ISLANDIJA // 2. DEL

Prej je svet doživel pandemijo koronavirusa, kot pa nadaljevanje mojega islandskega bloga, haha. Po nekaj tehničnih težavah in pomanjkanju motivacije je blog nazaj, upam, da spet uspem malo bolj redno objavljati. 

4. dan (ali verjetno najboljši dan na celem potovanju)

Če sva imela prve tri dni točno takšno vreme, kot si ga za Islandijo ponavadi predstavljamo – večinoma oblačno s kakšnim sončnim žarkom in dežno ploho za popestritev vmes – pa sva se četrti dan zbudila v popolnoma nov svet. Nebo je bilo sprano in brez oblačka, zato sva takoj po sončnem vzhodu (sonce v tem času vzhaja okoli 6.00 in zahaja okoli 20.30) po hitrem postopku spakirala (oziroma zmetala) stvari v avto in odhitela novim dogodivščinam nasproti. Pred nama je bil del potovanja, ki sva se ga najbolj veselila – južni del otoka z gorami in ogromnimi ledeniki, zato sva bila izjemno vesela sončnega vremena in tudi obetavne napovedi za naslednje dni. Prenočišče za četrti dan sva imela rezervirano v mestecu Skogar na južni obali, do koder naj bi bilo dobri dve uri vožnje, zato je bil plan tak, da med potjo proti dnevnemu cilju nekoliko skreneva z glavnih (asfaltnih) cest in dan izkoristiva za kakšen malo daljši sprehod, daleč stran od najbolj obleganih turističnih atrakcij. Odločila sva se, da zavijeva proti pokrajini imenovani Thorsmork (v prevodu Thorova dežela), ki naj bi bila sodeč po informacijah s spleta raj za pohodništvo in tudi začetna točka za večino popotnikov, ki se odpravljajo na večdnevne trekinge po islandskem višavju. Gre za nekakšno dolino »ujeto« med tri ledenike – Eyjafjallajökull, Mýrdalsjökull in Tindfjallajökull. Pri planiranju poti je bila velika uganka za naju, kako daleč v to dolino se lahko pripeljeva z najinim Dusterjem. Vse ceste ki peljejo na to območje so namreč na zemljevidu označene kot »F roads«, to so stranske makadamske ceste, za vožnjo po katerih je uradno predpisano, da mora imeti vozilo pogon 4x4, glavna težava pri teh cestah pa je, da pogosto prečkajo manjše ali večje reke.

