V mesecu, ko se večina ljudi odpravi na morje, sem se odpravila na "zaslužen oddih" v državo, ki naj bi ležala dlje od morja kot katerakoli druga država na svetu - v Kirgizijo. In kaj me je zvabilo v to centralnoazijsko državico? Odgovor je precej preprost - hribi, seveda. Zaradi tega dejstva boste na blogu našli samo fotografije pokrajine, ne pa tudi mest (kjer se tudi sicer nisem zadrževala prav dolgo časa). Kirgizijo zaradi pretežno goratega sveta radi imenujejo tudi "Švica Srednje Azije". Kar 94% ozemlja države leži na nadmorski višini vsaj 1000 metrov, 41% pa na višini vsaj 3000 metrov nad morjem. Povprečna nadmorska višina znaša 2750 metrov, najnižja točka je 401 meter nad morjem, najvišji vrh pa je Pik Pobedy (Vrh Zmage), ki meri 7439 metrov. Kirgizija ima kar 1923 gorskih jezer, med katerimi je največje jezero Issyk-Kol, ki meri 6236 kvadratnih kilometrov in se nahaja na nadmorski višini 1608 metrov. Issyk-Kol je drugo največje gorsko jezero na svetu za jezerom Titicaca v Peruju. V izogib predolgi objavi in poplavi fotografij, sem se odločila, da svojo pot razdelim na tri dele. Ta objava bo posvečena samemu prihodu v Kirgizijo, jezeru Issyk-Kol in kanjonu Skazka. Pot v Kirgizijo se je začela na domačem Brniku preko Istanbula in od tam do Bishkeka. Skoraj 10 urni layover v Istanbulu je bil dovolj za hiter ogled največjih znamenitosti mesta. Po neprespanem nočnem letu (zaenkrat še nisem našla uspavalnih tablet, ki bi me na letalu popeljale v miren spanec, haha) je sledil pristanek v oblačnem Bishkeku. Ker včasih ne morem preko svojega pesimizma, je bila prva misel "krasno, zdej bo pa cele dva tedna tako vreme", ki pa je ob prihodu v hotel kaj hitro utonila v pozabo. V jedilnici je bil namreč na voljo fantastičen zajtrk. Zapodila sem se v palačinke in na krožnik neumorno zlagala kose melone in lubenice. Sita pošast je običajno zelo zadovoljna pošat, haha. Po nekaj urnem spancu je sledil potep po mestu in pozno kosilo. Privoščila sem si njihove znane domače nudle Lagman. Naj malo za šalo, malo za res omenim, da v Kirgiziji termin "vegetarijanstvo" ne velja prav dosti - v restavracijah na jedilniku zelo redko najdeš jedi, ki so brez mesa. Naslednji dan se je začela vožnja proti mestecu Karakol, ki leži na vzhodu države in je približno 400 kilometrov oddaljeno od Bishkeka ter približno 150 kilometrov od meje s Kitajsko. Tu bo tudi naše izhodišče za prvi treking. Med kar dolgo vožnjo je bilo k sreči planiranih kar nekaj zanimivih postankov. Prvi krajši postanek je bil na vrsti že nekaj manj kot 100 kilometrov stran od Bishkeka v dolini Shamsy, pri stolpu Burana iz 11. stoletja, ki je ostanek mesta Balasagun, nekoč pomembne točke na Svileni poti. Po še nekaj prevoženih kilometrih je sledil postanek ob jezeru Issyk-Kol, kjer je iz tradicionalnih okroglih šotorov jurt že dišalo po kosilu. Po kosilu je, vsaj zame, sledil vrhunec dneva: sprehod po prečudovitem kanjonu Skazka, kar v prevodu pomeni Pravljični kanjon. Hoja po kanjonu je prava paša za oči. Kakšne oblike in barve! Vse skupaj pa popestri še prelepo zelenje. Po občudovanju "Grand Canyon-a Kirgizije" je sledila samo še vožnja v Karakol in priprava na treking. Več o tem pa v naslednji objavi...
1 Comment
