VIKEND BOJEVNIKI // NAD ZELENICO

Letošnja zima ni ravno postregla z obilnimi količinami snega. In kadar na sončni strani Alp ni veliko snega, se pri meni običajno porajata dve vprašanji.
1. Kam v hrib grem še vedno lahko v supergah?
2. Kam v hrib grem lahko, da mi ne bo treba stopiti na kopno?
Letos je odgovor na drugo vprašanje precej preprost. "Najbolj komot" je it nekam nad Zelenico, saj iz parkirišča praktično takoj stopiš na sneg. No, bodimo iskreni, bolj led. In res. V roku dveh tednov, sem se kar dvakrat znašla tam. 

Pred dobrima dvema tednoma sva se tja najprej odpravila z Acotom, brez kakšnega posebnega cilja. Ker so bile temperature že čisto spomladanske, nihče od naju ni bil preveč motiviran, da bi šla do Suhega Rušja in na Vrtačo. Kar nekaj poti je namreč treba prehoditi po soncu in misel na moker sneg pod nogami se je obema upirala. Tako, da sva zavila v senčnega "Centralca" Begunjščice. Na najino srečo je bil, kljub množičnemu obisku Zelenice, pred nama v grapi samo en par, tako da ni bilo treba hoditi počasi in v koloni. Grapa je ravno prav strma za dober trening tačk. Na vrhu naju je pričakala kar velika skupina tečajnikov, ki pa se je kmalu odpravila proti dolini in tako sva lahko na vrhu kratek čas uživala sama. Strinjala sva se, da kosilo v koči na Zelenici zaradi gneče nima smisla, zato sva opravila še kratek sprehod po grebenu in ekspresno sestopila po Šentanskem plazu. 

---

---

---

---

---

---

---

---

Za pretekli vikend smo bili z Alino in Acotom zmenjeni, da gremo en dan nekam skupaj, če bo le vreme solidno. Bolj obetavna je bila napoved za nedeljo. V soboto sva se z Acotom sredi dneva odpravila nabirat kondicijo na relaciji  Gozd - Tolsti vrh - Kriška gora - Gozd. Od avta do Tolstega vrha sem trpela debelo uro in dvajset minut, pri čemer sem sigurno izgubila vsaj minuto s pisanjem sms sporočila Acotu, da se nikamor ne premaknem in da umiram na obroke, haha. Na vrhu se nisva zadržala dolgo, ampak sva se raje odpravila proti koči na Kriški gori na zaslužen ričet. Na poti proti Ljubljani sva se ustavila še na obisku pri Patriciji in Nejotu. #KavaBo 

V nedeljo sva že pred sedmo uro zjutraj pobrala Alino v Kranju in odpravili smo se proti Tržiču. Na Zelenici je ravno na ta dan potekalo državno prvenstvo v turnem smučanju Zelenica Ski Raid, tako da je bilo zjutraj na parkirišču že kar nekaj avtomobilov. Nekateri so si prišli ogledat tekmo, ogromno pa je bilo tistih, ki so zavili proti Begunjščici. Mi smo svojo pot nadaljevali proti Suhemu Rušju. Aco se je odločil, da s sabo vzame smuči, kar ga je upočasnilo vsaj toliko, da ni hodil en kilometer pred nama z Alino. Od koče naprej smo presenetljivo uživali v samoti. Kasneje sta nas sicer dohiteli še dve punci, a smo kmalu zavili vsak po svoje. Aco je ocenil, da bo najbolje, da gremo gor kar po Levi grapi. In smo šli. Kljub temu, da smo bili v grapi sami, pa tišine ni bilo. Z Alino sva Acotu postregli z jodlajnjem in venčkom domačih, na play listi se je znašel celo Damjan Murko s svojo prehlajeno ritko. Na vsake par minut je odmeval še glasen "Acko, Acko, Acko". Ob obilici smeha smo se hitro znašli na grebenu. V grapi so bile razmere dobre, na grebenu pa je bila zaradi močnega sonca zgodba drugačna. Sneg se je že pošteno ojužil, vmes ga je na nekaj koncih celo zmanjkalo, a nam to ni povzročalo težav. Pri "desnem" izstopu iz grape smo srečali še dve planinki, ki sta se po njej vračali. Po kratkem klepetu z njima smo nadaljevali proti vrhu. Z veseljem smo ugotovili, da je situacija na Vrtači, kjer nas je bilo v času našega prihoda samo sedem, precej drugačna kot tista na Begunjščici. Z vrha Vrtače so se namreč lepo videle skupine mravljic, ki so se počasi pomikale proti vrhu Begunjščice. Ker je na vrhu pihalo in ker se nam je močno zahotelo  kave (in špičk, haha) v koči, smo hitro naredili nekaj fotk in se odpravili proti dolini. Razmišljali smo o sestopu po južni grapi oziroma južnem pobočju, kjer bi Aco najbrž imel boljše smučanje, midve pa mokro notranjost čevljev, a smo se na koncu odločili, da sestopimo kar po grapi Y. Že zelo kmalu pod vrhom grape, kjer je bilo še kar strmo, je na njeni sredini ven kukala skala. Pred skalo sva se z Alino ustavili in počakali, da se Aco spravi čez. "Jst tega ne morm gledat!" "Jst tud ne!" Prepričana sem, da sva njegovo "premagovanje ovir" doživljali bolj dramatično, kot je v resnici bilo. Aco je odsmučal do Suhega Rušja, kjer je vsaj za nekaj minut lahko užival v tišini, midva pa sva si vzeli še nekaj časa za fotkanje in klepet. Hitro smo bili nazaj pri koči in si izborili tri ležalnike, Aco nam je prav kavalirsko priskrbel tisto težko pričakovano kavo in pivo, tako da nam ni preostalo nič drugega, kot da se naslonimo nazaj in uživamo v trenutku. Prav nikamor se nam ni mudilo. 

​Do naslednjič! 

---

---

---

---

---

---

---

---

---