Z glavne ceste št. 1 sva torej zavila levo na cesto št. 261, ki se nato nadaljuje kot F261, in upala, da nama prekmalu poti ne prekriža voda ali kakšna druga prepreka. Že praktično od začetka poti tega dne sva lahko v daljavi občudovala bleščeče bele kape ledenikov, ki sva se jim vse bolj približevala. Kmalu po odcepu z glavne ceste se je asfalt končal in sva nadaljevala po makadamu, ki pa je bil v primerjavi s cestami, ki vodijo da glavnih hribovskih izhodišč v Sloveniji (kot npr. Krma ali Vrata) gladek kot svila. Razgledi so bili že s ceste ves čas fantastični (najbolj sva bila fascinirana nad barvnimi kontrasti – črna, popolnoma ravna z lesketajočimi se rečicami prepredena in na straneh s fluorescentnimi zelenimi in rdečkastimi travami obarvana ravnina se nadaljuje v zelena pobočja, ki višje izginejo pod neskončnim belim pokrovom – ter neštetimi slapovi ki padajo po zelenih pobočjih), midva pa sva iskala primeren hrib(ček), na katerega bi se lahko povzpela, da bi dobila še boljši pogled na to čudovito pokrajino. Kmalu nama je v oči padel vrh na levi strani ceste, na katerem je bil nekakšen oddajnik in je izgledal ravno prav visok za pretegnit od vožnje že nekoliko otrdele noge. Dobra lastnost islandskih hribov je ta, da praktično nikjer ni gozda in da so večinoma vsa pobočja dokaj položna in poraščena s travo, tako da se praktično na vsak vrh lahko brez težav vzpneš, tudi če ni nobene poti. Parkirala sva torej ob cesti na mestu, kjer je bilo videti, da proti izbranemu vrhu, vodi nekakšna stezica (kasneje se je izkazalo, da je šlo pravzaprav za kolesnice) in se zagrizla v dokaj strmo pobočje. Razgledi so bili vedno lepši in kmalu sva bila na vrhu strmine pri stavbi, ki sva jo opazovala od spodaj. Od tam sva se sprehodila še do pravega vrha, ki je bil, kot se je izkazalo, kar daleč, pravzaprav pa je šlo le za najvišjo točko nekakšne planote, tako da razgled ni bil nič posebnega, oziroma precej slabši kot z roba pri oddajniku. Tako sva se hitro vrnila nazaj do roba, kjer sva kar precej časa uživala v dokaj toplem soncu (v nasprotju s prejšnjimi dnevi je bilo tudi popolno brezvetrje). Šele malo preden sva prišla nazaj do izhodišča se je spodaj po cesti pripeljal prvi avto, prej pa v celem dnevu nisva nikjer videla žive duše. Naužita miru in čudovitih razgledov ter prijetno utrujena sva se vsedla v avto in se odpeljala nazaj proti bolj obljudenim krajem in naprej proti dnevnemu cilju.

​Kmalu po nadaljevanju poti sva se ustavila pri zanimivem slapu, ki je imel na sredini »ovinek« skozi luknjo v skali. Slapov je na Islandiji res nebroj in ogromno jih je praktično ob cesti in zelo lahko dostopnih, tako si ves čas v skušnjavi, da bi se ustavil in šel kakšen slap pogledat čisto od blizu, ampak kmalu ugotoviš, da tudi če izbiraš samo tiste največje, ne prideš nikamor. Kljub temu sva se tisti dan ustavila še pri enem slapu, in sicer pri slapu Seljalandsfoss. Gre za slap, ki je podoben našemu Peričniku, saj se lahko sprehodiš za njim, s tem, da je seveda precej večji. Ta slap je tudi eden turistično najbolj obleganih, saj se nahaja neposredno ob glavni cesti. Po prijetnem tuširanju in malo manj prijetnem prerivanju med množico pretežno azijskih in ameriških turistov, sva nadaljevala pot in kmalu prišla do najinega cilja. Nad lokacijo naselja Skogar (kot pri večini »naselij« na južni obali Islandije gre pravzaprav le za nekaj turističnih hišk) sva bila takoj navdušena, saj leži v neposredni bližini mogočnega slapu Skogafoss, ki je (vsaj po najinem mnenju) res eden najlepših na Islandiji. Ker je bilo še dokaj zgodaj in ker v Skogar-ju ni nobene trgovine, sva se odločila, da pot podaljšava še do mesteca Vik, kjer sva se okrepčala na bencinski črpalki in obnovila zaloge v diskontu (na južni obali sicer nikjer ni Bonusov, sva pa ugotovila, da obstaja še Kronan, ki je bil prav tako cenovno sprejemljiv). Celotno pot do Vika sva lahko občudovala ledenike na eni strani in neskončne črne plaže na drugi strani. Na poti nazaj sva se ustavila še na najbolj znani od teh plaž, imenovani Reynisfjara, kjer pa se zaradi obilice turistov nisva prav dolgo zadržala. Tako sva okoli štirih popoldne opravila check-in v najinem hotelu v Skogarju (ena boljših nastanitev na potovanju), nato pa sva se odločila da je bil jutranji sprehod premalo in da morava še malo potrenirat za prihajajoči Kranjska Gora trail, zato sva se vsak po svoje odpravila raziskat pot ki se začne s stopnicami ob slapu in naprej ob soteski reke Skogar. Gre za priljubljeno trekersko pot, saj preko prelaza med ledenikoma Eyjafjallajokul in Myrdalsjokull povezuje južno obalo z dolino Thorsmork. Aco je želel teči do prelaza, ampak se po dobrih enajstih kilometrih v eno smer malo pod prelazom zaradi pomanjkanja časa obrnil. Kot sva hitro ugotovila, je problem islandskih hribov ta, da so večinoma (vsaj v primerjavi z našimi) zelo položni, tako da je do vrha ponavadi veliko dlje kot izgleda. Ko sva se malo po sončnem zahodu vrnila v hotel pa že tako izjemno dolgega in pestrega dne niti slučajno še ni bilo konec. Za ta dan je bila namreč napovedana velika verjetnost, da se bo na južni obali dalo opazovati severni sij. Te priložnosti kljub utrujenosti nikakor nisva želela zamuditi, zato sva se, ko se je popolnoma stemnilo, odpravila ven preverit, če se na nebu kaj dogaja. In se je! Na nebu je bila vidna premikajoča se zelena svetloba. Zapodila sva se po stopnicah ob slapu, da bi prišla na pohodniško pot, kjer ni bilo luči, tako da je bi severni sij še bolj viden. Ura je bila že čez polnoč, midva pa sva še vztrajala, saj je resnično težko odmakniti pogled od nečesa tako neverjetnega in čudovitega. Ker naju je že pošteno zeblo, sva se odločila, da je nekje potrebno potegniti črto in odnehati. Med potjo nazaj proti hotelu sva doživela še verjetno najlepši prizor izmed vseh, ko se je intenzivna zelena barva sija začela prelivati še v vijolično. Za minuto sva nemo obstala in zrla v nebo nato pa to vzela kot znak, da je dokončno čas za spanje. 