Kdo ne pozna legendarnih Tevic? Njihova zgodba se je začela leta 1984 v Grand Canyon-u in od takrat naprej so nepogrešljiv del opreme vseh svetovnih avanturistov, med zagrizenimi slovenskimi obiskovalci gora pa so ti priljubljeni sandali predvsem sinonim za določene vzhodnoevropske osvajalce naših najvišjih vrhov. Svoj prvi par Tevic sem dobila že v osnovni šoli (v kombinaciji s takrat zelo popularnimi NES hlačami sem si domišljala, da sem prva modna ikona na vasi, haha), danes pa sem ponosna lastnica, khm, kar nekaj parov Teva Original sandalov. Zelo me je razveselilo, ko so me pri Teva Slovenija vprašali, če bi želela preizkusiti še kakšen model. Po natančnem pregledu njihove spletne strani sem se odločila, da preizkusim model Terra Float Livia. Prepričal me je zlasti ergonomsko oblikovan podplat in drugačen preplet trakov, kot sem ga vajena pri Originals modelu. Sandale v prostem času veselo nosim že 14 dni in nad njimi sem popolnoma navdušena. So zelo lahki in udobni za hojo, hitro in preprosto se očistijo, trakovi me niso ožulili (niti pri prvem nošenju) in kar je za nas punce najbolj pomembno - izgledajo zelo kul. P.S. Kljub vsemu pa še vedno niso primerna obutev za osvajanje Triglava, haha.
Dobra stran vročih poletnih mesecev je vsekakor daljši dan, kar omogoča krajše pohode v hribe tudi po službi. Slednji so mi ljubi, ker na poti oziroma na vrhu zelo redko koga srečaš - tudi sicer popularni vrhovi med tednom bolj kot ne samevajo. Prvi pogoj za izvedbo popoldanske ture je stabilno vreme. Tudi v primeru, da je vremenska napoved dobra, so popoldanske nevihte prej pravilo kot izjema. Zato pred načrtovanim odhodom vedno spremljam radarsko sliko padavin Agencije Republike Slovenije za okolje in pa spletne kamere v okolici cilja. Oblaki so sicer super, bežanje pred nevihto pa ni ravno ultimativna sprostitev po službi. Pri popoldanskih poslužbenih turah se rada držim načela "fast and light", torej hitrejše gibanje z manj tovora na hrbtu. Kljub temu v nahrbtniku nikoli ne manjka vetrovka, rezervna majica, tekočina, energijske tablice, rokavice, trak, čelna svetilka in majhna polnilna baterija za telefon. V zadnjem mesecu sva skupaj z Acotom naredila kar nekaj zelo lepih tur: z Ambroža pod Krvavcem na Zvoh in nazaj, z istega izhodišča na Vrh Korena pa nato čez greben Ježa na Zvoh in nazaj na izhodišče, večkrat sva se odpravila z Matizovca na Kofce gora in na Veliki vrh (štruklji na Kofcah so lahko enkratna večerja), enkrat pa sva si privoščila še malo daljšo vožnjo na Pokljuko in skočila na Viševnik. Nekaj utrinkov z omenjenih popoldanskih tur... Pogled s Kofce gora proti Velikem vrhu. Čez greben Ježa proti Zvohu, pogled nazaj proti Vrhu Korena. Sonce zahaja za Triglavom. Viševnik in Mali Draški vrh. Sestop s Viševnika. Planina Dolga njiva s Kalškim grebenom v ozadju. Proti Velikemu vrhu. Lov zadnjih sončnih žarkov. Pot pod noge! Utrinek s Kofc. Greben Košute. Lahko noč. Prvi vikend julija je bil (sedaj bi se lahko reklo že) tradicionalno namenjen obisku Posočja, natančneje Tolmina, kjer se ob sotočju rek Tolminke in Soče v tem času odvija Soča Outdoor Festival. Na povabilo agencije Propriar in Adidas-a sem se tako kot lansko leto, tudi letos udeležila 15 kilometrske preizkušnje imenovane "Adidas trail run". Po dolgem delovnem tednu se v petek popoldne z Acotom odpraviva v Tolmin. Nalivi na poti in delo na cesti nama ne pokvarijo vzdušja. Oba naskrivaj upava, da bo tudi sobota postregla z oblaki (in padavinami). Nihče od naju namreč ni ravno pristaš visokih poletnih temperatur. Dež se zavleče do petka ponoči, v soboto zjutraj pa je bilo že suho, vendar še precej oblačno in prijetno hladno. Slaba stran nočnega dežja je bila ta, da bo proga verjetno precej spolzka, skrb vzbujajoč pa je