijo omenjenega dogodka smo skupaj z Adidas Terrex-om pričeli z akcijo #VsakKorakŠteje, v kateri Adidasovi Terrex ambasadorji v dveh ekipah nabiramo višinske metre in hkrati pobiramo smeti po hribih. Ob klepetu in hrani je čas hitro mineval, in pozno zvečer smo se vrnili nazaj v Ljubljano. Ker je bil prihod domov pozen, motivacija za zgodnje jutranje vstajanje pa na psu, sva v nedeljo z Acotom naredila samo nekaj popoldanskih višinskih metrov na bližnji Polhograjski Grmadi. 

Med tednom nama je z Acotom uspel še en poslužbeni pobeg, in sicer na Vrtačo. Tudi Vrtača je eden izmed tistih hribov, ki te ob zahodu sonca ne pusti ravnodušnega. Na najino presenečenje sva, kljub relativno pozni uri srečala tri planince, ki so sestopali, na vrhu pa sva lahko uživala sama. Ker je bila na vrhu temperatura bolj jesenska, kot poletna, sva hitro sestopila in med sestopom po razgledni poti občudovala čudovit sončni zahod. Nabralo se je tudi kar lepo število višinskih metrov za Adidasov izziv #VsakKorakŠteje. 

Zahvaljujoč rojstnemu dnevu Republike Slovenije, nas je na koncu meseca pričakal podaljšan vikend. Z Acotom sva se odločila, da ga preživiva v Kranjski Gori in poskusiva čim bolj uživati v soncu, kolikor ga pač bo. Ker je bila napoved za soboto najlepša, sva se odločila, da greva na Špik, saj imava izhodišče praktično pred vhodnimi vrati. In kako bi opisala sobotni izlet? Z eno besedo: muka! Po napornem delovnem tednu sem bila nenaspana in utrujena, poleg tega sem (gorenjska trma) obula težke gojzarje in s seboj vzela vso zimsko opremo, čeprav bi mi bilo lahko jasno, da je za pot čez Lipnico ne potrebujem več (previdnost vseeno ni odveč, kajne). Posledično sem se vlekla kot megla. Sestop je bil še boj mukotrpen in trpljenje so malenkost olajšali šele žganci v Koči v Krnici. Po prihodu domov je sledil samo še tuš, potem pa je prišel čas za težko pričakovani popoldanski spanec. V nedeljo je bil dan za počitek, saj sva se z Acotom v ponedeljek namravala udeležiti teka na Vitranc. Da pa celega dneva ne bi samo preležala, sva se odpravila na primorsko stran in tam nabrala prve metre z longboard-i (hvala Street Lizzard Longboards) ter se okrepčala z najboljšo pico daleč naokoli. Za lep konec dneva sta poskrbela Stina in Jan, ki sva ju končno imela možnost spoznati še v živo. V ponedeljek je tek na Vitranc zaradi slabega vremena odpadel, mi pa smo se vseeno odločili, da dneva ne bomo prelenarili. Pa smo šli, kam drugam le, kot "za bajto" na Vitranc. Pot smo nadaljevali še na Ciprnik in naprej na Visoko Peč. Med potjo so se menjavala sončna in deževna obdobja, to pa nas ni pretirano zmotilo. Izlet smo, kot se spodobi, zaključili ob dobri hrani. Sledilo je samo še pakiranje stvari in pospravljanje stanovanja ter v torek zjutraj direktiva v ljubljansko pisarno.