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

5. dan 
​
Ker sva za najine razmere kar dolgo ponočevala, je ura zazvonila kakšno minuto kasneje, kot običajno. V hotelu sva imela samopostrežni zajtrk, kjer sva si dala duška: jaz s kavo, Aco pa z morskimi dobrotami. Po zajtrku sva se še enkrat odpravila pogledat Skogafoss. Ker je bilo relativno zgodaj, ni bilo nikogar in v miru sva lahko opazovala kako so galebi preletavali strme črne pečine, čez katere je padala deroča voda. 

Nadaljevala sva pot po jugu Islandije. Prvi postanek sva opravila v Dyrhólaey-u, ki je znan po svojem velikem skalnem loku in je prava paša za oči. Po obali je speljana promenada, ki nama je ponudila prijeten jutranji sprehod. Vreme je bilo sončno in segrelo se je celo toliko, da sva bila lahko v kratkih rokavih. Vožnjo sva nato nadaljevala v smeri juhovzhoda. Posebnih planov za preostanek dneva nisva imela, zato sva si rekla, da se bova pač ustavila, če bova ob poti videla kaj zanimivega. Medtem, ko je Aco vozil, sem jaz iskala prenočišče za današnji dan, brskala pa sem tudi za ogledi ledenika s čolni. Če bi imela na voljo več časa, bi verjetno cel teden lahko preživela kar na tem delu Islandije. Aktivnosti ne bi zmanjkalo. Tako pa sva se odločila, da se za prvič spodobi, da vidiva čim več delov otoka, zato se nama je vožnja s čolnom med kosi plavajočega ledu zdela dober kompromis. Pri nas tega pač ne moreš doživeti. 