bil predvsem pogled na cilj – če se želiš izogniti dodatnim metrom pred ciljem, moraš namreč prečkati reko Tolminko, ki je bila letos videti zelo globoka in deroča. Zjutraj opravim priprave malo "po svoje", kar se mi je kasneje med tekom še kako maščevalo. Spijem jutranjo ekscesno dozo turške kave in pojem dve banani z arašidovim maslom. Na preostalo tekočino seveda pozabim. Glede na pričakovano razmočeno podlago se odločim, da ne bom tekla v novih Adidas-ovih Terrex Agravic Speed, ampak v modelu Adidas Terrex Agravic GTX. Slednji so se odlično obnesli že prejšnje leto. Štart teka je bil ob 9.00. Na štartu sem se "zaletela" v svojo sosedo z Blejske Dobrave, Marušo Ferk. Ker se običajno srečava enkrat do dvakrat na leto (na SOF in na Krvavcu, haha), se seveda zaklepetava. Spet pozabim na tekočino. Na štartu začnem bolj v ozadju, kar se, poleg premalo zaužite tekočine izkaže za drugo napako, saj sem morala čakati v »prometnih zamaških«, ki so se naredili na ožjih delih proge. Prehitevanje mi tako že na samem začetku vzame kar precej moči in vrže iz ritma. Kljub večernemu dežju je ozračje soparno, kar mi dodatno otežuje tek. Pred začetkom vzpona na Tolminski grad, ki mi je bolj pisan na kožo kot ravninski deli, se mi v glavi že poraja misel o predčasnem koncu. Živčno gledam na uro in se prepričujem, da nima smisla odnehati, da bo na vrhu bolje in da bom našla ritem. Vsak korak proti Tolminskemu gradu je prava muka. Na vrhu presenečeno ugotovim, da letos ni postaje s pijačo, ki bi mi prišla še kako prav. Tek z vrha mi je v užitek in pridobim nekaj časa in mest. Potem pa spet ravnina in močna sončna svetloba. Ponovno hočem odnehati, čas na uri je po občutku slab, precej slabši kot lansko leto. Pa se vseeno ponovno zberem in prepričam, da ne smem kar odnehati, ko ne gre vse lahko in po pričakovanjih. Kmalu pride na vrsto del po tolminskih koritih, ki je moj najljubši del trase. Tam, zahvaljujoč vodi in mrzlemu zraku, prvič malo lažje zadiham. Potem gre za odtenek lažje in zadnji kilometri se hitro nabirajo. Malo pred ciljem presenečeno ugotovim, da je moj čas približno tak kot lani. Slišim ljudi na cilju in kmalu zagledam Acota, ki kljub temu, da je sam že odtekel 15 kilometrov z mano odteče še zadnje metre in kar je najpomembnejše - pomaga mi čez zadnjo oviro - deročo Tolminko. Na cilju se seveda prav po "babje" zjokam od sreče, da je vsega konec. Čas 1:42:27 je bil sicer za približno minuto slabši od lanskega. Morda so me malo zdelala prevelika pričakovanja po lanskem uspešnem nastopu in želja po premiku lastne meje. Ne glede na vse, pa je bil občutek po premaganem izzivu izjemen. Možnost za izboljšanje časa pa bo na voljo spet prihodnje leto. Preostanek vikenda je bil namenjen (aktivnemu) počitku in uživanju v lepotah Posočja, ki jih resnično ni malo. Tako sva si z Acotom v soboto še enkrat v miru ogledala Tolminska korita in občudovala sončni zahod na Kolovratu (asfaltirana cesta skoraj do vrha je prišla še kako prav, haha), v nedeljo pa je bil poleg uživanja (beri: ležanja) na Sotočju na vrsti še ogled čudovite vasice Drežnica, slapa Kozjak (definitivno ne zasluži heštega #AnkerAnbenga) in pa dolga, vendar lepa pot preko Petrovega Brda, Železnikov in Škofje Loke proti Ljubljani. Nekaj utrinkov aktivnega počivanja najdete v fotografijah. Se udeležujete kakšnih tekaških tekmovanj? Mogoče celo gorsko-tekaških? Katere so vaše najljubše tekme? Za kakršnekoli namige se priporočam v komentarjih. Stala sem že na 1000 pa na 2000, tudi