GOSTUJOČE PERO: križev pot s kriške gore

Piše Aco...

​Vremenska napoved za vikend ni preveč obetavna, zato petkov večer mine v znamenju piva, kar vodi v posledično nekoliko daljše spanje v soboto zjutraj. Okoli devetih se seveda zbudim v čudovito sončno jutro, zato ob kavi misel takoj uide na kakšno krajšo turo v hribe. Mici kontaktira Alino, in hitro izberemo cilj - Kriška gora. 

Dobimo se kar na izhodišču ture, v vasi Gozd nad Golnikom. Najbolj navdušena nad izletom je kot ponavadi Nita, ki takoj plane name v upanju na kakšen priboljšek. Nanj bo morala še nekoliko počakati. Tudi jaz imam v mislih samo eno stvar - mrzlo pivo in hrano pri koči na Kriški gori. Predvsem sanjam o flancatu, ki je po Alininih besedah odličen. 

Zapodimo se v klanec in kmalu si vsi zasopli brišemo pot s čela od silne sopare. Še sreča da sem se zadnji hip odločil za kratke hlače, drugače bi bil najverjetneje primoran že po nekaj minutah hoje klicati GRS. Na srečo večino poti hodimo po gozdu, sonce pa občasno prekrijejo oblaki, tako da po dobri uri brez hujših težav privlečemo do koče. 

Dekleti se najprej seveda ne moreta upreti potrebi po fotografiranju že ničkolikokrat zabeleženih razgledov v turobni sivi svetlobi, ampak na srečo tudi onidve kmalu obupata in odpravimo se do glavnega cilja današnje ture - za šank. Vztopimo skozi vrata in vsi v en glas vprašamo "a mate flancate?" Na naše veliko začudenje je odgovor ne. Sledi trenutek tišine, nato pa se zastrmimo v izobešeno ponudbo iščoč alternative. Odločimo se za štruklje (dve porciji, s štirimi različnimi okusi), jaz za predjed naročim še žgance ter pivo za osvežitev, dekleti pa kavo. Kmalu dočakamo hrano in sliši se le še zadovoljno cmokanje, ki ga le Nitino srce parajoče cviljenje, ki se prekine le za nekaj sekund, ko ji iz usmiljenja namenim nekaj žgancev z ocvirki. Kar pa seveda niti pribljižno ne zadovolji njenih apetitov. 

Gurmanskih užitkov je (pre)hitro konec, medtem pa nebo postane sumljivo temno in tudi ohladi se. Po ogledu radarske slike padavin strokovno ugotovim, da nas bodo padavine obšle, vseeno pa se brez pretiranega zavlačevanja odpravimo v dolino. Kmalu začutimo prve dežne kaplje, ki pa nas ne vznemirjajo preveč. Kapelj je vse več in kmalu nam je jasno, da povsem brez neprostovoljnjega tuširanja ne bo šlo. Preden se dobro zavemo, pa dež spremeni v naliv epskih razsežnosti. Pot postene pravi blatni tobogan in jaz prevzamem povodec z Nito, da lahko Alina uporablja palice in z dokaj dobrim tempom nadaljujemo proti še zelo oddaljeni dolini. Nita v obupnem boju za življenje tako močno vleče povodec, da se večkrat le s skrajnimi napori obdržim na nogah in preprepim da bi se po spolzkem blatu in koreninah odpeljal v verjetno pogubo. Na srečo se v takšnih ekstremnih vremenskih pogojih v človeku prebudi nagon za preživetje, ki aktivira dodatne moči, in tako se polni adrenalina po poti, ki vse bolj postaja deroč hudournik, prebijemo do avtomobilov. Obupano potegnem iz žepa kratih hlač povsem premočen mobilni telefon, ki pa po nekakšnem čudežu še dela. Dekletoma, ki sta opremljeni z več sto evrov vrednimi Gore-tex vetrovkami butičnega proizvajalca alpinistične opreme, namenjenimi najekstremnejšim vremenskim pogojem, se zdi vse skupaj izjemno zabavno, prav nasprotne občutke pa imava po prestani dogodivščini midva z Nito, ki sva odeta le v premočen kožušček oziroma reklamno kratko majico. Nekako se spakiramo v avto in odhitimo vsak na svoj konec na sušenje premočene opreme in pod vroč tuš.

Vsekakor zanimiva tura, ki je potrdila staro ljudsko modrost, ki pravi, da gora ni nora, nor pa je tisti ki gre gor.