Vožnja je ponujala prekrasne razglede na prostrane ledenike. V zgodnjih popoldanskih urah sva se znašla v narodnem parku Skaftafell, natančneje pri informacijskem centru z velikim parkiriščem, kempom in kioski s hrano, ki je izhodišče za nešteto pohodov. Priskrbela sva si zemljevid pohodnih poti, po hitrem postopku napakirala pohodniške nahrbtnike in se pognala v breg. Še preden sva dobro pričela s hojo, sva srečala štiri slovenske pohodnike, s katerimi smo izmenjali nekaj besed o naših dotedanjih dogodivščinah po Islandiji. Ker je bil dan dolg (Acotov korak pa nikoli ni ravno počasen) sva prehodila skoraj 18 kilometrov in naredila lep krog nad ledeniškimi lagunami. Sonce je že zahajalo in odpravila sva se proti najinemo prenočišču, ki sva ga rezervirala nedaleč stran. A naju je na poti proti njemu zavedla tabla ob cesti, ki je kazala pot proti bližnji ledeniški laguni. Tja sva prišla ravno, ko je sonce zahajalo in pogled na ožarjen ledenik je bil preprosto nepozaben. Že v temi sva prišla do najine nastanitve, si pogrela instant zelenjavne rezance, jaz sem pogumno kliknila "book now" za vožnjo s čolnom naslednji dan in po tuširanju sva samo še padla v posteljo. 

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

6. dan 

Takoj zjutraj sva se odpravila proti Jökulsárlón-u, ledeniški laguni, kjer sva imela rezervirano vožnjo s čolnom. V njegovi neposredni bližini se nahaja še t.i. Diamantna plaža (ang. Diamond beach), ki je znana po svojem črnem pesku in kosih ledu, ki se odlomijo z ledenika Vatnajökull in jih reka naplavi na obalo. Ker sva zaradi mojega strahu pred zamujanjem prispela eno uro pred napovedanim odhodom, sva imela dovolj časa, da sva se sprehajala po plaži in občudovala ledene diamante. Verjetno bi tam brez težav preživela cel dan. A ura je hitro minila in že sva se znašla v popolni bojni opremi na Zodiak čolnu, ki je drvel po ledeniški laguni. Na čolnu nas je bilo skupaj 9, od tega smo bili 4 seveda Slovenci, vodič pa je imel hrvaške korenine, haha. Spretno smo vijugali med ledenimi gmotami in izvedeli mnogo zanimivih dejstev o islandskih ledenikih. Po končani vožnji sva imela plan, da greva na (baje) najboljše škampe na celi Islandiji, a sva se na koncu premislila, ker jih jaz ne maram, Aco pa se je že pred odhodom sprijaznil, da to ne bo kulinarično popotovanje, haha. Rekla sva, da si bova namesto tega privoščila še kakšno doživetje v prihodnjih dneh (sama sem navijala za jahanje islandskih konj, haha). Še preden sva dodobra nadaljevala pot proti severu, sva ob cesti opazila tablo za "natural pools". "A zavijem?" "Ja, dej!" Med 50 kg prtlljage sva izbrskala kopalke in brisačo in si privoščila vsaj enourno namakanje v vroči vodi. Toliko, da lahko rečeva, da sva bila na morju, haha. Zadnja postaja pred najinim prenočiščem je bila plaža Stokksnes (imenovana tudi Vestrahorn), nad katero se dvigajo t.i. "Batman mountains". Za dostop do plaže je bilo potrebno plačati 5 EUR vstopnine in kar lahko rečem je, da je bil to verjetno najbolje porabljen denar na potovanju. Plaža je izjemno slikovita, kar pa naju je najbolj razveselilo je to, da sva bila na plaži praktično sama. Soglasno sva prišla do zaključka, da mora biti pogled na njo še lepši, kadar so okoliški vrhovi pokriti s snegom. V želodcu nama je vedno bolj krulilo, pa tudi ura je neusmiljeno tekla, zato sva nadaljevala vožnjo proti Djupivogurju, kjer sva imela (dobesedno sredi ničesar) rezervirano prijetno sobico v edinem guest house-u daleč naokoli. 

Malo črnega humorja: upam, da bo tretji del bloga prehitel drugi val epidemije. 
​Srečno! 

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---