na 3000 in celo na 5000 metrih nadmorske višine, nikoli pa nisem bila na kakšnem 4000 metrov visokem vrhu. Prejšnji teden se mi je ponudila priložnost, da v enem vikendu stopim kar na dva! Z Acotom sva se pridružila Alpskemu društvu Stratus s Silvotom na čelu na izletu v Švico. Cilj sta bila Breithorn (4164 metrov) in Alallinhorn (4027 metrov). Tako se v petek po službi odpravimo na neskončno pot preko italijanske ravnine proti Centralnim Alpam. Po več kot 8ih urah vožnje in nekaj urnim postankom za kvazi spanje, v soboto zjutraj prispemo v Tasch, od koder se z vlakom odpeljemo do Zermatt-a, ki je izhodišče prve ture - Breithorn-a. Prvih 2200 višinskih metrov opravimo ekspresno in brez pretiranega naprezanja (beri: z gondolo). Na zgornji postaji gondole, ki nas pripelje na Mali Matterhorn na višini 3800 metrov, se oborožimo z zimsko opremo in navežemo v ledeniške naveze ter se spopademo še z zadnjim delom vzpona. Naša vodnika Silvo in Miranda se vzpona lotita kar na smučeh. Od Malega Matterhorn-a do vrha Breithorn-a je sicer le dobrih 300 "višincev", kar pa zaradi velike nadmorske višine le ni tako zelo malo. Nebo je bilo brez oblačka in ob neverjetnih razgledih, ob katerih človek pozabi na neprespanost in občutno pomanjkanje kisika, smo se v dobrih dveh urah in pol privlekli na vrh 4164 metrov visokega Breithorn-a. Na vrhu smo si vzeli kar precej časa za uživanje v razgledu, ki zajema praktično vse najvišje vrhove Alp. Najbolj izstopata pogorje Monte Rose na jugovzhodu in Matterhorn na severozahodu. Kar s težavo se spravimo spet na pot proti gondoli in nazaj v Zermatt. Največ težav mi je predstavljala hoja v navezi - s "štriki" se res ne znajdem najbolje. V Zermatt-u sledi še nekaj obveznega fotografiranja značilnih prizorov z Matterhornom v ozadju, nato pa se preko Tascha odpravimo proti kampu, ki se nahaja v kraju Saas Almagel, malo pod smučarskim središčem Saas Fee, ki je izhodišče naše nedeljske ture - Allainhorn-a. Silvo nas v kempu na kratko pouči še o ledeniški tehniki, nato pa nas hitro premaga utrujenost in poskrijemo se v svoje šotore. V nedeljo se najprej z avtobusom zapeljemo do Saas Feeja, od koder nas dve gondoli in podzemna železnica pripeljejo do zgornje postaje Mittelalallin na višini dobrih 3500 metrov. Vreme je ponovno že na meji dobrega okusa, bilo pa je tudi občutno topleje kot v soboto. Pravzaprav je bilo vroče. Prevroče. Čuti se, da smo že bolje aklimatizirani kot prvi dan, ter tudi bolj naspani, tako da kar poletimo preko prvega dela poti, ki poteka čez smučišče. Za tem se navežemo v ledeniške naveze in kmalu dosežemo točko, kjer pot preči večjo ledeniško razpoko. Tukaj pa se naša pot proti vrhu Alallinhorn-a nepričakovano tudi konča. (Na srečo) namreč ugotovimo, da je snežni most, kjer poteka edina pot čez razpoko, v zelo slabem stanju, in po tehtnem premisleku ocenimo, da bi bilo ob tako visokih temperaturah prečkanje preveč tvegano. Dejstvo, da vrha ne bomo osvojili, nam ne pokvari razpoloženja. Miranda in Silvo "za tolažbo" pripravita tudi demonstracijo reševanja iz ledeniške razpoke. Za tečajem se odpravimo nazaj proti zgornji postaji zobate železnice, kjer si privočimo še pivo v vrteči panoramski restavraciji, nato pa sledi le še povratek v dolino in najbolj mučno opravilo celotnega vikenda - pot domov. Na obeh turah sem prvič preizkusila svoje nove La Sportiva Trango Tower pohodne čevlje - nov model čevljev, katerega odlika sta zlasti vsestranskost - je nepremočljiv in ima nastavek za