|
Neverjetno, kako hitro gre mesec naokoli. Zdi se mi, da je bil ravnokar maj, pa na vrata že trka julij. In kaj se je dogajalo v juniju? Morski oddih, nekaj pobegov v hribe po službi in med vikendom, soteskanje z ekipo Adidasa ter redno obiskovanje bližnjega športnega centra (popoldanske plohe in nevihte so bile tudi v juniju žal bolj pravilo kot izjema). Prvi (podaljšan) vikend junija smo s puncami preživele na Pagu. V prid temu, da je bil oddih res oddih v pravem pomenu besede, govori dejstvo, da od našega vikenda na morju premorem samo nekaj iPhone fotk. In če ga na kratko povzamem: dolgo smo spale, ležale na plaži, imele frizerski salon, veliko in dobro jedle ter se ukvarjale z jogo. Nina je namreč inštruktorica joge in z veseljem je svoje znanje joge delila z nama. Čeprav nisem strašna ljubitejica morja, bi se na večerno jogo na plaži lahko zlahka navadila. Še to: Nina na Gorenjskem organizira ure joge, za več informacij pa obišči njen Instagram profil yoga.by.nina.
Po morskem oddihu je bil zopet čas za gorski oddih. Tako kot že nekaj let zapored, sva tudi letos z Acotom tradicionalno obiskala Vrtaško Sleme nad Mojstrano. Gre za dobro kondicijsko turo s prečudovitimi razgledi, kjer redko srečaš ljudi, zelo pogosto pa lahko občuduješ gamse. Najbolj se mi je v spomin vtisnil obisk te gore izpred dveh let, ko nama je dostop na vrh preprečil podivjan bik. Letos bika (in njegovih družic) na planini še ni bilo, sva se pa navsezgodaj zjutraj spopadla s poletno soparo. V kratkih oblačilih in z minimalno dodatne teže sva se pognala v klanec. Imela sva dober tempo, tako da sva sončni vzhod pričakala visoko nad Vrtaško planino. Malo pod vrhom so naju pričakali razposajeni gamsi in z velikim občudovanjem sva lahko opazovala njihove vragolije. Iz Vrtaškega Slemena sva se povzpela še na Vrtaški vrh, nato pa hitro nazaj proti Ljubljani, kjer so naju za popoldansko druženje ob sladoledu čakali Mojca, Niko in Manu.      
Ker lepega popoldneva nima smisla preživeti med betonom, sva se v ponedeljek po službi z Acotom na hitro odločila, da narediva še eno popoldansko turo. Pridružila se nama je še Anja in prvotni plan je bil, da gremo na Viševnik. Spletna kamera na Kredarici je namreč kazala lepo sončno vreme. Ko pa smo se pripeljali do Lesc, je bila situacija že čisto drugačna. Iz juga so se pričeli valiti oblaki. Na hitro spremenimo plan in se odpeljemo proti Golici. Ko smo prispeli na izhodišče, situacija tudi tam ni bila več ravno sončna, vseeno pa nam je dež prizanesel. Aco je tekel na Golico, z Anjo pa sva pohod zaključili na pijači pri koči.   Naslednji vikend pa je bila na vrsti prava mala outdoor poslastica - soteskanje in teambuilding v Tolminu z Adidas ekipo! Za dober uvod v vikend je poskrbel sončen petkov popoldan, ki sva ga z Acotom izkoristila za poslužbeni pobeg v hribe. Z Matizovca sva se preko Kofc odpravila na Veliki vrh. Slednji je eden mojih ljubših vrhov za opazovanje popoldanskih oziroma večernih barv. Popoldne bi lahko ocenila kot popolno, če bi le bila odprta še koča na Kofcah, kjer bi si lahko privoščila njihove slastne štruklje (malina in borovnica ftw).       V soboto je bilo nekaj maneverskega prostora za daljše spanje, nato pa smo se z Adidas Terrex ekipo iz Ljubljane odpravili proti Tolminu, kjer sta nas čakala soteskanje in piknik. Splet okoliščin je poskrbel za to, da se nam je v zadnjem hipu lahko pridružil še Aco. Po prihodu v Tolmin smo v agenciji Maya team dobili opremo, nato pa smo se z vodniki odpravili v smer Idrije, kjer nas je čakalo soteskanje po tolmunih Pršjaka. Pred začetkom soteskanja smo imeli krajše predavanje o varnosti in izvedli nekaj testnih spustov, nato pa se je zabava pričela. V