polavtomatske dereze - hkrati pa je zelo lahek in sodobno oblikovan. Idealen za hitre vzpone in za mešane razmere. Hvala vsem udeležencem ture za nepozabno doživetje in prijetno družbo, predvsem pa Mirandi in Silvotu za odlično vodenje. Posebna zahvala pa gre tudi Alenki, ki nama je posodila šotor. Do naslednjič! Pred dobrim mesecem sem prejela prijazno sporočilo slovenske predstavnice francoske kozmetične znamke Melvita, če kot ljubiteljica narave želim preizkusiti nekaj izdelkov omenjene znamke. Ker tudi sicer za nego kože in las uporabljam izključno certificirano kozmetiko naravnega izvora, sem bila nad idejo navdušena. Tako me je kmalu na pošti pričakal čudovit paket, ki je vseboval Melvitine "prodajne uspešnice":
- certificirano organsko Cvetno vodico damaščanske vrtnice, - certificirano organsko Intenzivno vodico vrtnica, - certificirano organsko Lepotilno olje Argan, - certificirano organsko Izjemno zlato olje L'Or Bio, - certificirano organsko Pomirjujočo kremo za roke Nectar de miels in - certificirano organsko Arganovo maslo za telo. Melvita se lahko pohvali z več kot 30 let znanja in izkušenj na področju organske kozmetike, ki ne vsebuje parabenov, sintetičnih dišav ali barvil, izdelkov petrokemičnega izvora, parafina in silikona. In moji prvi vtisi? Vsekakor sta trenutno moja favorita Izjemno zlato olje L'Or Bio (ki diši božansko in je kot nalašč za poletne dni) in Lepotilno olje Argan. Prvega uporabljam za nego telesa, drugega pa za obraz. Obe olji se izjemno lepo vpijeta in ne puščata mastnega občutka. Naj omenim še, da je moja koža sicer "normalna" in da nimam težav z mozoljčki. Lepotilno olje Argan je zlasti primerno za ljudi, ki imajo bolj suho kožo. Več o izdelkih si lahko preberete na www.melvita.si. Na spletni strani lahko izdelke tudi naročite. Do 9.7.2017 pa imate s kodo "MICIMELVITA" tudi 20% popust na celoten nakup. Ob prvem »izvidniškem« obisku Chamonixa lansko jesen, sem takoj vedela, da se tja želim čim prej vrniti. Želja se mi je povsem nepričakovano izpolnila v začetku meseca junija. Pred dobrim mesecem sem namreč prejela sporočilo predstavnice francoskega proizvajalca športne opreme Millet, ki me je povabila na promocijski dogodek imenovan »Millet Base Camp«, ki bo potekal začetek junija – kje druge kot - v Chamonixu. Veliko razmišljanja ni bilo – hitro sem vprašala Acota, če gre zraven, napovedala svojo odsotnost v službi in predstavnici podjetja Pauline potrdila svoj prihod. Na prvi junijski dan, okoli pol pete ure zjutraj, se z Acotom odpraviva na zdaj že kar dobro znano pot proti najvišjemu predelu Alp. Vožnja po neskončni (in zelo ravni) italijanski avtocesti mimo Benetk in Milana poteka brez posebnosti in vse kaže, da bova prišla v Chamonix še pred poldnevom. A brez kančka drame ne gre. Zanjo je poskrbela nesreča v predoru pod Mont Blancom, zaradi katere smo pred njim čakali kakšno debelo uro in pol. Tudi ta nevšečnost nama ni preveč pokvarila razpoloženja, in okoli dveh sva s pomočjo Google navigacije prispela pred hotel, kjer je potekal dogodek. Malo sem bila v skrbeh glede rezervacije, saj Pauline od mene ni zahtevala nobenih osebnih podatkov, zato se odločiva, da za mirne živce poskusiva kar takoj opraviti »check in«. Receptor rezervacije na moje ime seveda ne najde, zato mu pomagam pri iskanju po tabeli in ugotovim, da sem prijavljena pod imenom Mici in priimkom Mala. To zadostuje, da dobiva ključ od sobe in raztovoriva prtljago. Ob treh se začne Millet-ov program, in sicer najprej s kratko predstavitvijo podjetja in njihove filozofije ter izdelkov iz aktualne kolekcije. Kot se je izkazalo ob predstavitvi udeležencev, smo med povabljenimi v glavnem instagramerji iz različnih koncev Evrope in pa nekaj novinarjev. Sama predstavitev je dala vtis, da imamo opravka s podjetjem, ki resnično daje poudarek razvoju tehnološko dovršenih in inovativnih izdelkov za alpinizem, pohodništvo in plezanje. Poleg nove kolekcije nahrbtnikov me je zelo navdušila tudi linija gorsko tekaške opreme, ki je pri nas še nisem zasledila. Po predstavitvi smo se pod vodstvom članov združenja vodnikov (Compagnie des guides de Chamonix) odpravili na ogled mesta in sedeža vodniške organizacije. Kakor smo izvedeli, je Millet že nekaj časa glavni opremljevalec gorskih vodnikov iz Chamonixa, letos pa so odločili sodelovanje proslaviti tudi s posebno kolekcijo oblačil z logotipom Compagnie des guides de Chamonix. Program smo nadaljevali v pooblaščeni prodajalni, kjer smo bili priča, uradni predstavitvi prej omenjene kolekcije, nato pa smo si vzeli nekaj časa za občudovanje resnično široke palete produktov. Sledilo je nekaj odmora, med katerim sva si z Aleksandrom privoščila zasluženo pivo, nato pa smo se vrnili v hotel, kjer smo si izbrali aktivnost za naslednji dan ter tej aktivnosti primerno opremo. Na izbiro smo imeli »alpinizem« na ledeniku Mer de glace, »fast alpine track« do jezera Lac Blanc ter plezanje na Aguille d'Argentiere. Brez večjih pomislekov izberem ledenik. Čeprav je Aleksander prišel le kot moj spremljevalec, so ga organizatorji obravnavali kot polnopravnega udeleženca dogodka, in jim je bilo samoumevno, da se nam bo tudi on pridružil na izletu. Res zelo prijazno. Kljub temu, da imava vso potrebno opremo, sva se odločila da preizkusiva ponujeno testno opremo, in sicer sva si izbrala vsak svoj nahrbtnik in pohodne čevlje. Poleg testne opreme bom preiskusila še hlače, ki sem jih dobila kot darilo. Pred prihodom sem si namreč lahko izbrala kar lepo število izdelkov iz aktualne kolekcije. Zaključek dneva je predstavljala skupna večerja, kjer smo se ob okusni hrani in pijači nekoliko pobliže spoznali z nekaterimi od udeležencev. Hitro smo poiskali drug drugega na Instagramu in ugotovili, da se nekateri preko slik že poznamo. Kljub prijetnemu druženju sva z Acotom hitro odšla v sobo, saj je bil dan res dolg in naporen, zjutraj pa bo ura neusmiljeno zazvonila že pred 6.00. Dan D se je začel z zajtrkom, pri katerem ni manjkalo francoskih rogljičkov in podobnih dobrot, potem pa je hitro sledil odhod na izbrano dogodivščino. "Alpinisti" smo odšli do zobate železnice, ki vodi na Montevers, razgledišče nad slovitim ledenikom Mer de glace. Vreme je bilo na naše veliko navdušenje (in v nasprotju z vremensko napovedjo) brez oblačka in kar težko je bilo odvrniti pogled od bleščeče belih vrhov med katerimi je seveda izstopal Mont Blanc. Ob iztopu iz železniške postaje nas je pričakal čudovit prizor, ko je sonce ravno posijalo izza impozantne špice imenovane Les Drus, zato smo se hitro zapodili v lov za čim lepšimi fotografijami. Tudi sam pogled na ledenik je bil kot vedno čudovit, čeprav je ledenik žalostno zdelan od klimatskih sprememb. Po ukazu vodnikov naj si nadenemo plezalne pasove in čelade, je sledil spust po številnih "lojtrcah" na ledenik. Začetni del poti po ledeniku je bil še povsem prekrit s peskom, zato ni bilo potrebe po zimski opremi. Ob pogovoru z enim od vodnikov, ki je dobro poznal nekatere slovenske plezalce, smo hitro