različnih položajih (spoznali smo tri: osnovni položaj, superman in pijani superman :)) smo se spuščali po naravnih topoganih, dokler nismo prišli do, kot se je izrazil naš vodnik, doktorata našega soteskanja. Njegov naslov je bil slap Pršjak, ki v višino meri kar 27 metrov. Prvi del slapu smo premagali po vrvi, za drugi del slapu pa je vrvi "zmanjkalo" in prosto smo zgrmeli po slapu navzdol v vodo. Da naša dogodivščina ne bi ostala nedokumentirana, je poskrbel Matic, ki je dogajanje posnel na svojo kamero in sestavil posnetek, ki si ga lahko ogledate spodaj. Po dobre pol ure hoje po spolzkih kamnih, smo bili nazaj na izhodišču in odpravili smo se na več kot zasluženo kosilo, kjer smo kovali načrte za prihodnost. Prvi prihajajoči dogodek je Soča Outdoor Festival, ki se vsako leto odvija prav v Tolminu in katerega sponzor je tudi Adidas Terrex. Za promocijo omenjenega dogodka smo skupaj z Adidas Terrex-om pričeli z akcijo #VsakKorakŠteje, v kateri Adidasovi Terrex ambasadorji v dveh ekipah nabiramo višinske metre in hkrati pobiramo smeti po hribih. Ob klepetu in hrani je čas hitro mineval, in pozno zvečer smo se vrnili nazaj v Ljubljano. Ker je bil prihod domov pozen, motivacija za zgodnje jutranje vstajanje pa na psu, sva v nedeljo z Acotom naredila samo nekaj popoldanskih višinskih metrov na bližnji Polhograjski Grmadi.  
Med tednom nama je z Acotom uspel še en poslužbeni pobeg, in sicer na Vrtačo. Tudi Vrtača je eden izmed tistih hribov, ki te ob zahodu sonca ne pusti ravnodušnega. Na najino presenečenje sva, kljub relativno pozni uri srečala tri planince, ki so sestopali, na vrhu pa sva lahko uživala sama. Ker je bila na vrhu temperatura bolj jesenska, kot poletna, sva hitro sestopila in med sestopom po razgledni poti občudovala čudovit sončni zahod. Nabralo se je tudi kar lepo število višinskih metrov za Adidasov izziv #VsakKorakŠteje.
    Zahvaljujoč rojstnemu dnevu Republike Slovenije, nas je na koncu meseca pričakal podaljšan vikend. Z Acotom sva se odločila, da ga preživiva v Kranjski Gori in poskusiva čim bolj uživati v soncu, kolikor ga pač bo. Ker je bila napoved za soboto najlepša, sva se odločila, da greva na Špik, saj imava izhodišče praktično pred vhodnimi vrati. In kako bi opisala sobotni izlet? Z eno besedo: muka! Po napornem delovnem tednu sem bila nenaspana in utrujena, poleg tega sem (gorenjska trma) obula težke gojzarje in s seboj vzela vso zimsko opremo, čeprav bi mi bilo lahko jasno, da je za pot čez Lipnico ne potrebujem več (previdnost vseeno ni odveč, kajne). Posledično sem se vlekla kot megla. Sestop je bil še boj mukotrpen in trpljenje so malenkost olajšali šele žganci v Koči v Krnici. Po prihodu domov je sledil samo še tuš, potem pa je prišel čas za težko pričakovani popoldanski spanec. V nedeljo je bil dan za počitek, saj sva se z Acotom v ponedeljek namravala udeležiti teka na Vitranc. Da pa celega dneva ne bi samo preležala, sva se odpravila na primorsko stran in tam nabrala prve metre z longboard-i (hvala Street Lizzard Longboards) ter se okrepčala z najboljšo pico daleč naokoli. Za lep konec dneva sta poskrbela Stina in Jan, ki sva ju končno imela možnost spoznati še v živo. V ponedeljek je tek na Vitranc zaradi slabega vremena odpadel, mi pa smo se vseeno odločili, da dneva ne bomo prelenarili. Pa smo šli, kam drugam le, kot "za bajto" na Vitranc. Pot smo nadaljevali še na Ciprnik in naprej na Visoko Peč. Med potjo so se menjavala sončna in deževna obdobja, to pa nas ni pretirano zmotilo. Izlet smo, kot se spodobi, zaključili ob dobri hrani. Sledilo je samo še pakiranje stvari in pospravljanje stanovanja ter v torek zjutraj direktiva v ljubljansko pisarno.     
 
0 Comments
Leave a Reply. |