prišli do pravega ledu, kjer smo si nadeli še dereze in v roke vzeli cepine. Sledilo je nekaj lekcij iz hoje po strmem ledenem pobočju in prečkanje ledeniškega potoka, nato pa smo prišli do ledenih "pečin", kjer so vodniki napeljali vrvi, da smo se lahko preizkusili v lednem plezanju. "Pikanje" po zmehčanem ledu je bilo pravi užitek. Sonce je vse bolj pripekalo in mehčalo led, tako da smo se počasi odpravili na pohod nazaj proti izhodišču. Tokrat smo namesto poti po "lojtrah" izbrali kombinacijo stopnic in gondole. Pred vzponom po stopnicah smo si z velikim veseljem ogledali še ledeno dvorano - ne toliko zaradi ledenih skulptur, pač pa zaradi prijetnega hladu, ki je vsaj malo ohladil naše od sonca pregrete glave. Hoja po neskončnih stopnicah z zimsko opremo in v težkih zimskih čevljih (ki so bili sicer glede na količino opore in izolacije, ki jo nudijo, presenetljivo udobni) je bila kar mučna, ampak nekako smo le prisopihali do vrha. Ob hoji smo žalostno opazovati table, ki so označevale, do katere višine je ledenik segal v (ne tako oddaljeni) preteklosti. Prijetno utrujeni smo se odpeljali nazaj proti hotelu, kjer nas je čakalo še zasluženo kosilo. Ob dobri hrani, pivu in premlevanju vtisov s pravkar končane pustolovščine je kar prehitro napočil čas za slovo. Srčna zahvala gre organizatorjem na čelu s Pauline in vodnikom za pester program ter predvsem izjemno gostoljubje. In pa seveda vsem ostalim udeležencem za prijetno družbo. Z zaključkom "base campa" pa užitkov v dolini pod Mont Blancom vendarle še ni bilo konec, saj sva z Acotom bivanje (tokrat v kraju Les Houches, nekaj minut stran od Chamonixa) podaljšala še do nedelje. Tudi ta dva dneva pa sta ob raziskovanju okolice in občudovanju naravnih in drugih lepot minila kot bi trenil, in sledila je le še dolga pot proti domu, ki sva si jo krajšala s kovanjem načrtov za naslednji obisk, ki bo - upajmo, nekoliko daljši kot prva dva. Nekaj slikovnih utrinkov se nahaja še v spodnjih slikah. Kaj več o izdelkih, ki sem jih prejela pa v naslednjih objavah. GOROVJE: JULIJSKE ALPE DRŽAVA: ITALIJA VIŠINA: 1918 M IZHODIŠČE: RABELJ // CAVE DEL PREDIL ZAHTEVNOST: LAHKA OZNAČENA POT, Z NEKAJ KRATKIMI STRMIMI MESTI Na zadnji aprilski dan smo se, namesto na večerno kresovanje, odpravili k italjanskim sosedom. Primarni cilj ni bil Spar v Trbižu, kamor zelo radi zaidemo po pršut in parmezan, ampak Kraljevska špica, čudovit razglednik v osrčju Zahodnih Julijcev. Z Acotom sva ga, nekje do treh četrtin, obiskala že pozimi, vendar nama je mehak južni sneg pobral vso voljo in osvojen vrh. Pa nič zato, gora vedno počaka. Tokrat smo se nanjo odpravili v okrepljeni zasedbi - Alina, Klemen, Aco, moja malenkost in pa naša neutrudna gorska vodnica - Nita, ki neizmerno obožuje gorsko cvetje in hrano iz nahrbtnika. Najbolj ji tekneta dan stara pica in Hofrov burek. Nita je seveda mali Parson Russell terier, brez katere si že težko predstavljamo naše ture. Več o njej pa ob kakšni drugi priliki, Naj na tem mestu omenim še, da je pot na Kraljevsko špico primerna za kužke, ki so vajeni hoje v hribe. Mi smo Nitko - ker je še mladiček - na nekaj kratkih bolj strmih mestih vseeno raje nesli. Sicer pa je pot izjemno razgledna, tehnično nezahtevna in ne preveč dolga - od izhodišča do vrha je potrebno premagati nekaj manj kot 900 metrov nadmorske višine. Ker je malo obiskana, pa si prisluži še laskavi hešteg #AnkerAnbenga!
Piše Aco... Vremenska napoved za vikend ni preveč obetavna, zato petkov večer mine v znamenju piva, kar vodi v posledično nekoliko daljše spanje v soboto zjutraj. Okoli devetih se seveda zbudim v čudovito sončno jutro, zato ob kavi misel takoj uide na kakšno krajšo turo v hribe. Mici kontaktira Alino, in hitro izberemo cilj - Kriška gora. Dobimo se kar na izhodišču ture, v vasi Gozd nad Golnikom. Najbolj navdušena nad izletom je kot ponavadi Nita, ki takoj plane name v upanju na kakšen priboljšek. Nanj bo morala še nekoliko počakati. Tudi jaz imam v mislih samo eno stvar - mrzlo pivo in hrano pri koči na Kriški gori. Predvsem sanjam o flancatu, ki je po Alininih besedah odličen. Zapodimo se v klanec in kmalu si vsi zasopli brišemo pot s čela od silne sopare. Še sreča da sem se zadnji hip odločil za kratke hlače, drugače bi bil najverjetneje primoran že po nekaj minutah hoje klicati GRS. Na srečo večino poti hodimo po gozdu, sonce pa občasno prekrijejo oblaki, tako da po dobri uri brez hujših težav privlečemo do koče. Dekleti se najprej seveda ne moreta upreti potrebi po fotografiranju že ničkolikokrat zabeleženih razgledov v turobni sivi svetlobi, ampak na srečo tudi onidve kmalu obupata in odpravimo se do glavnega cilja današnje ture - za šank. Vztopimo skozi vrata in vsi v en glas vprašamo "a mate flancate?" Na naše veliko začudenje je odgovor ne. Sledi trenutek tišine, nato pa se zastrmimo v izobešeno ponudbo iščoč alternative. Odločimo se za štruklje (dve porciji, s štirimi različnimi okusi), jaz za predjed naročim še žgance ter pivo za osvežitev, dekleti pa kavo. Kmalu dočakamo hrano in sliši se le še zadovoljno cmokanje, ki ga le Nitino srce parajoče cviljenje, ki se prekine le za nekaj sekund, ko ji iz usmiljenja namenim nekaj žgancev z ocvirki. Kar pa seveda niti pribljižno ne zadovolji njenih apetitov. Gurmanskih užitkov je (pre)hitro konec, medtem pa nebo postane sumljivo temno in tudi ohladi se. Po ogledu radarske slike padavin strokovno ugotovim, da nas bodo padavine obšle, vseeno pa se brez pretiranega zavlačevanja odpravimo v dolino. Kmalu začutimo prve dežne kaplje, ki pa nas ne vznemirjajo preveč. Kapelj je vse več in kmalu nam je jasno, da povsem brez neprostovoljnjega tuširanja ne bo šlo. Preden se dobro zavemo, pa dež spremeni v naliv epskih razsežnosti. Pot postene pravi blatni tobogan in jaz prevzamem povodec z Nito, da lahko Alina uporablja palice in z dokaj dobrim tempom nadaljujemo proti še zelo oddaljeni dolini. Nita v obupnem boju za življenje tako močno vleče povodec, da se večkrat le s skrajnimi napori obdržim na nogah in preprepim da bi se po spolzkem blatu in koreninah odpeljal v verjetno pogubo. Na srečo se v takšnih ekstremnih vremenskih pogojih v človeku prebudi nagon za preživetje, ki aktivira dodatne moči, in tako se polni adrenalina po poti, ki vse bolj postaja deroč hudournik, prebijemo do avtomobilov. Obupano potegnem iz žepa kratih hlač povsem premočen mobilni telefon, ki pa po nekakšnem čudežu še dela. Dekletoma, ki sta opremljeni z več sto evrov vrednimi Gore-tex vetrovkami butičnega proizvajalca alpinistične opreme, namenjenimi najekstremnejšim vremenskim pogojem, se zdi vse skupaj izjemno zabavno, prav nasprotne občutke pa imava po prestani dogodivščini midva z Nito, ki sva odeta le v premočen kožušček oziroma reklamno kratko majico. Nekako se spakiramo v avto in odhitimo vsak na svoj konec na sušenje premočene opreme in pod vroč tuš. Vsekakor zanimiva tura, ki je potrdila staro ljudsko modrost, ki pravi, da gora ni nora, nor pa je tisti ki gre gor. |
Categories |